Jedro

Delavec (tožnik) ni dolžan delodajalcu (tožencu) povrniti stroškov postopka, kadar umakne tožbo v sporu v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. V individualnem delovnem sporu v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja ni mogoče uporabiti splošnih pravil o priznanju stroškov postopka, ki jih določata določbi 156. in 158. člena ZPP, temveč je potrebno uporabiti specialno ureditev iz 22. člena ZDSS, po kateri trpi delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu (izrek o stroških) sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka." Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v višini 16.500,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi postopek ustavilo v posledici umika tožbe in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 38.940,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sklep o stroških se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po njenem mnenju tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov, kakor je razsodilo sodišče prve stopnje. V postopku pred delovnim sodiščem velja načelo, da v sporu med delavcem in delodajalcem o obstoju oziroma neobstoju delovnega razmerja, delodajalec ni upravičen do povračila nastalih stroškov. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep o odmeri stroškov razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kljub umiku tožbe v sporu, ki ga je tožeča stranka vodila pred delovnim sodiščem od leta 1993 dalje, upoštevajoč veljavno določilo 1. odstavka 156. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) sklenilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki zahtevane stroške, ki jih je imela v zvezi z vloženo revizijo, saj so ti stroški nastali po izključni krivdi oziroma naključju, ki se je pripetilo tožeči stranki.

Pritožnik utemeljeno opozarja v pritožbi, da za postopek pred delovnimi sodišči velja specialna ureditev glede priznavanja stroškov postopka. V delovnih sporih, v katerih delavec izpodbija nezakonitost prenehanja delovnega razmerja po 2. odstavku 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) trpi delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Gre za odstop od splošnega pravila o priznavanju stroškov postopka, ki ga določa ZPP. Posebna ureditev o priznavanju stroškov postopka v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja pa velja tudi pri umiku tožbe. Zato je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi kljub temu, da je tožnik šele po 10 letih umaknil tožbo, zmotno uporabilo 1. odstavek 156. člena ZPP, ki določa, da mora stranka ne glede na izid pravde, povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo.

V obravnavani zadevi spor dejansko traja že več kot 10 let, saj je tožnik oziroma takrat še predlagatelj že 9.3.1993 vložil predlog na Sodišče združenega dela v Murski Soboti, s katerim je izpodbijal sklep disciplinske komisije tožene stranke, na podlagi katerega mu je prenehalo delovno razmerje. Ker je Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti s sodbo z dne 18.11.1998, zavrnilo zahtevek tožeče stranke, je tožeča stranka vložila pritožbo, pritožbeno sodišče pa je s sodbo opr.št. Pdp 252/99 z dne 15.2.2001 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in vzdržalo odločitev disciplinskih organov tožene stranke v veljavi. Pooblaščenec tožnika je vložil revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sklepom opr.št. VIII Ips 207/2001 z dne 17.9.2002 sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, ki pa je na seji senata dne 4.10.2002 ponovno enako odločilo kot prvič. Postavilo se je na stališče, da mora stranka, tudi po določbah starega ZPP/77, če navaja nova dejstva v pritožbi, čeprav še ni vseboval "eventualne maksime" v pritožbenem postopku, ponuditi tudi dokaze. Ker se je pritožnik zgolj pavšalno skliceval na neko novo dejstvo in sicer, da mu ni bilo znano, ali je delavski svet odločal v zakoniti sestavi, ni pa za to ponudil nobenih dokazov, pritožbeno sodišče teh navedbe ni upoštevalo. Vendar pa se tožeča stranka s tako odločitvijo ni strinjala, zato je ponovno vložila revizijo zoper sodbo VDSS opr.št. Pdp 1349/2002 z dne 4.10.2002, Vrhovno sodišče pa je s sklepom opr.št. VIII Ips 23/2003 z dne 16.12.2003 ponovno reviziji ugodilo in še enkrat razveljavilo, vendar tokrat ne samo sodbo sodišča druge stopnje, ampak tudi sodbo sodišča prve stopnje in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku pred sodiščem prve stopnje pa je tožeča stranka dne 10.2.2004 umaknila tožbo ter sodišču predlagala, da postopek ustavi.

Ne glede na opisano postopanje tožeče stranke po oceni pritožbenega sodišča toženi stranki ni dolžna povrniti stroške postopka glede na posebno določilo še veljavnega ZDSS/94, saj je šlo v obravnavanem primeru za spor zaradi prenehanja delovnega razmerja. Glede na specialno ureditev v 22. členu ZDSS/94 v individualnem delovnem sporu v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja ni mogoče uporabiti določb 156. in 158. člena ZPP/99. Seveda pa bo po določbah novega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 2/2004 - v nadaljevanju ZDSS-1) sodišče lahko v takem primeru naložilo delavcu tudi povrnitev delodajalčevih stroškov v skladu s 5. odstavkom 41. člena ZDSS-1, ki posebej ureja pravilo o povrnitvi stroškov v sporih glede obstoja oziroma prenehanja delovnega razmerja, vendar le, če bo ugotovilo, da je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v izreku o stroških spremenilo tako kot izhaja iz izreka drugostopnega sklepa.

Ker je pritožnik uspel s spritožbo, je sodišče druge stopnje sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti pritožniku tudi stroške pritožbenega postopka v skladu z Odvetniško tarifo v višini 16.500,00 SIT (125 točk x 110,00 SIT x DDV = 16.500,00 SIT).