Jedro

Pravilo o ločenem ugotavljanju vrednosti vsakega posameznega zahtevka zoper več tožencev velja tudi za sosporništvo na aktivni strani, pri čemer je solidarnost tožnikov (upnikov) nedvoumna.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tudi v drugem sojenju zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za plačilo 11.887,65 EUR (prej 2.848.757,20 SIT) in vse tri podrejene tožbene zahtevke.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnic delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo o primarnem tožbenem zahtevku spremenilo tako, da je toženki naložilo, da mora tožnicam plačati 35,72 EUR (prej 8.560,48 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.1990 dalje, v ostalem pa je odločitev o primarnem tožbenem zahtevku potrdilo. S sklepom je odločitev o vseh podrejenih tožbenih zahtevkih razveljavilo ter še odločilo o pravdnih stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka.

Tožnice v pravočasni reviziji proti sodbi in sklepu pritožbenega sodišča uveljavljajo revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlagajo pa razveljavitev izpodbijanega dela sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki ni vložila revizijskega odgovora.

Revizija ni dovoljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se je po podatkih sodnega registra nad toženko 5.11.2007 začel stečajni postopek (pod St 15/2007). To pomeni, da je v tej pravdni zadevi prišlo do prekinitve postopka šele po tem, ko so bila v revizijskem postopku opravljena že vsa procesna dejanja strank oziroma so potekli roki zanje. V taki situaciji po ustaljeni praksi revizijskega sodišča ni ovire za izdajo revizijske odločbe, saj je to procesno dejanje izključno dejanje revizijskega sodišča (npr. III Ips 41/97).

Tožnice so najprej uveljavljale nedenarne tožbene zahtevke, ob spremembi tožbe z uveljavljanjem tudi denarnega zahtevka in opredelitvi, da primarno uveljavljajo vrnitev 2.848.757,20 SIT (vloga z dne 28.4.1999), pa so kot trditveno podlago tega zahtevka uveljavljale, da zahtevajo vrnitev zneskov, ki jih je njihov pravni prednik plačal v obdobju od 1986 dalje pravni prednici toženke z namenom združevanja sredstev zaradi pridobitve trajne pravice uporabe na dveh halah. Tožnice so vdova in hčerki F. B. ter so po lastnih trditvah njegovo premoženje podedovale vsaka do 1/3 (sklep o dedovanju D 187/91).

Povzeta trditvena podlaga omogoča opredelitev, da so tožnice navadne materialne sospornice po 1. točki prvega odstavka 191. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in ne enotne materialne sospornice po 196. členu ZPP. Vsako od njih lahko samostojno razpolaga s svojim delom podedovane terjatve in se zato učinki pravdnega dejanja ene od njih ne raztezajo na ostali dve.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija (ki je izredno pravno sredstvo in zato zanjo velja več omejitev kot za pritožbo) dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT). Pravila o ugotavljanju vrednosti spornega predmeta so tudi v zvezi z vprašanjem dovoljenosti revizije določena v 39. in naslednjih členih ZPP. Tako se po drugem odstavku 41. člena ZPP vrednost spora ugotavlja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev. Ustaljena sodna praksa tega sodišča je, da to pravilo velja ne samo za sospornike pa pasivni, temveč tudi na aktivni strani. Enaki procesni položaji se morajo obravnavati enako. Ni videti nobenega razloga, da pravilo o pasivnem sosporništvu in ločenem ugotavljanju vrednosti spornega predmeta ne bi veljalo tudi za aktivno sosporništvo (II Ips 468/98).

Tožnice so terjale plačilo 2.848.757,20 SIT, ne da bi opredelile, ali zahtevajo nerazdelno plačilo. Vendar se solidarnost upnikov ne domneva. Kadar je na upniški strani več oseb, so po 425. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji) solidarne le, če je solidarnost dogovorjena ali z zakonom določena. V tej zadevi tak dogovor ni bil niti zatrjevan, v zakonu pa tudi ni podlage za solidarnost na strani tožnic. Glede na to vsaka od tožnic izpodbija 1/3 revizijsko izpodbijanega dela zavrnjenega tožbenega zahtevka, ki znaša 2.840.191,72 SIT, vsaka torej 948.730,57 SIT oziroma sedaj 3.958,98 EUR.

Ker navedeni znesek ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, gre za nedovoljeno revizijo. Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.