Jedro

Če je tožeča stranka parket (brez svoje krivde) prejela šele 2. 10. 2015, tožena stranka pa ni navedla (npr.), da bi ta moral biti pravilno položen do 12. 10. 2015, tožnici logično ni mogoče očitati, da je odgovorna za zamudo roka za dokončanje del, ker je delala še po 12. 10. 2015. Logično je namreč, da je za položitev 300 m² potrebno določeno časovno obdobje. Ker tega tožena stranka ni opredelila in navedla, koliko časa realno bi za to tožeča stranka potrebovala in za koliko dni je ta rok prekoračila, tožnici tudi ne more naprtiti plačila škode, ki jo je utrpela zaradi neodplačne oprave dodatnih del iz razloga zamude.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tretji alineji II. točke izreka razveljavi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (v I. točki, prvi in drugi alineji II. točke ter v III. točki izreka) potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo (s sodbo v zvezi s popravnim sklepom), da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 144881/2015 z dne 25. 11. 2015 razveljavi v celotnem še nerazveljavljenem delu - torej tudi v celotni 1. in celotni 3. točki izreka (I. točka izreka), da je tožena stranka dolžna v petnajstih dneh od prejema sodbe tožeči stranki plačati: - znesek 3.341,62 EUR; - zakonske zamudne obresti od 3.341,62 EUR od vključno 22. 10. 2015 dalje za čas do plačila; - zakonske zamudne obresti od 3.588,38 EUR od vključno 22. 10. 2015 do vključno 15. 12. 2015 (II. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti tudi njene pravdne stroške v višini 595,14 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega plačilnega roka dalje do plačila (III. točka izreka). Sklenilo je, da se postopek ustavi za znesek 3.588,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2015 (IV. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo (torej zoper I., II. in III. točko izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 144881/2015 z dne 25. 11. 2015 razveljavi v celoti in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih od pritožbenega sodišča zahteva, da pravdne stroške v plačilo naloži tožeči stranki, v roku 8 dni od prejema sodne odločbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

3. Tožeča stranka je na pritožbo toženke odgovorila. Predlagala je njeno zavrnitev in temu ustrezno odločitev v zvezi s stroški postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je tožeča stranka (takrat še upnik) dne 25. 11. 2015 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani - centralni oddelek za verodostojno listino vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer računa št. 000 v znesku 6.930,00 EUR z dne 27. 10. 2015 in dnevom zapadlosti 21. 11. 2015. Dne 5. 2. 2016 je „izvršbo“ (zaradi delnega poplačila dolga) delno umaknila - tj. za znesek 3.588,38 EUR1. Sodišče prve stopnje je toženo stranko pozvalo, naj se v zvezi z delnim umikom izjavi ter jo opozorilo, da se bo, če se do delnega umika ne bo izjavila v 15 dneh od dneva, ko je bila o njem obveščena, štelo, da je v umik privolila. Poziv ji je bil vročen dne 18. 4. 2016 (prim. obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi, pripeto k r. št. 12).

6. Tožena stranka se do opisanega umika z dne 5. 2. 2016 v svoji pripravljalni vlogi z dne 18. 4. 2016 (niti kasneje v roku 15 dni) ni izrecno opredelila. Skladno z določbo drugega odstavka 188. člena ZPP je bilo zato mogoče šteti, da je v umik - tj. glavničnega dela zahtevka v znesku 3.588,38 EUR - privolila.

7. Tožeča stranka je kasneje - v vlogi z dne 13. 6. 2016 - svoj tožbeni zahtevek še dodatno zmanjšala. Predlagala je namreč, da glede na navedeno (v tej vlogi) sodišče po izvedenih dokazih razsodi: „1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani - COVL opr. št. VL 144881/2015 z dne 25. 11. 2015 ostane v veljavi tudi v delu, v katerem je dovoljena izvršba, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.341,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2015 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve sklepa o stroških dalje do plačila, pod izvršbo.“

8. Tudi o tem se tožena stranka ni izjavila. Skupno je tožnica tožbo umaknila torej za glavnico v višini 3.588,38 EUR skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (tj. za čas med 21. 11. 2015 in 15. 12. 2015, ko je po njenem zatrjevanju prišlo do verižne kompenzacije).

9. Takšno stanje stvari pa po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je pravilna pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.588,38 EUR za čas od vključno 22. 11. 2015 do vključno 15. 12. 2015 naložilo neutemeljeno. Upoštevaje opisani delni umik za to namreč ni bilo podlage. Pritožbi tožene stranke je bilo zato potrebno delno ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje v tretji alineji II. točke izreka razveljaviti (357. člen ZPP).

10. Neutemeljeno pa v nadaljevanju pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da tožena stranka v zvezi s svojim pobotnim ugovorom ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena. Ob zatrjevanih in tudi v postopku ugotovljenih dejstvih, da je bil rok za dokončanje del podaljšan do 25. 9. 2015, da je bil parket podizvajalcu (tj. tožeči stranki) dobavljen šele 2. 10. 2015 in da so bila dela nato prevzeta 22. 10. 2015, je prvostopenjsko sodišče po presoji pritožbenega sodišča pravilno izpostavilo, da tožena stranka (ob neprerekanih trditvah tožeče stranke, ki je pojasnila potek dogodkov v zvezi z izdelavo tal): (1) ni pojasnila, zakaj je bila ravno tožeča stranka tista, ki je zakrivila zamudo v času med 25. 9. 2015 in 2. 10. 2015 (ni navedla, da je bil razlog, da je bil parket tožeči stranki dobavljen šele 2. 10. 2015, na strani tožeče stranke), (2) da ni podala konkretnih trditev glede tega, v kolikšnem času (po 2. 10. 2015, op. sodišča) bi bilo realno pričakovati dokončanje polaganja parketa (v površini 300 m²)2 in (3) da tudi ni ustrezno časovno opredelila zamude, ki naj bi bila od dobave parketa do dne prevzema posledica izključno zamude, ki naj bi jo zakrivila tožeča stranka.

11. Če je tožeča stranka parket (brez svoje krivde) prejela šele 2. 10. 2015, tožena stranka pa ni navedla (npr.), da bi ta moral biti pravilno položen do 12. 10. 2015, tožnici logično ni mogoče očitati, da je odgovorna za zamudo roka za dokončanje del, ker je delala še po 12. 10. 2015. Logično je namreč, da je za položitev 300 m² potrebno določeno časovno obdobje. Ker tega tožena stranka ni opredelila in navedla, koliko časa realno bi za to tožeča stranka potrebovala in za koliko dni je ta rok prekoračila, tožnici tudi ne more naprtiti plačila škode, ki jo je utrpela zaradi neodplačne oprave dodatnih del iz razloga zamude. Tožeča stranka je s polaganjem parketa začela, ko je zamuda, za katero ni bila odgovorna3, že nastopila (tj. 26. 9. 2015). Trditve pritožnice, da se je parket dostavil na gradbišče zaradi pomanjkanja prostora šele, ko so bili izpolnjeni predpogoji za njegovo vgradnjo, kar je bilo po pravilno izvedeni podkonstrukciji, so nedopustne pritožbene novote, saj tožena stranka tega ni trdila v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ne trdi, da tega ni mogla storiti brez svoje krivde (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato bi vsa zgoraj navedena dejstva tožena stranka v zvezi s svojim pobotnim ugovorom nedvomno morala podati.

12. Vse navedeno pa pomeni tudi, da ni podano niti očitano nasprotje v odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Rok zamenjave tal v telovadnici je bil določen na 25. 9. 2015 in to je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Ko je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da predložena listinska dokumentacija ne vsebuje nobenega zapisa glede roka zamenjave tal v telovadnici, pa je mislilo na datum po 2. 10. 2015. Glede na to, da tožena stranka tožnici ni konkretno očitala, da je ravno tožeča stranka tista, ki je zakrivila zamudo v času med 25. 9. 2015 in 2. 10. 2015, bi namreč za utemeljitev svojega pobotnega ugovora morala datumsko pojasniti vsaj predviden potek del po 2. 10. 2015 oziroma realno potreben čas za položitev parketa. Pritožbene navedbe, iz katerih izhaja nasprotno, so zato neutemeljene.

13. Prav tako tudi navedbe, da so zaradi opustitve izvedbe dokaza z zaslišanjem G. kršena temeljna načela pravdnega postopka. Zaradi neustrezne konkretizacije pobotnega ugovora, ki ne opredeli okoliščin zatrjevane zamude na način, kot pojasnjeno zgoraj, bi bil dokaz z zaslišanjem G. kvečjemu informativni dokaz. Tak dokaz pa v pravdnem postopku ni dovoljen. Tožena stranka poleg tega sploh ni navedla, o čem naj bi priča izpovedala. Zavrnitev tega dokaznega predloga je zato po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

14. Končno pa je po presoji pritožbenega sodišča pravilna tudi odločitev o stroških predmetnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da vsebina verižne kompenzacije pokaže, da je bila gospodarska družba E. d. o. o. (tj. tožena stranka) tista, ki je bila do sklenitve te kompenzacije dolžnik v razmerju do tožeče stranke (tako v 14. točki obrazložitve), in sicer dolžnik celotne terjatve v višini 6.930,00 EUR. Predlog za izvršbo je bil zoper toženo stranko torej povsem utemeljeno vložen za 6.930,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Ker pa je dne 15. 12. 20154, tj. tekom postopka, prišlo do izpolnitve z omenjeno kompenzacijo5 in je posledično tožeča stranka tekom postopka tudi delno umaknila tožbo, je zaključiti, da je bil v tem primeru 158. člen ZPP uporabljen povsem pravilno in stroški v plačilo naloženi toženi stranki.

15. Takšna presoja pritožbenega sodišča pa izkazuje neutemeljenost pritožbe v delu, v katerem tožena stranka izpodbija odločitev v I., prvi in drugi alineji II. ter v III. točki izreka sodbe, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je sodba v tem obsegu uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

16. Pri tem pa je odločilo še, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Po delni razveljavitvi sodbe se uspeh pravdnih strank v postopku ni spremenil. Tožena stranka s pritožbo - z izjemo v delu zamudnih obresti od 3.588,38 EUR - ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar bi bilo mogoče reči, da gre za potrebne stroške (prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP).

1 Ni pa tožbe izrecno umaknila za zakonske zamudne obresti od 3.588,38 EUR od 22. 10. 2015 do plačila. 2 Da bi bilo npr. zaradi tega, ker so bile nekatere napake ugotovljene v zapisniku z dne 12. 10. 2015 (kot to ugotavlja sodišče prve stopnje) in jih je bilo potrebo odpravljati, mogoče šteti, da je prišlo do zamude. 3 Nasprotno namreč ni bilo zatrjevano. 4 Kar je po vložitvi predloga za izvršbo. 5 Ki je bila prej sicer nesporno dogovorjena.