Jedro

Obveznost dolžnika nastane (ob odsotnosti kakega pogoja ali roka) s trenutkom podpisa pogodbe in ne morebiti s trenutkom knjiženja pogodbe v računovodske bilance.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 18.038,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2008 dalje ter tožeči stranki naložilo, da tožencu povrne 1.360,32 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožeča stranka v pravočasni, laični pritožbi poudarja, da je dejstvo, da tripartitna pogodba o prevzemu terjatev, sklenjena med pravdnima strankama in družbo G., d. o. o., ni bila zavedena v računovodskih bilancah družbe, ključnega pomena, saj pomeni, da družba ni bila nikoli stranka omenjene pogodbe in tako ni imela nobenih obveznosti do nje. Prvostopenjsko sodišče tega dejstva sploh ni upoštevalo. Povzema dejstva, ki jih je priča Č. izpovedala v zvezi z navedenim, ter predlaga, da jih pritožbeno sodišče upošteva pri svoji presoji. Ker sporna pogodba v družbi ni bila računovodsko knjižena, je nična, saj gre za zavajanje upnika in sodišča ter predstavlja kaznivo dejanje. Tožencu je skupno posodila 17.000,00 EUR, pri čemer se je sodišče opredelilo samo do 16.000,00 EUR, ki jih je toženec nakazal družbi, manjkajo pa razlogi glede 1.000,00 EUR, ki jih je zadržal zase. Toženec je dobil sredstva, ki jih je nakazal družbi, še istega leta vrnjena, pri čemer sam posojila ni vrnil. Vloga L. V. v družbi s pogodbenim razmerjem med pravdnima strankama nima veze, saj je ta le zaprosil za posojilo pri tožeči stranki. Z ničemer ni bilo izkazano, da je bilo predmetno posojilo namensko – za financiranje družbe. Če bi bilo to res, bi bilo posojilo nakazano direktno na račun te družbe, pogodba pa bi bila zavedena v njenem računovodstvu. Le splošno znano dejstvo je bilo, da so sredstva, ki so bila nakazana na račun toženca, namenjena družbi. Slednja niti ni mogla vrniti sredstev tožeči stranki, ker nista bili v pogodbenem razmerju, jih je pa vrnila tožencu. Kot nepravilno ocenjuje dokazno oceno zaslišanja toženca in K. Napačno je sodišče presodilo tudi, da v spornem časovnem obdobju družba ni imela sredstev za vračilo kredita, saj je družba tožencu v istem obdobju nakazala sredstva v višini 30.862,34 EUR. Pritožbi prilaga Letno poročilo D. K., v katerega prvostopenjsko sodišče ni vpogledalo, ter predlaga, da se vanj vpogleda ob pritožbenem sojenju. Dodaja še, da je obe obravnavani pogodbi predlagal in uredil tedanji zakoniti zastopnik družbe - oče toženca, pri čemer sta jo s tožencem s pogodbo o prevzemu terjatev zavedla. Tožeča stranka za finančno stanje v družbi ni vedela, sicer ne bi nikoli nakazala sredstev tožencu. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovori.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v zvezi s stališčem tožeče stranke, da obveznost vračila spornega posojila s strani družbe G. d. o. o., ni nastala, ker sporna terjatev ni bila nikoli zavedena v računovodskih bilancah navedene družbe, pojasnjuje: upniško – dolžniško razmerje med posameznikoma nastane bodisi na podlagi pogodbe med njima bodisi na zakonski podlagi. Obveznost dolžnika nastane (ob odsotnosti kakega pogoja ali roka) s trenutkom podpisa pogodbe in ne morebiti s trenutkom knjiženja pogodbe v računovodske bilance, kot to zmotno meni pritožnica. Zatrjevane pomanjkljivosti v računovodski obravnavi pogodbenega razmerja med tožečo stranko in družbo G., d. o. o., tako niso mogle vplivati na sam nastanek obveznosti vračila dolga s strani družbe G., d. o. o., kar je za odločitev v predmetnem postopku ključno (pravno) vprašanje, saj je s trenutkom njene sklenitve toženec postal prost svojih obveznosti po posojilni pogodbi (gre namreč za, kot je pogodbo pravilno pravno opredelilo sodišče prve stopnje, prevzem dolga – 429. člen OZ). Ker se obravnavane navedbe ne nanašajo na pravno odločilna, je pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba nepravilna, ker prvo sodišče navedenega pri svoji odločitvi ni upoštevalo, zgrešen. Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje tudi ravnalo pravilno, ko izpovedbe priče Č. v tem delu v razlogih izpodbijane sodbe ni upoštevalo.

6. Stališče pritožnice, da je sporna tripartitna pogodba o prevzemu dolga, sklenjena med pravdnima strankama in družbo G., d. o. o., nična zato, ker ni bila zavedena v računovodski bilanci prevzemnika dolga, ni pravilno, saj v skladu z določbami OZ ne gre za ničnostni razlog (1).

7. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da ne držijo pritožbene trditve, da prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ni ponudilo razlogov glede celotnega zneska posojila v višini 17.000,00 EUR, ampak zgolj za (s strani toženca nakazanih) 16.000,00 EUR. Dokazno oceno glede dejstva, da je toženec 1.000,00 EUR svojemu očetu izročil v gotovini, je sodišče namreč napravilo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče dodaja, da denarne transakcije med tožencem in družbo G., d. o. o., za odločitev niti niso pomembne, saj sta v trenutku podpisa Pogodbe o prevzemu dolga (priloga A 3) postali edini pogodbeni stranki predmetnega posojila tožeča stranka in družba G., d. o. o., (slednja je, upoštevajoč vsebino sklenjene pogodbe (prevzem dolga), ostala edina dolžnica tožeče stranke). Vprašanje, ali je družba G., d. o. o., s strani toženca prejela celoten znesek posojila, je v razmerju do tožeče stranke nepomembno, saj se je družba brezpogojno zavezala tožeči stranki vrniti celoten znesek posojila - 17.000,00 EUR.

8. Pritožnica navaja tudi, da je prvostopenjska odločitev napačna iz razloga, ker je družba G., d. o. o., tožencu sredstva, ki ji jih nakazal, vrnila, toženec pa jih ni prenakazal tožeči stranki. Tudi glede teh pritožbenih navedb višje sodišče pojasnjuje, da je v skladu s določbo 6. člena Pogodbe o prevzemu terjatev (prilogo A 3) obveznost toženca do vračila posojila tožeči stranki s trenutkom podpisa že omenjene tripartitne pogodbe s strani vseh pogodbenih strank prenehala. Ker sta bila od navedenega trenutka dalje v pogodbenem razmerju glede predmetnega posojila/prevzetega dolga samo še tožeča stranka in družba G., d. o. o., dejstva o tem, v kakšnih poslovnih in pogodbenih razmerjih sta bili odtlej družba G., d. o. o., in toženec, za odločitev o predmetnem tožbenem zahtevku niso relevantna. Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da tožeča stranka ni predložila nobene pogodbe (ali drugega dokaza), na podlagi katere(ga) bi toženec po prevzemu dolga s strani družbe G., d. o. o., ponovno sprejel obveznosti do tožeče stranke v povezavi s spornim posojilom.

9. Pritožnica zgolj pavšalno navaja, da vloga L. V. pri sklepanju spornih pogodb za odločitev o konkretnem tožbenem zahtevku ni relevantna, pri čemer niti ne pojasni natančno, zakaj naj bi sodišče njegovo vlogo napačno upoštevalo. Prvostopenjsko sodišče je po mnenju pritožbenega sodišča povezavo navedenega s pravnimi razmerji med pravdnima strankama pravilno upoštevalo pri odločanju o ugovoru tožeče stranke po drugem odstavku 429. člena OZ, kar je prvo sodišče tudi utemeljijo s razumljivimi, življenjskimi in logičnimi razlogi. Instančno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je navedeni ugovor neutemeljen (torej, da je tožeča stranka vedela za finančno stanje družbe G., d. o. o.), sprejema kot pravilno.

10. Ne drži pritožbeno stališče, da namenskost posojila ni bila z ničemer izkazana. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na to, da je bila namenskost predmetnega posojila določena že v 7. členu pogodbe med pravdnima strankama (priloga A 4), to dejstvo prvostopenjsko sodišče v svoji obrazložitvi pravilno upoštevalo. Tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da je bila navedena določba pogodbe navidezna, pri čemer pa nasprotno izhaja iz več dokazov, nenazadnje celo iz pritožbene navedbe tožeče stranke »da je bilo samo splošno znano, da so bila posojena sredstva namenjena za financiranje družbe G., d. o. o.«

11. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, ki napadajo dokazno oceno v delu, ki se nanaša na zaslišanji toženca in D. K.. Dokazna ocena je oblikovana logično in življenjsko prepričljivo, zato jo pritožbo sodišče sprejema kot pravilno. Pritožbeno sodišče se strinja s tudi pojasnilom prvega sodišča, da je imela tožeča stranka možnost vplivati na vsebino pogodb (glej 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zato pritožbena navajanja, da je pogodbe predlagal in uredil D.K., nimajo opore v dokaznem postopku, ki ga je izvedlo sodišče prve stopnje.

12. Tožeča stranka je z dokaznim predlogom za vpogled v Letno poročilo D. K. prekludirana. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je del navedenega poročila (priloga A 18) tožeča stranka vložila v spis že med prvostopenjskim sojenjem, vendar je prvostopenjsko sodišče izvedbo dokaza zavrnilo ter svojo odločitev oprlo na četrti odstavek 286. člena ZPP. Tožeča stranka niti v pritožbi ne pojasni, zakaj dokaza ni mogla predložiti pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Sodišče prve stopnje ni storilo nobene od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi višje sodišče po uradni dolžnosti, pritožbeni razlogi pa niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

(1) Primerjaj 35. člen OZ in 86. člen OZ.