Jedro

Če se vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicuje na pritožbena izvajanja glede kršitev zakona, a jih v zahtevi ne obrazloži, vrhovno sodišče teh kršitev v skladu s 1. odstavkom 424. člena ZKP ne preizkusi.

Izrek

Zahteva obdolženega I.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je z uvodoma navedenim sklepom zoper obd. I.K. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 20. členom Ustave RS podaljšal pripor še po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom pritožbi obdolženega I.K. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni. Obdolženec se nahaja v priporu od 11.12.2000 dalje.

Obdolženi I.K. je dne 03.09.2001 vložil na Okrožno sodišče v Murski Soboti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 14. in 20. člena Ustave Republike Slovenije ter zaradi kršitve določb postopka s predlogom, da Vrhovno sodišče njegovi zahtevi ugodi tako, da se zoper njega pripor odpravi, podrejeno pa, da se zoper njega odredi hišni pripor ali pa javljanje na policijski postaji.

Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga njeno zavrnitev. Zatrjevanje, da niso podane posebne okoliščine iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ki bi kazale na nevarnost, da bo obdolženec kaznivo dejanje ponovil, ne more biti predmet presoje v tem postopku. Gre namreč za izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Isto velja tudi za nadaljnje trditve v zahtevi, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje po 2. in 1. odstavku 196. člena KZ. Zoper obdolženca je državni tožilec po opravljeni preiskavi dne 08.06.2001 vložil obtožnico in ker se okoliščine, zaradi katerih je bil obdolženec v priporu med preiskavo, niso spremenile, je bilo treba pripor podaljšati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve meni, da je z obema napadenima sklepoma kršena 3. točka 1. odstavka 201. čl. ZKP, ko glede na ugotovljene, deloma pa tudi zatrjevane okoliščine ni pravilno ugotovljena sorazmernost med težo kaznivega dejanja in ustavno pravico do svobode. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni ugotovljen pravilno. Obdolženec ima zaposlitev z dobrim osebnim dohodkom. Od storitve domnevnega kaznivega dejanja do odvzema prostosti je poteklo devet mesecev, ko je bil vložnik ves čas zaposlen in ni ponavljal kakršnihkoli kaznivih dejanj, zato ni pravilen zaključek, da bi jih ponavljal "zdaj".

Očitek, da si je pridobil veliko premoženjsko korist, ni resničen, saj ni prejel nobenega plačila in ga tudi ni zahteval. Vsi soobtoženci, s katerimi je imel vložnik stike, so priprti. Njemu se očita eno samo kaznivo dejanje, dočim so ostali obtoženi večih kaznivih dejanj. Opozarja, da je soobtožena T.K. obtožena treh kaznivih dejanj, pa se brani s prostosti, dočim je vložnik obtožen enega samega kaznivega dejanja, pa je v priporu. S tem je kršeno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Izvajani ukrepi - prisluhi telefonskim pogovorom - ne kažejo na to, da bi bil vložnik član združbe, saj ni nikjer omenjen. Pod vprašajem je zato tudi obstoj utemeljenega suma kot predpogoj za odreditev pripora (da je član kriminalne združbe). Tudi trditev, da je storil kaznivo dejanje na širšem območju Republike Slovenije, ni resnična, sicer pa tega tudi ni obtožen. Tudi ogrožanje varnosti kot ustavni predpogoj za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu ni ugotovljen pravilno, saj mamil ni prodajal ali posredoval pri prodaji in tega ni obtožen, zato tudi ni mogel ogrožati varnosti ljudi. Sicer pa je po mnenju vložnika kršen tudi 20. člen Ustave Republike Slovenije, saj bi se lahko nahajal v hišnem priporu v tem postopku ali pa se javljal na policijski postaji in vsekakor ni primerno, da se mu podaljšuje pripor. Sicer pa se sklicuje še na ostale razloge, ki jih je doslej uveljavljal v pritožbah, vendar brezuspešno.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v napadenih sklepih ni podana nobena očitana kršitev niti Ustave RS niti ZKP. V kolikor se vložnik ne strinja z ugotovitvami v napadenih sklepih o obstoju utemeljenega suma, da naj bi storil kaznivo dejanje, ki ga je obtožen, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki po izrecni določbi 2. odstavka 420. čl. ZKP ni razlog, ki ga je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Ko so v obeh napadenih sklepih posebne okoliščine, ki narekujejo podaljšanje pripora še po vloženi obtožnici, pravilno obrazložene skladno s pogoji, ki jih določa 3. točka 1. odstavka 201. čl. ZKP, vložnikova izvajanja, v katerih se ne strinja z oceno ugotovljenih dejstev, pomenijo uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Kot že rečeno, v tej smeri vložnik s svojo zahtevo ni mogel imeti uspeha. Prav tako se vložnik ne more sklicevati na drugačno obravnavanje soobdolženke, ki se brani s prostosti. Zoper vložnika podaljšani pripor še po vloženi obtožnici je obrazložen z okoliščinami, ki se tičejo zgolj vložnika in ki so glede na sprejeto dokazno oceno zadostno in pravilno obrazložene, zato o kaki kršitvi enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS ni mogoče govoriti. Ustavni pogoj za odreditev pripora - ogrožanje varnosti ljudi - iz 20. člena Ustave RS je glede na pravnomočno ugotovljen utemeljen sum že v teku preiskave, ki je podkrepljen še z vloženo obtožnico, je glede na očitano kaznivo dejanje, glede na način storitve kot samo težo očitanega kaznivega dejanja, tudi ob zatrjevani socialni varnosti vložnika (zaposlitev s primernimi dohodki), pravilno ugotovljen in tudi zadostno obrazložen. Vložniku očitana udeležba pri prometu z mamili, ko naj bi bil kot prevoznik zaloten pri tovorjenju 60 kg heroina, glede na naravo mamila in količino tega opravičuje zaključek o ogrožanju varnosti ljudi oziroma njihovega zdravja. Tako tudi v tej smeri z očitkom kršitve ustave vložnik prav tako ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče se je skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Sklicevanje na pritožbena izvajanja, ki so ostala v zahtevi za varstvo zakonitosti neobrazložena, je zato neupoštevno.

Vrhovno sodišče je glede na vse povedano ugotovilo, da ni podana nobena kršitev zakona niti ustave, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, in ko vložnik uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zato je skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.