Jedro

Tožnik je s predložitvijo te listine na naroku pred sodiščem to svojo obveznost izpolnil do te mere, da je zaključek toženke o izkazanem očitnem dvomu v identiteto tožnika vsaj preuranjen, če ne napačen.

Tožnik pa ni vložil prošnje z namenom zlorabe. To velja še toliko bolj glede na podan opis okoliščin, ki ne kažejo nobenega zavlačevanja ali odlašanja ter je toženkino sklepanje zato delno napačno, delno pa tudi pomanjkljivo, saj se toženka tudi nikjer ne opredeli glede tožnikove izjave, da je želel prošnjo vložiti v Azilnem domu, kjer je bil tudi prijet.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1925/2020/4 (1312-33) z dne 18. 8. 2020, odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnika, ki trdi, da je A. A., roj. 12. 8. 1994 v kraju B., državljan Kraljevine Maroko, pridržala zaradi ugotavljanja istovetnosti in ker mu je že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in še odločila, da se tožnika pridrži na prostore Centra za tujce od 17. 8. 2020 od 13:00 ure dalje do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 17. 11. 2020 do 13:00, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik 17. 8. 2020 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je tožniku ukrep omejitve gibanja izrekla po prvi in tretji alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik ob podaji prošnje in do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo, smiselno 97. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi s 34. členom ZMZ-1, njegova identiteta nesporno ugotovljena. Toženka namreč lahko ugotavlja le pristnost tega dokumenta glede na prvi odstavek 119. člen ZMZ-1. Tožnik je večkrat dejal, da ima v Maroku osebno izkaznico, ki jo lahko dostavi, pri podaji prošnje in ob ustni seznanitvi o omejitvi gibanja pa je dejal, da je imel s seboj na poti potni list, ki ga je pustil pri prijatelju v Turčiji, na policiji pa dejal, da ga je izgubil v Turčiji. Dejal je tudi, da prijatelja, pri katerem ima potni list, ne more kontaktirati, ker je izgubil tudi svoj telefon z njegovo številko. Ves čas se je predstavljal z imenom A. A., v lastnoročni nameri za podajo prošnje pa napisal C. C.. Ves čas postopka je bil navzoč tolmač za arabski jezik, vendar ga tožnik ni popravil glede imena. Toženka ocenjuje, da gre za tožnikovo nesodelovanje v postopku, saj ima tožnik v Maroku starše in sorojence, pa kljub temu ni predložil nobenega dokumenta in tudi ne izkazal zadostnega truda. Gre za namerno prikritje identitete. Nadalje je toženka še ugotavljala razloge za pridržanje po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ugotovila je, da je tožnik v Slovenijo vstopil 23. 7. 2020, se gibal pretežno po gozdovih in premikal po poteh, ki so manj opazne oziroma prehodne, se skrival pred policisti. Potoval je v notranjost države in bil 27. 7. 2020 v azilnem domu prijet s strani policije. Namero je podal 28. 7. 2020, po tem, ko je bil že nameščen v CT in že seznanjen z namero odstranitve iz države, saj mu je bila izdana odločba o vrnitvi, št. 2253-76/2020/5 (3E693-08) z dne 27. 7. 2020, seznanjen je bil tudi, da bo Slovenija Hrvaški podala formalno najavo za njegov izročitev. Tožnik je sicer izjavil, da je želel namero podati v azilnem domu, ni pa mu mogoče slediti, da je namero podal že na policijski postaji, saj bi to izhajalo iz dokumentacije in odločba o odstranitvi ne bi bila izdana. Tožnik bi tudi lahko takoj zaprosil za azil v CT, ko se je z njim opravil obširni postopek (zdravstveni pregled, itd), in ne šele naslednji dan. Njegove izjave so torej malo verjetne, še posebej glede na njegovo predhodno skrivanje na ozemlju RS, čeprav je izjavil, da je njegova ciljna država Slovenija. Za mednarodno zaščito bi lahko zaprosil na katerikoli policijski postaji, na poti. S tem je izpolnjen tudi objektivni kriterij. Po vpogledu v aplikacijo AFIS pa je bilo tudi ugotovljeno, da je bil tožnik že obravnavan s strani Policijske postaje Č. in po sporazumu vrnjen hrvaškim varnostnim organom. Če bi namero res podal že prvič, ne bi bil vrnjen.

3. Toženka je še navedla, da okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegova dejanja in navedbe kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in tako onemogočil nadaljevanje postopka priznanja mednarodne zaščite. Milejši ukrep - pridržanje na območju azilnega doma - glede na drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 po oceni toženke tudi ne bi bil primeren. Glede na razmere v zvezi z varovanjem v azilnem domu in ob upoštevanju Zakona o zasebnem varovanju (ki jih obširno opiše) je namreč očitno, da pridržanje na območju azilnega doma ni učinkovito (tako kažejo dolgoletne izkušnje in statistika).

4. Tožnik je tožbo vložil iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Uvodoma je opozoril na sklep Vrhovnega sodišča, I Up 46/2010, glede očitnega dvoma v identiteto, ki ga mora toženka obrazložiti in ne zadošča zgolj ugotovitev, da prosilec nima dokumentov. Poudaril je, da ni nikoli spreminjal podatkov, razen, da je ena črka v imenu več (ko je napisal na prošnji ime C. C.). Ni zanemarljivo tudi, da je tožnik glede rojstnega kraja, datuma rojstva podajal ves čas enake podatke. Toženka ni utemeljila, zakaj obstaja očiten dvom. Ni podane sorazmernosti in nujnosti ukrepa. V zadnjem tednu poteka v CT protest beguncev zaradi grožnje verižnega vračanja v Bosno in Hercegovino, kjer vladajo nehumane razmere. Tožnik se je bal vrnitve na Hrvaško. V Sloveniji je namreč že bil in zaprosil za azil na policijski postaji, pa so ga vrnili na Hrvaško. Zato je sedaj raje izbral pot do Ljubljane, da bo v azilnem domu zaprosil za azil. S tem je izkazal morebiten interes zaprositi za azil. Tako tudi naslovno sodišče v sodbi I U 1126/2020. Na razgovoru 17. 8. 2020 je izpovedal, da je odšel do Azilnega doma, da bi zaprosil za azil, da ga je policija iz Azilnega doma pripeljala v CT in da je v Azilnem domu povedal, da želi zaprositi za azil. To se sicer toženki zdi neverjetno, česar pa ne obrazloži. Lokacija prijetja tožnika izhaja iz policijske depeše. Odsotnost zaznamka glede prošnje za azil pa tudi kaže na to, da policijski zapisniki in drugi dokumenti niso popolni. Vsebina odločbe o vrnitvi naj bi bila tožniku prevedena preko prevajalca, vendar ni podpisa prevajalca, ni tudi jasno glede ponujene brezplačne pravne pomoči. Test sorazmernosti oziroma nujnosti ni bil opravljen. Upoštevajoč upravnosodno in ustavnosodno prakso gre za ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člen Ustave (6. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP).

5. Opozoril je še na stališče Upravnega sodišča v več sodbah (I U 1016/2020, I U 1051/2020, I U 1074/2020), da je mogoča omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 le v primeru obstoja objektivnih kriterijev, na podlagi katerih je mogoče sklepati na obstoj utemeljene domneve, ki pa jih ZMZ-1 ni nikjer opredelil. Tako tudi Vrhovno sodišče v X Ips 1/2019. Tožnik je v postopku tudi navedel, da ko so ga prvič vrnili iz Slovenije na Hrvaško, so mu na Hrvaškem rekli, da tam ni azila, ga pretepli, mu vzeli denar, mobitel in jakno ter ga vrnili nazaj v Bosno. Toženka se pri izreku ukrepa na območje CT tudi ne more sklicevati na ureditev v Azilnem domu in sistemske pomanjkljivosti, temveč mora navesti razloge za pridržanje, ki se nanašajo na konkretnega prosilca (sodba, I U 1112/2020 z dne 10. 8. 2020, točki 44 in 45). Prav tako četrti odstavek 84. člena ZMZ-1 ni bil uporabljen pravilno oziroma v duhu določbe. Dodatna vprašanja, ali je tožnik razumel, zakaj mu je gibanje omejeno ter ali želi dodatno razlago, namreč ne zadoščajo in ne nadomeščajo zakonskih dolžnosti organa, saj tožnik s pravimi razlogi ni bil seznanjen. S tem mu je bila odvzeta pravica do izjave in učinkovitega pravnega sredstva. Sklepa se tudi ne da preizkusiti, saj ni odločilnih dejstev.

6. Tožnik je vložil še zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je, da sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce. Tožnik se počuti izredno slabo. Dneve brez osebne svobode ne bo mogel nikoli nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, 5. člena EKČP in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja škodo že samo po sebi. Republika Slovenija pa mora tudi osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave, prvega in drugega odstavka 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. člena Procesne direktive zagotoviti učinkovito sodno varstvo.

7. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi, podredno sklep odpravi in vrne toženki v ponovno odločanje, zahtevi za izdajo začasne odredbe pa ugodi tako, da mora toženka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve o tem sklepu.

8. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da ne sprejema tožbenih argumentov, pri čemer se je sklicevala na obrazložitev sklepa. Ne drži, da ni pojasnila očitnega dvoma, opozorila je na sodelovalno dolžnost tožnika. Obnašanje beguncev v CT ter razlagi zanj izvira iz njihovega nasprotovanja in oporekanja javnim uslužbencem, ker želijo na tak način izsiliti izhod in prosto gibanje po Sloveniji, morebiti tudi v drugih državah. Predlagala je, da sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

9. Sodišče je dne 27. 8. 2020 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je tožnik prerekal navedbe toženke v odgovoru na tožbo in vztrajal pri svojih navedbah. Sodišče je na naroku tožnika zaslišalo glede spornih okoliščin ter vpogledalo v upravni spis, s čimer so bili izvedeni vsi dokazni predlogi.

K točki I izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je sporno, ali so za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce izpolnjeni pogoji, predpisani v prvi in tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, oziroma ali ta zakonska določba sploh pomeni ustrezno pravno podlago za omejitev gibanja.

12. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II, ki v 8. členu določa, kdaj se prosilca sme pridržati. Sodišča držav članic EU morajo od začetka veljavnosti direktive nacionalno pravno normo razlagati kolikor je mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, da bi lahko ta direktiva dosegla želeni cilj. Načelo primarnosti prava EU izhaja tudi iz 3.a člena Ustave RS.

13. Po točki (a) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo. Po točki (d) tretjega odstavka iste določbe pa se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo o vračanju1, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, zadevna država članica pa lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. Razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II).

14. Po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II (drugi odstavek 1. člena ZMZ-1) določil, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo; po tretji alineji pa, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve (prva predpostavka - op. sod.) ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve (druga predpostavka - op. sod.), pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (tretja predpostavka - op. sod).

15. Sodišče najprej, ob upoštevanju tožbenih ugovorov, presoja pravilnost razlogov za pridržanje po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 16. Toženka se je pri tem oprla na več okoliščin. Prvič, da tožnik v postopku in vse do izdaje sklepa toženki ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Po 97. členu ZTuj-2 (na katerega uporabo smiselno napotuje drugi odstavek 34. člena ZMZ-1) tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z dovoljenjem za prebivanje, izdanem v obliki samostojne listine, ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Drugič, da se je tožnik v postopku predstavljal z imenom A. A., pri čemer je v lastnoročni prošnji za mednarodno zaščito navedel ime C. C., ves čas postopka pa je bil prisoten tolmač za arabski jezik, ki bi ga tožnik lahko opozoril na nepravilno navedbo njegovega imena. Tretjič, da iz policijske depeše izhaja, da je potni list izgubil v Turčiji, nato pa je pri podaji prošnje in ob ustni seznanitvi z ukrepom omejitve gibanja dejal, da je potni list pustil pri prijatelju v Turčiji, da pa z njim ne more vzpostaviti kontakta, ker je izgubil z mobilnim telefonom njegovo telefonsko številko, in da dosedaj (do izdaje sklepa - op. sod.) ni dostavil osebne izkaznice, kot je dejal, da jo bo in to kljub upoštevanju, da ima v Maroku družino in ob sedanjem stanju telekomunikacijskih tehnologij. Četrtič, da so mu bili vsi dokumenti prebrani in dani na vpogled, kar je tudi sam potrdil s svojim podpisom, in bi zato lahko opozoril na napako v zapisu imena in priimka. Vse navedeno po presoji toženke poraja dvom v tožnikovo identiteto, upoštevaje, da je v teh postopkih prosilec tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete in nosi posledice, če te ne izkaže na verodostojen način.

17. Na naroku je tožnik sodišču najprej predložil na vpogled kopijo skena osebnega dokumenta - osebne izkaznice, kot navaja tožnik, iz katere je razvidno ime tožnika A. A., rojstni datum .... 8. 1994, kraj rojstva D.. V zvezi z lastnoročno napisano izjavo z dne 28. 7. 2020, kjer je tožnik kot svoje ime napisal C. C., je ta na zaslišanju pred sodiščem navedel, da se je zmotil, v zvezi z rojstnim dnevom (po podatkih spisa je naveden datum rojstva ... 8. 1994, iz osebne izkaznice pa ... 8. 1994), pa, da je to pozabil. Glede nahajanja potnega lista je še povedal, da ga je pustil pri prijatelju v Turčiji, s katerim pa ne more stopiti v stik, saj zaradi izgube mobilnega telefona nima njegove telefonske številke.

18. Sodišče sodi, da zgoraj povzeta utemeljitev toženke ne zadošča za pridržanje tožnika iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik je namreč pridobil sken osebnega dokumenta (verjetno osebne izkaznice s sliko), kot se je tudi v postopku pred toženko zavezal, že s tem pa je po oceni sodišča odpadel očiten dvom v identiteto tožnika. Sodišče se strinja s stališčem, ki ga je to sodišče zavzelo v sodbi, I U 1138/2020 z dne 14. 8. 2020, ''da je ugotovitev istovetnosti prosilca izjemno pomembna ne samo zato, da se ve, kdo je, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo subjektivne okoliščine, na katere se prosilec sklicuje'', kar pa v tem primeru sedaj pomeni, da bo toženka lahko sedaj (vsaj) preverila dosedaj zbrane podatke o tožniku (torej njegovo zatrjevano identiteto) in z nadaljnjim raziskovanjem okoliščin, ki jih tožnik navaja kot razlog za vložitev prošnje, nadaljevala postopek za priznanje mednarodne zaščite. Tožniku zato tudi ni mogoče očitati odsotnosti sodelovalne dolžnosti. Sodelovalno dolžnost prosilcem v teh postopkih 21. člen ZMZ-1 sicer nalaga, tako stališče pa izhaja tudi iz sodne prakse Sodišča EU, npr. C-146/14 Mahdi, vendar pa je tožnik s predložitvijo te listine na naroku pred sodiščem to svojo obveznost izpolnil do te mere, da je zaključek toženke o izkazanem očitnem dvomu v identiteto tožnika vsaj preuranjen, če ne napačen. Da je zaključek toženke napačen oziroma preuranjen, kaže tudi dejstvo, da se tožnik (razen pri lastnoročno zapisani izjavi) ves čas postopka (in na naroku pred sodiščem) predstavlja kot A. A. (na kar opozarja tudi tožnik v tožbi), v postopku pa je tudi navajal ves čas isti datum rojstva (... 8. 1994). Res je v lastnoročno zapisani izjavi tožnik svoje ime zapisal z I-, torej kot C. (in ne A.), vendar sodišče kot verjetno sprejema tožnikovo razlago, da se je pri tem zapisu zmotil. Nadalje pa tudi ne drži očitek toženke, da je v tej isti izjavi svoj priimek zapisal A., saj je navedel C. (kot trdi že ves čas postopka). Sodišče ob tem še pripominja, da je v izreku sklepa naveden priimek C. (kot že ves čas zatrjuje tožnik), na str. 3 obrazložitve sklepa pa je toženka zapisala priimek tožnika z -h-, torej A.. Sodišče nadalje ugotavlja, da sicer res iz skena osebnega dokumenta (oziroma kot navaja tožnik osebne izkaznice) izhaja, da je njegov datum rojstva ... 8. 1994, vendar pa sodišče kot precej prepričljivo sprejema tožnikovo izjavo, da se je pri datumu rojstva, ko je bil zanj vprašan v postopku, zmotil, saj da pri njih ni navada, da se rojstni dan praznuje (ki ga tudi letos ni). Tožnik pa je na zaslišanju ponovno tudi potrdil (in bil precej prepričljiv), kje se nahaja njegov potni list in zakaj ga ne more priskrbeti. Navedbe, da je potni list izgubil v Turčiji (kot je zabeleženo v policijski depeši o tožnikovem prijetju z dne 27. 7. 2020), sodišče zato v tem pogledu ne šteje kot dokaz o neverodostojnosti izpovedbe tožnika. Glede na povedano ukrep pridržanja, izdan na tej podlagi, ni zakonit. 19. Sodišče v nadaljevanju presoja še zakonitost izreka ukrepa in v tem okviru tožbenih ugovorov v zvezi z uporabo merila za omejitev gibanja tožniku po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 20. Postopek vračanja oziroma odstranitve iz države po ZTuj-2 načeloma poteka na podlagi odločbe o vrnitvi (prvi odstavek 69. člena ZTuj-2), razen kolikor zakon takšne odločbe ne predpisuje. Tujec se odstrani iz države na podlagi izvršljive odločbe o vrnitvi iz prejšnjega odstavka, izvršljive odločbe, s katero je bila tujcu določena prepoved vstopa v državo ali pravnomočne sodbe, s katero je bila tujcu izrečena stranska kazen ali stranska sankcija izgona iz države (drugi odstavek 69. člena ZTuj-2). Po prvem odstavku 76. člena ZTuj-2 za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega ali ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, odredi policija do njegove odstranitve iz države omejitev gibanja in nastanitev v centru ali nastanitev izven centra največ za šest mesecev.

21. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in podatkov spisa, sta bili tožniku dne 27. 7. 2020 izdani odločbi o vrnitvi in o nastanitvi v Centru za tujce Postopka. Obe odločbi sta bili izdani na podlagi ZTuj-2, z drugo od njiju mu je bilo omejeno gibanje. Ker navedeno ni sporno, to pomeni, da je izpolnjena prva predpostavka iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (omejitev gibanja zaradi izvedbe in izvršitve postopka vračanja oziroma odstranitve).

22. Sporno je ostalo, ali sta v tem primeru izpolnjeni še druga in tretja predpostavka, kot ju določa citirana tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, oziroma povedano drugače: ali bi toženka smela izdati sklep o omejitvi gibanja na tej podlagi, pri čemer tožnik opozarja na izostanek objektivnih meril glede obstoja utemeljene domneve, da je vložil prošnjo za mednarodno zaščito le zaradi otežitve postopka vračanja in posledično ne-podane podlage za izrečen ukrep, ugovarja pa tudi sami oceni toženke o obstoju le-te glede na ugotovljene okoliščine.

23. Iz sklepa izhaja, da toženka utemeljenost domneve (o vložitvi prošnje za mednarodno zaščito zaradi zadržanja ali oviranja izvedbe odstranitve) opira na naslednje okoliščine: da je tožnik v Slovenijo vstopil že 23. 7. 2020, da se je skrival po gozdovih in pred slovenskimi policisti, da je potoval v Ljubljano in bil prijet 27. 7. 2020 v azilnem domu s strani slovenske policije ter pripeljan v CT in šele po tem, ko je prejel odločbi o vrnitvi in namestitvi v CT, podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito.

24. Vendar pa je tožnik že na razgovoru pri toženki, enako pa tudi v tožbi in na naroku navedel smiselne in logične razloge za to početje. Sodišče te trditve tožnika - ker so smiselne in se ujemajo tudi z okoliščinami, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa - sprejema, saj nima razloga, da jim ne bi sledilo.

25. Tožnik je namreč navedel, da se je napotil proti Ljubljani tako, da je hodil po gozdovih in se premikal po manj prehodnih poteh (ter se s tem želel tudi izogniti policiji), ker je želel vložiti prošnjo za azil v Azilnem domu v Ljubljani. Namreč, ko ga je ob prejšnjem prihodu v Slovenijo prijela policija, ga je (kljub temu, da je zaprosil za azil) ta neposredno vrnila na Hrvaško, temu pa se je želel sedaj izogniti. Sodišče sodi, da je ta razlaga tožnika, še zlasti ob upoštevanju tožnikovih subjektivnih okoliščin (npr. stopnja izobrazbe, njegovo jezikovno znanje, ipd), dovolj prepričljiva, da ne omogoča utemeljenega sklepanja, da je tožnik prošnjo vložil le zato, da ne bi bil vrnjen na Hrvaško (ne glede na seznanitev s formalno najavo Republike Slovenije R Hrvaški za njegovo izročitev), še zlasti, ker tožnik ves čas postopka tudi navaja, da je njegova ciljna država Slovenija. Podobno velja tudi za razloge, zakaj se je skrival pred slovenskimi policisti. Tako iz njegovih navedb ves čas postopka namreč izhaja, da je to počel, ker je bil ob prejšnjem prihodu v Slovenijo (ko ga je tudi prijela policija), neposredno vrnjen na Hrvaško, zato je sedaj želel priti do Azilnega doma in tam vložiti prošnjo, iz odločbe o vrnitvi oziroma odstranitvi iz države pa je tudi razvidno, da se to tokrat ni zgodilo zato, ker je že potekel rok 72 ur, določen v 64. členu ZTuj-2, in ga je treba vrniti v formalnem postopku. Sodišče meni, da že iz kraja tožnikovega prijetja (tako iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, podatkov upravnih spisov (policijske depeše z dne 27. 7. 2020), kot tudi iz izpovedbe tožnika na naroku namreč izhaja enako), tj. Cesta ..., izhaja, da je bil res namenjen v Azilni dom z namenom vložitve prošnje za mednarodno zaščito. Ni namreč jasno, zakaj bi tožnik sicer prišel v Ljubljano (že drugič v kratkem času) oziroma vedel za Azilni dom, kot tudi, da ne bi želel zaprositi za mednarodno zaščito ravno v Sloveniji.

26. Toženkina razlaga, da so tožnikove izjave malo verjetne, ker je tožnik podal namero za vložitev prošnje šele 28. 7. 2020 (po tem, ko je bil že nastanjen v CT in že seznanjen z odstranitvijo iz države), da ne verjame, da je podal prošnjo že na policijski postaji, ker mu sicer ne bi bili izdani odločbi po ZTuj-2, kot tudi, da bi to lahko storil nemudoma ob prispetju v CT in ne šele naslednji dan, sodišča tako glede na zgoraj povedano ne prepriča, saj - kot je toženka tudi sama navedla - je bil tožnik ob prijetju (na naslovu Azilnega doma) odpeljan na policijsko postajo, nato na v CT, kjer so bili takoj začeti predpisani postopki ob sprejemu zaradi obravnave tožnika, dejstvo, da je podal namero ''šele'' naslednji dan (po tem, ko je prespal eno noč v CT), pa nedvomno ne pomeni obdobja, ki bi zaradi svoje dolžine že objektivno, torej samo po sebi pomenilo podlago za sklepanje, da je tožnik vložil prošnjo z namenom zlorabe. To velja še toliko bolj glede na podan opis okoliščin, ki ne kažejo nobenega zavlačevanja ali odlašanja ter je toženkino sklepanje zato delno napačno, delno pa tudi pomanjkljivo, saj se toženka tudi nikjer ne opredeli glede tožnikove izjave, da je želel prošnjo vložiti v Azilnem domu, kjer je bil tudi prijet. 27. Sodišče se pri tem sicer ne spušča v verjetnost oziroma prepričljivost tožnikove izjave glede izražene namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito na policijski postaji, ki naj bi ostala nezabeležena (dvakrat - ob prvem prihodu v Slovenijo in sedaj, ob tem prihodu), na kar opozarja tudi toženka in tudi iz tega utemeljuje obstoj domneve o zadržanju oziroma oviranju odstranitve države. Ti razlogi toženke bi lahko sicer sami po sebi načeloma zadoščali že za tako sklepanje, vendar pa je tožnik navedel jasne, prepričljive in logične razloge, ki so v nasprotju s tem sklepanjem. Sodišče tako ugotavlja, da obstoj druge od prej navedenih treh predpostavk po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni ustrezno ugotovljen, v delu pa tudi ne ustrezno obrazložen, kar pomeni, da je izpodbijani akt tudi v tem delu nezakonit. 28. Sodišče je zato glede na povedano tožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 4., 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo.

29. V presojo ostalih tožbenih navedb se sodišče ni spuščalo, ker je bilo že zgoraj navedeno zadosten razlog za odpravo izpodbijanega akta.

30. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, je s tem odpadla pravna podlaga za poseg v tožnikovo svobodo gibanja, saj se je zadeva vrnila v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni akt izdan. Sodišče je zato izpodbijani sklep le odpravilo.

K točki II izreka:

31. Po prvem odstavku 32. člena ZUS-1 je tožba v upravnem sporu nesuspenzivno pravno sredstvo, saj vložena tožba praviloma ne ovira izvršitve izpodbijanega akta, zoper katerega je uperjena, razen v izjemnih primerih, kolikor zakon ne določa drugače. Sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 odloži na zahtevo tožnika izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba).

32. Iz povzetih določb drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 tako med drugim izhaja, da je zakonodajalec kot enega izmed formalnih pogojev oziroma procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi določil tudi obstoj dopustne tožbe. Ta procesna predpostavka pa v konkretnem primeru ni podana, ker je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe z izrekom pod točko I že tudi odločeno o tožbi, in to pravnomočno. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je zato treba zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči (smiselno 36. člen ZUS-1).

1 Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.