Jedro

Pogoj za vložitev predloga za izvršbo na nepremičnino, ki se obravnava v sodnem izvršilnem postopku, ni konec davčne izvršbe, temveč njena neuspešnost. Upnik je svojo terjatev zoper dolžnika kot družbenika izbrisane družbe uveljavljal pravočasno že v samem postopku davčne izvršbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi za zneske po kontu 3000 v višini 919,25 EUR, po kontu 30900 v višini 27,61 EUR, po kontu 31001 v višini 68,33 EUR in po kontu 7040 v višini 17.588,15 EUR, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, in se v tem delu izvršilni postopek ustavi.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v 1. točki izreka glede zavrnitve ugovora v preostalem delu in v 2. točki izreka) potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika z dne 28. 1. 2009 zoper sklep o izvršbi zavrnilo (1. točka izreka) in dolžniku naložilo, da mora upniku v 8 dneh povrniti 93,64 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil dolžnik. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do pojma „neuspešnost“ izvršbe, ki je bistvena za presojo pravočasnosti vložitve izvršilnega predloga. Upnik še danes vodi davčni postopek zoper dolžnika, prav tako upnik ni navedel, na podlagi katerih dejstev zaključuje, da davčna izvršba ni bila uspešna. Upnik tudi ni pojasnil, zakaj je izvršbo nadaljeval le zoper dolžnika, ne pa zoper ostale (solidarne) dolžnike, ki so povzročili stanje, ki je bilo podlaga za izbris družbe M d.o.o. Meni, da je sodišče napačno presodilo, da je bil predlog upnika v tem postopku pravočasen. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da dolžnik ni bil aktiven, temveč zaradi svojega zdravstvenega stanja pasiven. Sodišče prve stopnje mu ravno to pasivnost šteje v škodo. Splošno znano je, da je sladkorna bolezen nevarna in je v močni soodvisnosti s stresom. Postopki, ki so tekli zoper M d.o.o., so predstavljali skrajno stresno situacijo, zato je bil dolžnik prisiljen oddaljiti se od dogajanja. S tem so se zato ukvarjali ostali v družbi. Dejansko je bil B. R. tisti, ki je vodil posle družbe. Na žalost je poslovanje vodil tako, da ga je preusmeril na svojo družbo, P d.o.o. ter na druge družbe, ki so jih ustanovili tudi posamezni zaposleni, saj so očitno v njegovi odsotnosti nameravali potopiti M d.o.o. Zaradi navedenega on ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da družba že dalj časa ne posluje. Aktivnost oziroma pasivnost je potrebno presojati v vsakem konkretnem primeru. Bolan družbenik, ki je poslovanje zaupal zdravemu družbeniku, je tako storil vse, kar je bilo takrat v njegovi moči, da bi družba poslovala naprej. Sodišče ne razpolaga z ustreznim znanjem, da bi presojalo resnost bolezni. To bi ob predložitvi zdravstvene dokumentacije lahko storil le izvedenec medicinske stroke, kar je hotel dolžnik predlagati v kontradiktornem postopku, to je v postopku, ki bi sledil razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolilnem delu. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 1. 12. 2008 zoper dolžnika dovolilo izvršbo zaradi izterjave glavnice v znesku 123.400,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 52.928,09 EUR od 27. 9. 2006 dalje do plačila ter stroškov izvršilnega postopka s pripadajočimi obrestmi. Zoper sklep o izvršbi ima dolžnik pravico ugovora (drugi odstavek 9. člena ZIZ). Ugovor pa mora biti obrazložen, kar pomeni, da mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in zanje predložiti ustrezne dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Omenjeno določilo je potrebno razumeti tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, pri čemer na nekatere razloge pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ).

7. Sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Na izvršilni naslov je izvršilno sodišče vezano in ga ne more spreminjati, niti se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti (načelo formalne legalitete). Izvršilni postopek je namreč namenjen izključno temu, da se obveznost iz izvršilnega naslova izpolni, torej, da upnik pride do poplačila svoje terjatve. V skladu s 3. točko drugega odstavka 17. člena ZIZ je izvršilni naslov tudi druga izvršljiva odločba, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov. Predmetni izvršilni postopek se je začel na podlagi seznama zaostalih obveznosti dolžnika št. DT z dne 5. 10. 2007. Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2, ki se uporablja od 1. 1. 2007) v 9. točki drugega odstavka 145. člena določa, da je izvršilni naslov tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej.

8. V skladu z 208. členom ZDavP-2 se davčna izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje opravi, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz njegovega premičnega premoženja, ali če tako določa zakon. Pogoj za vložitev predloga za izvršbo na nepremičnino, ki se obravnava v sodnem izvršilnem postopku, tako ni konec davčne izvršbe, temveč njena neuspešnost. Sodna izvršba vsebinsko namreč pomeni nadaljevanje neuspešnega postopka davčne izvršbe.

9. Dolžnik v ugovoru, kljub prejetim listinam, s katerimi je upnik trdil in izkazoval, da je bila predhodna davčna izvršba neuspešna, ni uveljavljal, da bi bila v tej smeri podana procesna ovira za dovolitev izvršbe, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, zato ne drži v tej smeri podan pritožbeni očitek. Dolžnik je v svojem ugovoru kot oviro za vodenje predmetnega postopka uveljavljal le potek enoletnega prekluzivnega roka po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje dolžniku obširno obrazložilo, da je upnik svojo terjatev zoper njega kot družbenika dne 26. 9. 2006 izbrisane družbe M d.o.o. uveljavljal pravočasno že v samem postopku davčne izvršbe (primerjaj tudi odločbo Višjega sodišča RS, opr. št. I Ip 4297/2011 z dne 28. 9. 2011). Sodišče druge stopnje se z razlogi strinja in jim pritrjuje.

10. Prav tako se sodišče druge stopnje strinja z razlogi o podani aktivnosti dolžnika. Pravilno je sodišče prve stopnje dolžniku pojasnilo, da so pasivni le tisti družbeniki, ki niso mogli imeti vpliva na poslovanje družbe in ne tudi tisti, ki vpliva “po svoji volji” niso želeli imeti, pasivnost mora torej biti nezakrivljena. Tako so na primer pasivni družbeniki, katerim že sam zakon zaradi njihovega majhnega deleža v osnovnem kapitalu ne daje možnosti vpliva na poslovanje, ali družbeniki, ki so skušali vplivati, pa jim je bilo to s strani ostalih družbenikov onemogočeno oziroma preprečeno, ... Takšnih trditev pa dolžnik kot večinski družbenik in direktor družbe ni podal. Družbeniki solidarno odgovarjajo za dolgove izbrisane družbe, kar pomeni, da lahko upnik izpolnitev terja od vsakega izmed njih, zato pritožnik upniku neutemeljeno očita, da je predlagal izvršbo le zoper njega. Sodišče druge stopnje še dodaja, da bi moral dolžnik glede na zgoraj podano stališče o enotnem postopku pasivnost uveljavljati že v okviru davčne izvršbe in se tam razbremeniti svoje odgovornosti.

11. Je pa sodišče druge stopnje v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ugovoru delno ugodilo v delu, v katerem je prišlo do zastaranja nekaterih zahtevanih davčnih terjatev. Davčni postopek namreč pozna tudi absolutno zastaranje, z nastopom katerega pravica ugasne in na katerega je dolžno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Po petem odstavku 126. člena ZDavP-2 davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič pričelo teči (zastaranje teče od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti). Zastarale so tako naslednje obveznosti iz izvršilnega naslova: po kontu 3000 v znesku 919,25 EUR (datum izvršljivosti 2. 1. 2002), po kontu 30900 v znesku 27,61 EUR (datum izvršljivosti 24. 12. 2002), po kontu 31001 v znesku 68,33 EUR (datum izvršljivosti 24. 12. 2002) in po kontu 7040 v znesku 17.588,15 EUR (datum izvršljivosti 3. 5. 2002), vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje ob upoštevanju časovnih meja pravnomočnosti odloča po stanju odločanja sodišča prve stopnje (25. 1. 2013), zato bo o zastaranju nadaljnjih zneskov odločalo v nadaljnjem postopku sodišče prve stopnje.

12. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi dolžnika delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremenilo tako, da je ugovoru delno ugodilo in izvršilni postopek ustavilo za zastarane obveznosti. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Pritožnik je za svojo pritožbo priglasil tudi pritožbene stroške. Ker pa je s svojo pritožbo uspel le v manjšem delu glede podanega zastaranja, ki ga je sodišče upoštevalo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, in glede katerega posebni stroški niso nastali, je sodišče druge stopnje odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).