Jedro

Nepremoženjska korist kot zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (prvi odstavek 261. člena KZ) je v pridobitvi kakršnihkoli pravic, ki niso materialne narave in jih sodišče ne more odvzeti kot protipravno pridobljeno premoženjsko korist (95. in 96. člen KZ).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Trebnjem je z izpodbijano sodbo obsojenko spoznalo za krivo kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Ob uporabi omilitvenih določil ji je izreklo 4.000,00 EUR denarne kazni, ki jo mora plačati v roku dveh mesecev. Če se kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsakih začetih 41.73 EUR določilo en dan zapora. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenki naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenkini zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V zahtevi navajajo, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče le pavšalno zaključi, da določitev pogodbene kazni pomeni dodatno breme za Občino ..., da je s pogodbeno kaznijo pogojna obveznost investiranja v infrastrukturo postala nepogojna in ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnem dejstvu, to je o namenu obsojenke pridobiti drugemu nepremoženjsko korist. Navajajo, da pogodbena kazen ne predstavlja nepremoženjske koristi, temveč le uravnotesženje pogodbenih obveznosti pogodbenih strank ter da je izpodbijana sodba nezakonita, ker sodišči nista uporabili instituta dejanja majhnega pomena iz 14. člena KZ. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da „izpodbijano“ (očitno mišljeno izpodbijano sodbo) spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec, ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni, da je zahteva neutemeljena. Možnost realizacije pogodbene kazni je vsekakor nepremoženjska korist, za katero se obsojenka ni smela zavezati in je pri tem ravnala v nasprotju s predpisi in voljo občinskega sveta. Obe sodišči sta navedli natančne razloge zakaj štejeta pogodbeno kazen za nepremoženjsko korist in bistven znak obsojenki očitanega kaznivega dejanja. Prav tako ne drži očitek zahteve, da pri obsojenki ni obstajal namen pridobitve nepremoženjske koristi in da o tem sodišči nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Nestrinjanje zahteve z dokaznimi zaključki o odločilnih dejstvih pomeni uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilstva poslalo obsojenki in njenim zagovornikom.

5. Obsojenkina obramba je izrazila nasprotovanje mnenju vrhovnega državnega tožilstva in vztrajala pri svojih navedbah in predlogih.

B.-I

6. Zahteva na več mestih uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Za takšne kršitve gre, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 418/2008 z dne 12.3.2009 poudarilo, da so odločilna dejstva le tista, na katera se neposredno veže uporaba splošnega in posebnega dela kazenskega zakonika (materialnopravno relevantna dejstva) ali kakšne določbe kazenskega procesnega prava (procesnopravno relevantna dejstva).

7. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, da sta sodišči v izpodbijani sodbi zagrešili absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP: ker naj bi bili razlogi prvostopenjske sodbe pomanjkljivi, nerazumljivi in v nasprotju s tem kar je navedeno v listinah, zlasti v prodajni pogodbi z dne 23.12.2003, razlogi drugostopenjske sodbe pa pomanjkljivi in pavšalni, ker se sodišče zadovolji z oceno, da so razlogi prvostopenjske sodbe prepričljivi in tehtni. S tem v zvezi navajajo, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe zaključilo, da je z določitvijo pogodbene kazni pogojna obveznost občine investirati v infrastrukturo postala nepogojna, kar glede na pogodbena določila ne drži. Če obveznost, v zavarovanje katere je določena pogodbena kazen, ne obstoji ali je pogojna, potem velja enako za pogodbeno kazen. Tako odpadejo očitki, da je z določitvijo pogodbene kazni prej pogojna obveznost financiranja v izgradnjo infrastrukture, ki naj bi bila odvisna od finančnih sredstev in zmožnost občine, postala nepogojna.

B.-II

8. Bistvo kazenskopravnega očitka obsojenki v tej zadevi je, da je kot županja Občine ... v nasprotju s predpisi o prodaji stvarnega premoženja lokalne skupnosti oziroma mimo volje občinskega sveta Občine ... pri prodaji gradu ... v 8. členu prodajne pogodbe dogovorila pogodbeno kazen v korist K.d.o.o ter v škodo Občine ... za primer, če občina v pogodbi določenem roku ne bo zgradila v 7. členu pogodbe opredeljene infrastrukture do omenjene graščine.

9. Pritrditi gre zahtevi za varstvo zakonitosti, da v skladu z 249. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dogovor o pogodbeni kazni deli pravno usodo primarne izpolnitvene obveznosti, za kršitev katere je pogodbena kazen dogovorjena. Za pogodbeno kazen je torej značilna njena akcesornost, odvisnost od glavne obveznosti.

10. Iz 7. člena pogodbe o prodaji gradu ..., sklenjene dne 23.12.2003 med Občino ... kot prodajalcem in K.d.o.o. kot kupcem, izhaja obveznost občine, da bo v skladu s sprejetim proračunom za obdobje od 2004 do 2008 pristopila k modernizaciji infrastrukture v Krajevni skupnosti ... ter zagotovila izboljšanje tehničnih pogojev za varnejši in udobnejši dostop do gradu ... Dinamika izgradnje povezovalne ceste do gradu ... bo med drugim odvisna tudi od finančnih zmožnosti Občine ... v naslednjih proračunskih obdobjih od 2004 do 2008. V skladu s sprejetimi finančnimi zmožnostmi se je Občina ... zavezala zagotoviti finančna sredstva za vodooskrbo gradu ...

11. Iz 8. člena pogodbe, ki je bil v pogodbo vnesen brez soglasja občinskega sveta Občine ..., izhaja, da kolikor Občina ... skupaj s Krajevno skupnostjo ... ne bo izpolnila obveznosti iz 7. člena pogodbe, ima kupec pravico s tožbo zahtevati izpolnitev obveznosti in je upravičen nasproti prodajalcu uveljaviti pogodbeno kazen v višini 169.076,35 EUR.

12. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe v drugem odstavku na 12. strani in v prvem odstavku na 13. strani navedlo, da je bila obveznost Občine ... urediti infrastrukturo v 7. členu prodajne pogodbe določena pogojno, v smislu, če bo to dopuščal občinski proračun. Preko 8. člena, ki je bil vnesen v pogodbo brez soglasja občinskega sveta, pa se je ta prej pogojna in krivdna obveznost spremenila v objektivno in nepogojno obveznost. 13. Sodišče prve stopnje je v tem delu obrazložitve sodbe podalo interpretacijo vsebine inkriminirane pogodbe, ki sta jo sklenili pogodbeni stranki. Ne glede na to, ali razlago vsebine pogodbenih določil štejemo za dejansko vprašanje (v tem primeru napačna razlaga vsebine pogodbe pomeni nepravilno ugotovitev dejanskega stanja), ali za pravno vprašanje (vsebina medsebojnih pravic in obveznosti, ki izvirajo iz na določen način izražene volje strank, ne predstavlja dejstev, ampak ustvarjanje prava, njihova napačna razlaga pa kršitev materialnega prava), je v obravnavanem primeru glede na vsebino kazenskopravnega očitka obsojenki irelevantno, ali je bila primarna obveznost Občine ..., da izgradi infrastrukturo, že od samega začetka določena nepogojno, ali pa naj bi takšna postala z določitvijo pogodbene kazni, kot to sicer napačno razlaga sodišče prve stopnje. Odločilno je, da je obsojenka določilo o pogodbeni kazni vnesla v pogodbo v nasprotju s predpisi, ki urejajo prodajo stvarnega premoženja lokalne skupnosti oziroma v nasprotju z voljo občinskega sveta, s čimer je utrdila obveznost Občine ... in s tem občini povzročila škodo, nasprotni pogodbeni stranki (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) pa pridobila nepremoženjsko korist. Tudi ob razlagi sodišča prve stopnje, da je bila obveznost izgradnje infrastrukture določena pogojno – če bodo to dovoljevala sredstva v občinskem proračunu, ni mogoče sprejeti stališča zahteve za varstvo zakonitosti, da v tem primeru ne bi obstajala obveznost plačila pogodbene kazni. Pogodbena stranka, v korist katere je bila pogodbena kazen dogovorjena, bi le-to lahko uveljavljala tudi v primeru, da bi v občinskih proračunih v obdobju med 2004 in 2008 bila zadostna sredstva za izgradnjo v pogodbi dogovorjene infrastrukture, pa Občina ... kljub temu ne bi zagotovila njene izgradnje. Neizpolnitev pogodbene obveznosti in posledično možnost uveljavljanja pogodbene kazni je tako v vsakem primeru ne glede na pravno razlago narave obveznosti v smislu njene (ne)pogojnosti pomenila dodatno obveznost oziroma breme za Občino ...

14. Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjujejo, da pogodbena kazen v obravnavanem primeru ne predstavlja nepremoženjske koristi ter da je zaključek sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča glede obstoja obarvanega naklepa – namena pridobitve nepremoženjske koristi napačen oziroma, da se sodišči z njim nista ukvarjali in ga obrazložili, kar da predstavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

15. Pojem nepremoženjske koristi ima v kazenskem pravu drugačen pomen od pojma premoženjskopravnih pravic v civilnem pravu. Nepremoženjska korist v kazenskem pravu zajema najrazličnejše vrste ugodnosti, ki jih storilec pridobi zase ali za drugo osebo, pa ne pomenijo neposredne premoženjske koristi. Zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 261. člena KZ je torej v pridobitvi kakršnihkoli pravic, ki niso materialne narave in jih sodišče ne more odvzeti kot protipravno pridobljeno premoženjsko korist (95. in 96. člen KZ). V praksi se pridobitev nepremoženjske koristi najpogosteje pokaže kot zagotovitev prednosti ali ugodnejšega položaja pred ostalimi strankami v postopku, pri napredovanju na delovnem mestu, pri sklepanju pravnih poslov in podobno.

16. Pogodbena kazen predstavlja civilno sankcijo za kršitev obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti pogodbena stranka. Dogovorjena je v korist upnika in v breme dolžnika, ki ga spodbuja k pravilni izpolnitvi obveznosti, obenem pa olajšuje upnikov položaj v primeru kršitve pogodbene obveznosti dolžnika. V primeru kršitve pogodbene obveznosti, za katero odgovarja dolžnik upniku, v korist katerega je dogovorjena pogodbena kazen, v postopku pred sodiščem ne bo potrebno dokazovati nastanka in višine škode (kar bi moral, pogosto z velikimi težavami, dokazovati v postopku uveljavljanja odškodninske odgovornosti dolžnika), temveč bo moral za uveljavitev pogodbene kazni dokazati le, da je dolžnik kršil pogodbeno obveznost, ki ima objektivne znake protipravnega stanja ter da vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. Upnikovo dokazno breme je torej v primeru morebitnega spora, ob dogovorjeni pogodbeni kazni, bistveno olajšano.

17. Po povedanem je treba pritrditi stališču izpodbijane pravnomočne sodbe, da v obravnavanem primeru določilo o pogodbeni kazni, ki ga je obsojenka vnesla v prodajno pogodbo v nasprotju z voljo občinskega sveta, predstavlja dodatno breme za Občino ... oziroma pomeni pridobitev nepremoženjske koristi K.d.o.o. Ob tem je treba upoštevati, kot smiselno pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, da določilo 8. člena pogodbe, v katerem je določena pogodbena kazen, K.d.o.o. prinaša celo več pravic kot to predvideva (sicer dispozitivna določba) prvega odstavka 251. člena OZ. Navedena določba predvideva, da lahko upnik v primeru neizpolnitve obveznosti zahteva bodisi (torej alternativno) izpolnitev obveznosti, bodisi pogodbeno kazen. V prodajni pogodbi med Občino ... in K.d.o.o. pa je v 8. členu pogodbe predvideno, da lahko K. investicijska družba, d.o.o. v primeru neizpolnitve obveznosti iz 7. člena pogodbe (izgradnja infrastrukture) od Občine ... s tožbo zahteva izpolnitev obveznosti in (kumulativno) pogodbeno kazen.

18. Sodišči sta v izpodbijani pravnomočni sodbi pravilno ugotovili, da je obsojenka pri sklepanju prodajne pogodbe in določitvi pogodbene kazni ravnala z obarvanim naklepom – namenom, K.d.o.o. pridobiti nepremoženjsko korist. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku na 9. strani sodbe razumno zaključilo, da obsojenka občinskega sveta z zahtevami K.d.o.o. po določitvi pogodbene kazni ni seznanila zato, ker se je zavedala, da se občinski svet s sklenitvijo pogodbe s takšno vsebino ne bi strinjal, sama pa je pri sklepanju pogodbe delala v očitno korist kupca, pri tem pa ji je bilo ves čas jasno, da dela v nasprotju z veljavno zakonodajo in sklepi občinskega sveta. Sodišče je ugotovilo in obrazložilo tudi motiv za takšno ravnanje, ki je bil v favoriziranju K.d.o.o. in izpeljavi projekta za vsako ceno, četudi v škodo Občine ...

19. Pritožbeno sodišča je v zvezi z obsojenkinim namenom, da K.d.o.o., pridobi nepremoženjsko korist oziroma, da Občini ... povzroči škodo, v drugem odstavku na 3. strani sodbe obsežno pojasnilo, da iz obsojenkinega odnosa do K.d.o.o. pri sklepanju pogodbe izhaja, da je dajala kupcu prednost v razmerju do Občine ..., ki jo je zastopala. Dajanje prednosti K.d.o.o. je kulminiralo v sklenitvi kupoprodajne pogodbe, s katero je K. v nasprotju s sklepom občinskega sveta pridobila pravico do uveljavljanja pogodbene kazni. Kolikor obsojenkini zagovorniki ne sprejemajo takšnih zaključkov sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča in s tem v zvezi obsežno navajajo, da si je obsojenka kot županja prizadevala kar najbolje skrbeti za interese Občine ..., da je skušala grad prodati pod najbolj ugodnimi pogoji investitorju, ki bo poskrbel za njegovo prenovo in oživitev, da je bilo, upoštevaje načelo enake vrednosti dajatev, določilo o pogodbeni kazni v celoti krito s plačilom višje kupnine ter da je bila kasneje ista nepremičnina prodana K.d.o.o. po nekajkrat nižji ceni, brez dodatne obveznosti prodajalca vlagati v prometno in komunalno infrastrukturo, izražajo nestrinjanje z dokaznimi zaključki izpodbijane sodbe, torej uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

20. Vložniki zahteve navajajo, da je izpodbijana pravnomočna sodba nezakonita, ker sodišči nista uporabili instituta dejanja majhnega pomena iz 14. člena KZ, glede na to, da je sodišče ugotovilo, da so pri obsojenki podane posebne olajševalne okoliščine, da je bila sporna pogodba razveljavljena, da je bila obsojenka doslej nekaznovana ter da skrbi za nepreskrbljenega otroka.

21. Po določbi 14. člena KZ gre za dejanje majhnega pomena, kadar je njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve kazenske odgovornosti ali zaradi njegovih osebnih okoliščin. Presoja o tem, ali je neko kaznivo ravnanje dejanje majhnega pomena, je najprej dejansko vprašanje, v okviru katerega je treba ugotoviti obstoj dejstev in okoliščin, ki jih je mogoče subsumirati pod določbo 14. člena KZ in šele to predstavlja pravno presojo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je sicer mogoče razbrati določene olajševalne okoliščine, ki so vplivale na odmero kazni in uporabo omilitvenih določil pri njenem izrekanju, ne pa tudi ugotovitev dejstev, ki bi dosegla objektivna in subjektivna merila po 14. členu KZ. Ravno nasprotno; upoštevaje obsojenkin angažma pri sklepanju prodajne pogodbe brez soglasja občinskega sveta oziroma z zavajanjem le-tega in favoriziranje nasprotne pogodbene stranke v škodo občine, ki jo je zastopala, nevarnost njenega dejanja ni objektivno neznatna. Glede na ugotovljeno krivdno obliko (obsojenka je kaznivo dejanje storila z direktnim naklepom) tudi v subjektivnem pogledu ne gre za nizko stopnjo obsojenkine odgovornosti. Navedeno tako ne dopušča pravne ocene, da je šlo pri njenem ravnanju za dejanje majhnega pomena.

C.

22. Ker niso podane kršitve, na katere se sklicujejo zagovorniki obsojene M.Š., njihovo nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami pravnomočne sodbe pa pomeni nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrnilo.

23. Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjsko stanje obsojenke, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je obsojenka dolžna povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.