Jedro

Kadar je glede na označbo sporno, kdo je pravdna stranka, je to potrebno razlagati po splošnih pravilih. Poleg objektivnega zapisa v tožbi je pomembno predvsem, kako so opredelitev stranke razumeli sodišče in stranke, upoštevati pa je treba celotno vsebino tožbe.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 2.722.222,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdne stroške. Prisojeni znesek predstavlja vsoto, ki jo mora tožena stranka še plačati kot naročnik gradbenih del po pogodbi med strankama z dne 22.11.1995. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti drugostopenjski sodbi je vložila revizijo tožena stranka.

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je tožeča stranka tožila toženo stranko Rimokatoliško cerkev, Škofijo ... V tožbi je res naveden tudi Župnijski urad ..., vendar ta ni pravna oseba in bi tožba morala biti vročena Škofiji ... Ta bi morala biti povabljena v postopek. Z opustitvijo vročitve tožbe in pritegnitve v postopek prave stranke, to je Škofije ..., je bilo tej onemogočeno obravnavanje pred sodiščem in je zato podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Hkrati je podana tudi bistvena kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je kot toženec obravnaval župnijski urad, ki ne more biti pravdna stranka, zato je tudi ni zastopal tisti, ki je po zakonu upravičen zastopati in ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo. V vsakem primeru ni podana pasivna legitimacija. Poleg že navedenega je sodišče spregledalo, da je gradbeno pogodbo podpisala tudi M. P., ki ni solidarno zavezana in bi prišlo v poštev le deljeno plačilo, vsak do 1/2. V odgovoru na revizijo tožeča stranka navaja, da revizijske trditve ne držijo. Naziv tožene stranke je pravilen, saj je tožena stranka - Župnijski urad ... tudi registriran pri Uradu Vlade RS za verske skupnosti. Pogodbo s tožečo stranko je podpisal župnik A. F., ki vodi Župnijski urad ..., ta pa ima tudi svoj transakcijski račun in je že zato lahko stranka.

Revizija je bila skladno s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS.

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je tožena stranka Rimskokatoliška cerkev, Škofija ..., Župnijski urad ..., ... V reviziji je tožena stranka prvič navedla, da šteje, da je tožeča stranka tožila kot toženo stranko Škofijo ... in je ta prava tožena stranka. V pravdi sodelujoči Župnijski urad ... ni pravna oseba in ne more biti pravdna stranka. Nasprotno je tožeča stranka v odgovoru na revizijo izjavila, da je naziv tožene stranke pravilen in da je tožena stranka Župnijski urad ... Vprašanje, kdo je tožena stranka, se je prvič pojavilo šele v revizijskem postopku. Hkrati se postavlja vprašanje, kdo je vložil revizijo.

Ker gre pri toženi stranki za versko skupnost, je potrebno upoštevati določbe Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v RS (ZPPVS, Uradni list RS, št. 15/76, 42/86 in 22/91-I). Ta ureja pravni položaj verskih skupnosti. Po 7. členu ZPPVS so verske skupnosti pravne osebe civilnega prava. Svojo pravno subjektiviteto pridobijo po 6. členu ZPPVS s prijavo pri Uradu Vlade RS za verske skupnosti, ki jih vpiše v svojo evidenco. 7. člen ZPPVS omogoča pridobitev statusa pravne osebe civilnega prava tudi ustreznim notranjim sestavnim delom verskih skupnosti oziroma njihovim organom. Iz evidence Urada Vlade RS za verske skupnosti je mogoče ugotoviti, da so registrirane tako Rimskokatoliška cerkev, njene škofije in nekatere župnije, torej upoštevaje upravno razdelitev katoliške cerkve njeni notranji sestavni deli.

Pravdna stranka mora biti v tožbi določno in individualno opredeljena. Sam zapis v tožbi ni nujno odločilen. Velja pravilo, da je označbo strank dopustno in potrebno razlagati po splošnih pravilih. Poleg objektivnega zapisa je pomembno predvsem, kako so opredelitev stranke razumeli sodišče in stranke, upoštevati pa je treba celotno vsebino tožbe (glej dr. Aleš Galič, Fizična oseba in sposobnost biti stranka v pravdnem postopku, Podjetje in delo, 6-7/2003, stran 1788).

V obravnavani zadevi na prvi in drugi stopnji sojenja ni bilo sporno, kdo je tožena stranka. Obe stranki in obe sodišči sta očitno šteli kot toženo stranko Župnijo ... oziroma Župnijski urad ..., ki jo je zastopal župnik A. F. Spor izvira iz obligacijskega razmerja, ki je nastalo na podlagi gradbene pogodbe št. 67/95 z dne 22.11.1995 in kjer je kot naročnik gradbenih del naveden Župnijski urad ..., ki ga zastopa župnik A. F. Upoštevaje vse navedeno je možna samo razlaga, da je v tej pravdi tožena stranka Župnijski urad ..., kar v revizijskem postopku izrecno trdi tudi tožeča stranka. Ostale označbe te stranke v tožbi in sodnih odločbah so le dopolnila, ki označujejo v hiearhiji katoliške cerkve višje verske skupnosti. Ker, kot je bilo že navedeno, zakonodaja priznava pravno subjektiviteto tudi nižjim verskim skupnostim, ki so sestavni deli verskih skupnosti, ni ovir za zaključek, da je v tej pravdi tožena stranka Župnijski urad ...

Revizijo je vložila tožena stranka z oznako Rimskokatoliška cerkev, Škofija ..., Župnijski urad ... in sicer po pooblaščenem odvetniku. Ne glede na tako označbo stranke pa je izrecno izjavila, da vlaga revizijo Škofija ..., ki je v tem postopku prava stranka. Ta opredelitev je drugačna kot na nižjih stopnjah. Pooblastilo odvetniku za vložitev revizije je podpisal škof Rimskokatoliške škofije ... in v pooblastilu izrecno izjavil, da ne odobrava nobenega pravnega dejanja, ki ga je v pravdnem postopku opravil župnik Župnijskega urada ... Upoštevaje navedeno revizijsko sodišče ugotavlja dvoje: v tej pravdni zadevi je tožena stranka Župnijski urad ..., revizijo pa je vložila Škofija ... To pomeni, da je vložil revizijo nekdo, ki ni pravdna stranka v tej pravdi. Revizijo lahko vložijo samo stranke (prvi odstavek 367. člena ZPP), nekdo, ki ni stranka, nima pravice do revizije. Revizijsko sodišče je zato revizijo kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP).

Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala povrnitev nastalih stroškov. Revizijsko sodišče je odločilo, da tožeča stranka sama krije stroške revizijskega postopka, ker s svojo vlogo ni prispevala k odločitvi revizijskega sodišča in zato ne gre za stroške, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP).