Jedro

Zavrženje pritožbe je sodno dejanje, s katerim se odloči o pritožbi. V primeru zavrženja pritožbe pritožnik nima pravice do vračila sodne takse po 36. členu ZST-1.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo zahtevi tožencev z dne 23. 4. 2024 za vračilo plačane sodne takse v znesku 3.555,00 EUR.

2.Toženca zoper sklep sodišča prve stopnje vlagata pritožbi po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Pritožbenemu sodišču predlagata, da njunima pritožbama ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi zahtevkoma in jima vrne plačano sodno takso za pritožbo, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajata, da sta plačala sodno takso za pritožbo, ki jo je sodišče prve stopnje zavrglo zaradi vložitve v premalo izvodih, torej je vsebinsko ni obravnavalo. To pomeni, da je izpolnjen pogoj iz 36. člena ZST-1, saj sodno dejanje, vezano na vložitev pritožbe (obravnava pritožbe) ni bilo opravljeno. Vprašljiva je zatrjevana vložitev pritožbe v premalo izvodih, saj je sodišče prve stopnje po prejemu pritožbe toženca pozivalo k plačilu sodne takse za vloženo pritožbo in bi jo v primeru ugotovitve nepravilnosti takoj zavrglo.

3.Pritožbi nista utemeljeni.

4.Iz razlogov izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje izhaja (kar ni pritožbeno izpodbijano): (-) da sta toženca vložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje P 212/2019 z dne 22. 8. 2023; (-) da sta toženca po prejemu plačilnega naloga plačala sodno takso za pritožbo v znesku 3.555,00 EUR; (-) da je sodišče prve stopnje njuno pritožbo s sklepom z dne 8. 11. 2023 zavrglo z obrazložitvijo, da nista vložila zadostnega števila izvodov pritožbe, kot sta bila poučena s pravnim poukom sodbe; (-) da sta se toženca pritožila zoper sklep o zavrženju pritožbe in je Višje sodišče v Celju (s sklepom I Cp 1/2024 z dne 15. 2. 2024) njuno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 8. 11. 2023 potrdilo; ter (-) da je sodišče prve stopnje 23. 4. 2024 prejelo zahtevi tožencev za vračilo plačane sodne takse za pritožbo zoper sodbo, ki je bila s sklepom z dne 8. 11. 2023 zavržena.

5.Po prvem odstavku 36. člena ZST-1 ima pravico do vrnitve takse tisti, ki je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati, ali je plačal takso, večjo od predpisane, in tudi, kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno.

6.Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve tožencev z dne 23. 4. 2024 za vračilo plačane sodne takse v znesku 3.555,00 EUR je pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni podlage za vračilo sodne takse po 36. členu ZST-1, saj je sodišče prve stopnje pritožbo tožencev, v zvezi s katero toženca uveljavljata vračilo plačane sodne takse, zavrglo, kar je sodno dejanje, s katerim se odloči o pritožbi. Pritožnika nimata prav, da je sodno dejanje zgolj vsebinska obravnava zadeve.

7.V primeru zavrženja pritožbe pritožnik torej nima pravice do vračila sodne takse po 36. členu ZST-1. Plačilo sodnih taks pred sodišči RS namreč ureja ZST-1. Ta predvideva nastanek taksne obveznosti ob uvedbi postopka ali opravi posameznega dejanja (prvi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZST-1), pri čemer pa ne zagotavlja udeležencem postopka, da bo zaradi plačila sodne takse zadeva vedno vsebinsko obravnavana. Taksa za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari je predvidena v tar. št. 1121 in 1122 ter za pritožbo nastane z vložitvijo pritožbe, ki se po 342. členu ZPP vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Glede plačila sodne takse je nebistveno, ali po preizkusu formalnih predpostavk za pritožbo le-to zavrže že sodišče prve stopnje (343. člen ZPP) ali pa to stori pritožbeno sodišče (346. in 352. člen ZPP). Gre za odločitev o rednem pravnem sredstvu, ki ni zajeta v plačilo takse za odločanje na predhodni (prvostopni) stopnji postopka. V obravnavani zadevi, ko je pritožbo tožencev zavrglo sodišče prve stopnje, torej ne gre za nobenega od primerov iz prvega odstavka 36. člena ZST-1, saj je prišlo do odločitve o pritožbi tožencev, ta odločitev zgolj ni bila vsebinska, ZST-1 pa (kot je bilo že omenjeno) ne predvideva plačila taks zgolj za vsebinsko odločanje o vlogi ali da bi ob končanju postopka z zavrženjem pritožbe predvideval znižanje taksne obveznosti.

8.Glede na obrazloženo sta pritožbi tožencev neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na obstoj katerih po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 pazi po uradni dolžnosti. Pritožbi tožencev je zato kot neutemeljeni zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

9.Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih toženca nista priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

-------------------------------

1To je razvidno iz spisa (list. št. 435-436).