8. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d. o. o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata 20. februarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 18/2003 z dne 21. 12. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 843/2001 z dne 13. 6. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. 8 Pg 481/96 z dne 14. 5. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo obogatitveni tožbeni zahtevek pritožnice (v gospodarskem sporu tožnice) na plačilo zneska 35.038.002,70 SIT. Višje sodišče je njeno pritožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo njeno revizijo, saj je ugotovilo, da je za plačila pritožnice obstajala pravna podlaga, zato uporaba 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR) ni mogoča. Zaradi obstoječe obveznosti bi bil po mnenju Vrhovnega sodišča obogatitveni zahtevek po 212. členu ZOR utemeljen le, če bi pritožnica uspela dokazati, da je dolg plačala dvakrat.

2.Z navedenima stališčema se pritožnica ne strinja in meni, da sta si med seboj v nasprotju. Vrhovnemu sodišču očita, da ni odgovorilo na njene pravno odločilne revizijske navedbe. Sodba naj bi bila očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve ter zato arbitrarna. Predvsem naj Vrhovno sodišče ne bi pojasnilo, zakaj ni upravičena zahtevati vračilo opravljenih plačil po 212. členu ZOR. Obrazložitev, da je obstajala pravna podlaga za plačila, po njenem mnenju ne zadostuje, ker iz obrazložitve ni razvidno, kaj je sodišče štelo za obstoječo obveznost. Poleg tega naj bi Vrhovno sodišče z ugotovitvijo, da je obstajala pravna podlaga, nedopustno poseglo v ugotovljeno dejansko stanje, ker nižji sodišči tega nista ugotovili. Meni še, da bi Vrhovno sodišče moralo pojasniti, na kakšni pravni podlagi bi bila upravičena zahtevati vračilo. Zatrjuje kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave.

B.

3.Z vidika pravice iz 22. člena Ustave bi lahko bil pomemben očitek, da je odločitev očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve ter zato arbitrarna. Vendar za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Oceno arbitrarnega ravnanja bi Ustavno sodišče izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je namreč pritožnici jasno in razumno obrazložilo, zakaj ni upravičena zahtevati nazaj opravljenih plačil niti po 212. niti po 210. členu ZOR. Zgolj to, da se pritožnica z zavrnitvijo zahtevka ne strinja, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

4.Kršitev pravice iz 22. člena Ustave pritožnica utemeljuje tudi z zatrjevanjem, da je Vrhovno sodišče sámo ugotavljalo dejansko stanje in vanj nedopustno poseglo, s tem ko je ugotovilo obstoj pravne podlage za opravljena plačila. Vendar ta očitek ne drži. Pritožnica je namreč sama ves čas postopka zatrjevala, da plačuje obstoječo obveznost, iz česar je Vrhovno sodišče, enako kot že Višje sodišče, ugotovilo le, da je pravna podlaga za plačevanje računov obstajala in da je zato uporaba 210. člena ZOR izključena.

5.Očitek pritožnice, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na njene revizijske navedbe in da ji je s tem kršena pravica iz 22. člena Ustave, je pavšalen, saj pritožnica ne pojasni, na katere navedbe naj Vrhovno sodišče ne bi odgovorilo. Ustavno sodišče ga zato ni moglo preizkusiti.

6.Pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) sodišča očitno niso kršila. Ta pravica je namreč ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do katere je v obravnavani zadevi prišlo.

7.V zvezi s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave je Ustavno sodišče že večkrat pojasnilo, da Ustava več kot dvostopenjskega sojenja (tj. več kot pritožbe proti odločbi sodišča prve stopnje) ne zagotavlja. V obravnavanem postopku je bila pravica do pritožbe zagotovljena, zato z izpodbijano odločitvijo Vrhovnega sodišča o zavrnitvi revizije ni moglo biti poseženo v pravico pritožnice do pravnega sredstva.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić