Jedro

Občina komunalnega prispevka za komunalno opremo, ki jo investitorji zgradijo sami, ne more odmeriti, so pa investitorji dolžni plačati komunalni prispevek za drugo komunalno opremo istega obračunskega območja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka tožniku kot investitorju za gradnjo dveh individualnih hiš na zemljiščih parc. št. ... in ..., obe k.o. ..., odmerila komunalni prispevek v višini 13.296,54 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da bo tožnik zgradil dve individualni stanovanjski hiši. Objekta bo priključil na javno vodovodno omrežje, javno omrežje kanalizacije in javno plinovodno omrežje. Odpadke na obravnavani lokaciji redno odvaža pristojna komunalna služba. Podlaga za odmero komunalnega prispevka je 79. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), Odlok o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za občino Škofja Loka (Uradni list RS, št. 34/2008 in 50/2010, v nadaljevanju Odlok) ter Pogodba o izgradnji komunalne infrastrukture na območju stanovanjsko obrtne cone V., ki je bila sklenjena dne 30. 1. 2004 (v nadaljevanju Pogodba). Komunalni prispevek je bil izračunan na podlagi 10., 11., 12. in 14. člena Odloka.

Pritožbeni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo s pojasnilom, da je bil tožniku komunalni prispevek za obe individualni hiši odmerjen za primarno komunalno opremo, in sicer cesto, vodovod, kanalizacijo in površine za ravnanje z odpadki. Za sekundarni del komunalne opreme komunalni prispevek ni bil odmerjen, pri tem pa je dosledno upošteval 11. člen Pogodbe. Pogodba namreč v 11. členu določa, da ima toženka pravico zaračunati komunalni prispevek le za primarni del komunalne infrastrukture, to je za tisti del, ki se nahaja izven območja zazidalnega načrta V., kot meja tega območja pa je navedena dovozna cesta. Ob dejstvu, da tožnik podatkom in merilom, ki predstavljajo podlago za izračun komunalnega prispevka, ni oporekal in ob vpogledu v priložena izračuna komunalnega prispevka, ki sta sestavni del izpodbijane odločbe, je pritožbeni organ zaključil, da je toženka višino komunalnega prispevka odmerila pravilno.

Tožnik se ne strinja z odločitvijo, da je komunalni prispevek za predmetna objekta dolžan plačati tudi za vodovod, kanalizacijo, plin in za površine za ravnanje z odpadki. Toženka je namreč prezrla, da je tožnik sklenil Pogodbo, ki v 11. členu določa, da se z izpolnitvijo določil 9. in 10. člena te pogodbe šteje, da je vsak investitor gradnje stanovanjsko obrtnega objekta na območju stanovanjske obrtne cone V. poravnal obveznosti za plačilo komunalnega prispevka za izgradnjo komunalne infrastrukture v območju stanovanjske obrtne cone V. Isti člen določa še, da se investitorjem gradnje objektov pred izdajo gradbenega dovoljenja odmeri komunalni prispevek za delež komunalne infrastrukture izven območja zazidalnega načrta V. (dovozna cesta). Glede na Pogodbo bi moral biti tožniku komunalni prispevek za izgradnjo obeh individualnih hiš odmerjen le za ceste. Stališče toženke, da je oproščen le za sekundarni del komunalne opreme, primarnega pa je dolžan plačati, ni pravilno, saj kaj takega iz Pogodbe izrecno ne izhaja. Če bi bilo takšno stališče pravilno, bi bilo to upoštevano že pri prejšnji odmeri komunalnega prispevka za navedena objekta v letu 2008, pa ni bilo. Pri tem tožnik poudarja, da se predpisi, na podlagi katerih se odmerja komunalni prispevek, v vmesnem obdobju niso spreminjali, razen glede komunalnega prispevka za javno razsvetljavo, kar pa za predmetno zadevo ni relevantno. Dodaja še, da so se v stanovanjsko obrtni coni V. gradbena dovoljenja za objekte pridobivala od leta 2006 dalje, pri čemer se je zavezancem za plačilo komunalnega prispevka komunalni prispevek odmeril le za dovozno cesto. Kot dokaz prilaga nekaj odločb toženke. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, podrejeno pa, da sodišče izpodbijani akt odpravi in samo reši zadevo, toženki pa naloži plačilo stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

Tožba ni utemeljena.

Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je ZPNačrt. Po prvem odstavku 77. člena ZPNačrt je dolžnost občine, da zagotavlja gradnjo komunalne opreme, pri čemer se ta financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Zato je občina upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec, to je v obravnavani zadevi lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo (80. člen ZPNačrt), plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt).

Občina je torej tista, ki zagotavlja gradnjo komunalne opreme. Komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme pa lahko na podlagi tretjega odstavka 79. člena ZPNačrt odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Po prvem odstavku 76. člena ZPNačrt je obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oz. območje njene uporabe.

ZPNačrt v 78. členu omogoča tudi dogovor med občino in investitorjem, da bo ta sam zgradil del ali celotno komunalno opremo za zemljišče, na katerem namerava graditi. V tem primeru se glede na določbo četrtega odstavka istega člena šteje, da investitor v naravi plača komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme s tem, ko nosi stroške izgradnje komunalne opreme, ki jo je zgradil sam, je pa dolžan plačati še preostali del komunalnega prispevka, če se obremeni že zgrajeno komunalno opremo, na katero priključi komunalno opremo, ki jo sam investira.

Navedeno pomeni, da občina komunalnega prispevka za komunalno opremo, ki jo investitorji zgradijo sami, ne more odmeriti, da pa so investitorji dolžni plačati komunalni prispevek za drugo komunalno opremo istega obračunskega območja. Obveznost plačila komunalnega prispevka je torej določena z zakonom, zato v zadevi niti ni odločujoče pogodbeno določilo, iz katerega izhaja, da se bo tožniku pred izdajo gradbenega dovoljenja odmeril še komunalni prispevek za delež komunalne infrastrukture izven območja zazidalnega načrta V. (dovozna cesta) in tolmačenje njegove vsebine. Drugačna razlaga Pogodbe, kot jo predlaga tožnik, bi bila iz navedenih razlogov tudi v nasprotju s četrtim odstavkom 78. člena ZPNačrt. Poleg tega bi to pomenilo neenako obravnavanje investitorjev – tistih, ki so sklenili pogodbo o opremljanju in ostalih, čeprav se jim komunalni prispevek odmerja v istem času in za isto komunalno infrastrukturo. Za različno obravnavo ni podlage v zakonu.

V obravnavanem primeru ni sporno, da se predmetno zemljišče nahaja v 1. obračunskem območju, ki je komunalno opremljeno s primarno komunalno opremo, ki je bila zaračunana, in sicer s cesto, vodovodom, kanalizacijo, plinom in površino za ravnanje z odpadki, saj tega tožnik ne prereka. Navedeno pomeni, da je v obravnavanem primeru občina svojo dolžnost zagotovitve komunalne opreme izpolnila in na navedenem obračunskem območju zagotovila primarno komunalno opremo.

Ker pa prav tako ni sporno, da tožnik s pogodbeno dogovorjenimi deli ni vlagal v to primarno komunalno opremo, saj tega v tožbi ne navaja, pač pa v sekundarno komunalno opremo, ki je bila zgrajena na območju SO V., med obračunskimi stroški, ki so bili podlaga za odmero komunalnega prispevka tožniku, ni stroškov investicije v komunalno opremo, ki jo je tožnik zgradil sam. Zato tudi ni podlage za upoštevanje tožnikovih vlaganj po četrtem odstavku 78. člena ZPNačrt. Povedano drugače: komunalni prispevek je bil v obravnavanem primeru odmerjen izključno za primarno komunalno opremo, ki jo je zagotovila toženka na podlagi Odloka. Ker pa ob tem tožnik ne prereka, da spada njegovo zemljišče v obračunsko območje, ki je komunalno opremljeno s komunalno opremo, ki mu je bila zaračunana, je s tem podana podlaga za obračun že zgrajene komunalne opreme ne podlagi Odloka po tretjem odstavku 79. člena ZPNačrt. Samemu obračunu tožnik ne oporeka.

Ker odločbe, na katere se sklicuje tožnik, in iz katerih naj bi izhajalo, da je toženka v prejšnjem postopku in v drugih podobnih primerih odmerjala komunalni prispevek zgolj za dovozno cesto, niso predmet tega upravnega spora, se sodišče do njih ni opredeljevalo.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.