Jedro

Očitek pomanjkljivega materialnega procesnega vodstva glede tožbenega zahtevka za plačilo najemnine ni utemeljen, saj sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni bilo dolžno še dodatno pozivati tožnika, naj svoje zahtevke v zadostni meri specificira. Tožnika, ki ga je zastopala pooblaščena odvetnica, sta v tej smeri namreč izrecno na prvem naroku za glavno obravnavo in še v vlogi, ki je bila vložena takrat, opozorila toženca.

Pravdna stranka se lahko na listine sklicuje le v okviru manjše, samo dodatne konkretizacije že podanih trditev, ne pa na način, da predložene listine nadomestijo dolžnost stranke podati v zadostni meri konkretizirano trditveno podlago.

Pritrditi velja pritožbenim očitkom, da je tožnik deloma podal zadostno trditveno podlago glede odločitve o zahtevku za plačilo najemnin od marca 2011 do primopredaje 10.6.2013 oziroma kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve za plačilo uporabnine.

Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 13.8.2014 (pred prvim narokom za glavno obravnavo) konkretno navedel, da 900,00 EUR za najem konkretno opredeljenih nepremičnin ni veliko in da toženka tudi tega ves čas ni plačevala. Zahtevek za plačilo "najemnin" je uveljavljal z vlogo z dne 13.8.2014. Toženca sta v vlogi, ki sta jo vložila na prvem naroku za glavno obravnavo, sicer nasprotovala nespecificiranim valoriziranim najemninam, a vseeno dodala, da znaša najemnina po pogodbi 900,00 EUR.

Jasno je, da se sodišče prve stopnje niti ne more in se zato ni dolžno opredeljevati do trditev, ki sploh niso bile podane. Enako velja glede trditev, glede katerih je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo razloge, da jih zaradi pravil o prekluziji ne bo upoštevalo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje: - v točki III. izreka spremeni tako, da je prva toženka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati še 21.510,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.8.2014 dalje do plačila ter 916,78 EUR in 965,05 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2011 dalje do plačila, in da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni in nerazdelno plačati tožniku še 750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2011 dalje do plačila, in

- v točki IV. izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžni toženi stranki v roku 15 dni povrniti 3.802,84 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo presodilo, (I.) da je prvotožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožniku) v roku 15 dni plačati 4.588,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2011 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od 968,80 EUR od 25.2.2011 do 23.3.2011, (II.) da je tožena stranka (toženca) dolžna v roku 15 dni in nerazdelno plačati tožniku 6.500,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2011 dalje do plačila, (III.) da se zavrne presežni tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 218.764,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2011 dalje do plačila in (IV.) da je tožnik dolžan v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožencema povrniti 5.348,97 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper del zavrnilnega dela sodbe v višini 58.771,13 EUR s pripadki je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni in tožbenemu zahtevku v pritožbeno spornem delu ugodi. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju te obrazložitve opredeljuje do vseh bistvenih pritožbenih očitkov, na tem mestu pa pritožbo povzema le v strnjeni vsebini. V pritožbi tožnik izpodbija odločitve sodišča prve stopnje o zahtevku za plačilo najemnine, o zahtevku za povrnitev škode na nadstrešku, fasadi in metalcih glinastih golobov in o zahtevku glede plačila uporabnine za opremljeno sobo s kopalnico. Meni tudi, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati od prisojene odškodnine še 10% pribitek in 22% DDV. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo najemnine, ki je toženka ni plačevala od marca 2011 dalje do predaje objekta 10.6.2013. Neplačevanje najemnine ni bilo sporno. Neutemeljena je obrazložitev, da je bila tožnikova trditvena podlaga pomanjkljiva. Tožnik je pravočasno podal navedbe o višini najemnine. Gre za 28 mesecev najemnine, kar ob nevalorizirani najemnini v višini 900,00 EUR znaša 25.200,00 EUR. Sodišče prve stopnje v tem delu ni opravilo materialnega procesnega vodstva. Napačno je stališče, da listina ne predstavlja trditvene podlage, saj jo je tožnik izrecno povzel v svoje trditve. Glede škode na nadstrešku je sodišče prve stopnje neutemeljeno obšlo ekspertizo izvedenca gradbene stroke mag. S. B. Če se je nadstrešek prestavljal s tožnikovim privoljenjem, to ne pomeni, da je pristal na povzročanje škode. Glede prisojene škode na fasadi v višini 655,87 EUR sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo dodatnih 10% za inženiring in prevoze ter 22% DDV. Tožnik utemeljeno zahteva odškodnino za sanacijo celotne fasade. Delna sanacija je nesprejemljiva. Izpodbijana sodba nima utemeljenih razlogov za škodo, ki je enaka stroškom sanacije, v višini 17.276,15 EUR, ki jo je ugotovil izvedenec B., oziroma so ti napačni. Tožnik je izkazal škodo brez škode na stavbnem pohištvu z 10% pribitkom v višini 14.917,89 EUR. Za prisojene odškodnine za fasado, poškodbe okvirjev oken, betonsko ploščo je treba prišteti 10% pribitek in 22% DDV. Izvedenec B. je ocenil uporabnino za sobo s kopalnico, ki jo je toženka neutemeljeno koristila. Napačno je stališče, da ni šlo za bivališče. Napačna je tudi odločitev glede škode na metalcih za glinaste golobe. Seštevek odtujenih delov bi moral biti 3.191,00 EUR. Neutemeljeno je znižanje zneska, ker je tožnik dobil nekaj delov v dar. K škodi je treba prišteti še DDV. Sodišče prve stopnje bi moralo slediti številnim izpovedbam in se ne bi smelo opreti na neustrezen policijski zapisnik. Napačno je stališče, da eden od metalcev za S.ni bil odtujen.

3. Toženca sta v vsebinskem odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Med drugim sta navajala, da je izračun neplačanih najemnin nedopustna pritožbena novota, da sta toženca opozorila tožnika na pomanjkljivo trditveno podlago in da je bil v tem delu tožnik preveč pavšalen. Listine ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Navedbe o škodi na coklu in barvanju cokla so pritožbena novota. Odškodnina za betonsko ploščo je bila tožniku priznana, za nadstrešek pa ne, saj se je strinjal z načinom prestavitve nadstreška in z eventualno škodo. Soba je zajeta v najemno pogodbo. Toženka posesti na metalcih po 18.11.2012 ni več imela.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da ob izjemah, ki so pojasnjene v nadaljevanju te obrazložitve, v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe, zato ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo.

6. V iz vseh razlogov vloženi pritožbi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka pretežno ni konkretiziran v zadostni meri, da bi sploh lahko bil upošteven. Očitek pomanjkljivega materialnega procesnega vodstva glede tožbenega zahtevka za plačilo najemnine ni utemeljen, saj sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni bilo dolžno še dodatno pozivati tožnika, naj svoje zahtevke v zadostni meri specificira. Tožnika, ki ga je zastopala pooblaščena odvetnica, sta v tej smeri namreč izrecno na prvem naroku za glavno obravnavo in še v vlogi, ki je bila vložena takrat, opozorila toženca, pri čemer sta obenem pravilno izpostavila, da izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev, in še nasprotovala tožnikovemu zavzemanju, naj se predložene listine štejejo kot del trditvene podlage. Drugačno pritožbeno zavzemanje tožnika ni utemeljeno. Pravdna stranka se lahko na listine sklicuje le v okviru manjše, samo dodatne konkretizacije že podanih trditev, ne pa na način, da predložene listine nadomestijo dolžnost stranke podati v zadostni meri konkretizirano trditveno podlago. Tožnik se v pritožbi tudi sicer obširno sklicuje na vsebino izvedenih dokazov (listin in prič), kar samo po sebi ne more biti upoštevno, saj velja povezanost trditvenega in dokaznega bremena, zato pritožnik s sklicevanjem na vsebino posamičnih izvedenih dokazov tudi v pritožbi ne more uspeti v delih, v katerem presega svojo siceršnjo (in pravočasno) trditveno podlago.

7. Pritrditi velja pritožbenim očitkom, da je tožnik deloma podal zadostno trditveno podlago glede odločitve o zahtevku za plačilo najemnin od marca 2011 do primopredaje 10.6.2013 oziroma kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve za plačilo uporabnine. Pritožbeno sodišče na tem mestu pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da tožnik (op. kljub izrecnemu pozivu s strani tožencev) ni specificiral vtoževanih valoriziranih zneskov najemnine, zato je glede presežnih, to je valoriziranih najemnin sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Tožnik je namreč specificiral le zahtevano valorizirano najemnino za mesec februar 2011, o kateri je sodišče prve stopnje vsebinsko odločilo. Hkrati je navajal, da ima toženka iz naslova neplačanih „najemnin“ in obratovalnih stroškov dolg v višini 32.768,26 EUR do 10.6.2013, ko je prišlo do primopredaje, in, kar je bistveno, tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 13.8.2014 (pred prvim narokom za glavno obravnavo) konkretno navedel, da 900,00 EUR za najem konkretno opredeljenih nepremičnin ni veliko in da toženka tudi tega ves čas ni plačevala. Zahtevek za plačilo „najemnin“ je uveljavljal z vlogo z dne 13.8.2014. Toženca sta v vlogi, ki sta jo vložila na prvem naroku za glavno obravnavo, sicer nasprotovala nespecificiranim valoriziranim najemninam, a vseeno dodala, da znaša najemnina po pogodbi 900,00 EUR. Vse do tega trenutka in tudi (ob spodaj pojasnjeni izjemi) kasneje sta pravdni stranki uporabljali netočen izraz najemnine. Sta pa toženca šele v naslednji vlogi prvič ugovarjala, da bi tožniku lahko šla najemnina le do sodne odpovedi najemne pogodbe, to je do dne 23.6.2011. Na to vlogo je tožnik odgovoril med drugim z navedbami, da je najemna pogodba posegla v njegovo premoženjsko sfero, da je imela tožena stranka predmet najema v uporabi vse do delne primopredaje 10.6.2013, da jo bremenijo vse koristi in obveznosti, da je imela interes po najemu, da se je vse do omenjenega dne branila zoper sodno odpoved najemne pogodbe, da bi tožnik v tem času s predmetom najema zaslužil najmanj v višini najemnine, ipd,... Gre za povsem zadostno in sklepčno trditveno podlago za odločanje o nevaloriziranih zneskih najemnin oziroma uporabnin, ki so upoštevaje enotno sodno prakso enake tržnim najemninam, pri čemer dejstva glede višine dogovorjene nevalorizirane pogodbene (tržne) najemnine med pravdnima strankama in neplačevanja niso bila sporna. Hkrati sta toženca, ki tudi sicer nosita trditveno in dokazno breme glede plačila najemnine oziroma uporabnine, plačilu nasprotovala le z navedbami, da naj bi tožnik povzročil neplačevanje „najemnin“ (op. samo dejstvo neplačevanja „najemnin“ oziroma odmene za uporabo sta tako celo priznala) z inšpekcijskimi in kazenskimi prijavami, z odklopom telefona in interneta ter z enkratno postavitvijo table, da objekt nima uporabnega dovoljenja, ipd.. Slednje so sicer sporna dejstva, a niso pravno relevantna, saj po vsebini niso takšna, da bi lahko pripeljala do zavrnitve zahtevka za plačilo najemnine oziroma uporabnine. Tudi če je tožnik toženki protipravno onemogočal poslovanje, je posledica tega lahko le npr. v morebitni odškodninski odgovornosti tožnika, ne pa v tem, da toženka ni dolžna plačati pogodbeno dogovorjenih najemnin oziroma uporabnine. Glede omenjenih nevaloriziranih najemnin oziroma uporabnin sta toženca ugovarjala še zastaranje, in sicer „triletni zastaralni rok odškodninskih terjatev, občasnih terjatev in terjatev iz gospodarskih pogodb“, ter se sklicevala na dejstva v zvezi z odpovedjo najemne pogodbe. Sodišče prve stopnje v tem delu zaradi zmotnega stališča o pomanjkljivi trditveni podlagi določenih dejstev ni ugotavljalo, vendar je o tem delu zahtevka, kot pravilno meni pritožnik, mogoče odločiti že na podlagi v sodbi ugotovljenih pravno relevantnih dejstev, trditvene podlage obeh pravdnih strank in ob pravilni uporabi materialnega prava. Tožnik zahteva po 900,00 EUR nesporno neplačane najemnine oziroma upoštevaje zgoraj navedeno uporabnine za mesece od marca 2011 do 10.6.2013 (primopredaja objekta), vendar je njegov zahtevek lahko utemeljen le za obdobje, v katerem ni utemeljen ugovor zastaranja za občasne terjatve iz 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ)1 in upoštevaje veljavnost najemne pogodbe. Ker je tožnik predmetno zahteval šele z vlogo z dne 13.8.2014, mu zaradi delno utemeljenega ugovora zastaranja ne gre najemnina do 23.6.2011 (triletni zastaralni rok). Tega dne je bila namreč, kakor izhaja iz izpodbijane sodbe, najemna pogodba odpovedana (z dnem 23.6.2011) s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah P 123/2011 z dne 19.4.2012, ki je postala pravnomočna 24.4.2013 (op. šlo je za poslovni najem), zato bi mu lahko v tem časovnem okviru šle le najemnine, saj je najemna pogodba veljala do odpovedi. Vendar mu zaradi delno utemeljenega ugovora zastaranja najemnine ne gredo. Tožniku pa pripada od tega dne dalje uporabnina v višini (dogovorjene) tržne najemnine (900,00 EUR) za predmet najema. Tožnik je bil namreč od tega dne dalje pa vse do primopredaje dne 10.6.2013 v takšni višini prikrajšan, medtem ko je bila toženka v tej višini obogatena. Na tem mestu je odveč dodati, da za uporabnino velja splošni 5 letni zastaralni rok, zato terjatev iz naslova uporabnine ni zastarana. Tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je sicer uveljavljal plačilo „najemnin“, a na ugovor tožene stranke (pravočasno) podal sklepčno, dovolj konkretizirano in, kar je bistveno, v zadostni meri neprerekano trditveno podlago v smeri uporabnin, je zato v delu, v katerem zahteva plačilo uporabnine od 23.6.2011 do 10.6.2013, utemeljen in je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter tožniku prisodilo ustrezen znesek uporabnin z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.8.2014 dalje. Zakonske zamudne obresti mu namreč lahko gredo le od vložitve zahtevka za plačilo (od zamude) dalje. Preprost izračun pokaže, da tožniku za to obdobje pripada 7/30 uporabnine v višini 900,00 EUR za junij 2011 (210,00 EUR), 23 uporabnin v višini 900,00 EUR v obdobju od julija 2011 do maja 2013 (20.700,00 EUR) in 20/30 uporabnine v višini 900,00 EUR za junij 2013 (600,00 EUR), kar skupaj znaša 21.510,00 EUR in kar mu je z zgoraj omenjenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi dolžna plačati toženka, ki je bila njegova sopogodbenica (najemojemalka) oziroma uporabnica predmeta najema vse do primopredaje (odločitev temelji na prvem odstavku 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). V presežku nad omenjenim zneskom in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve prvotne tožbe, ki še ni vsebovala predmetnega zahtevka, je pritožnikov zahtevek za plačilo neutemeljen.

8. Pritožnik se neutemeljeno zavzema za prisojo škode, ki naj bi mu jo toženca povzročila ob prestavitvi nadstreška. Sodišče prve stopnje v tem delu ni zaobšlo ekspertize izvedenca B., temveč je zahtevek zavrnilo iz razlogov po 140. členu OZ. Ugotovilo je namreč, da je tožnik podal soglasje za prestavitev nadstreška in da je pri prestavitvi celo sodeloval. Zavedal se je načina prestavitve ter je moral in mogel vedeti za poškodovanje. Sodišče prve stopnje je k temu še dodalo, da bi moral toženca opozoriti in se dogovoriti za sanacijo. Prestavitve ni bilo mogoče izvesti drugače, kot da so se naredile luknje, skozi katere se je napeljala vrv in se je celotna konstrukcija prestavila. Upoštevaje navedeno ni mogoče slediti nepojasnjenemu pritožbenemu očitku, da tožnik ni pristal na povzročanje škode in da toženec ni ravnal skladno z najemno pogodbo, saj je ob ugotovljenem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženca ne moreta odgovarjati za škodo, na katero je tožnik pristal. Privolitev oškodovanca namreč izključi protipravnost dejanja in škode.

9. Delno utemeljeno je pritožbeno izpodbijanje odločitve o povrnitvi škode na fasadi. Sodišče prve stopnje, ki je izvedenski ekspertizi B. sledilo v celoti, v tej smeri ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zmotno pa je opravilo še izračun nastale škode. Prvo kršitev je pritožbeno sodišče odpravilo z vpogledom v ekspertizo izvedenca B., iz katere jasno izhaja, da je utemeljena tožnikova zahteva, da se mu kot škoda, ki je ocenjena upoštevaje višino stroškov sanacije, prizna še dodatnih 10% za inženiring in prevoze ter 22% DDV. Hkrati je napačen izračun sodišča prve stopnje iz točke 71.a obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo ugotovitvam izvedenca B. o minimalni vrednosti možne sanacije za popravilo fasade (10%) in za postavitev fasadnega odra (30% manj od celega). Prvo vrednost je pravilno izračunalo v višini 268,87 EUR, druge pa ne, saj znaša 70% od 1.290,00 EUR 903,00 EUR. Škoda na fasadi tako skupaj znaša 1.171,87 EUR, k čemur je treba prišteti še zgoraj omenjena pribitek in DDV, zato je pravilno ocena škode v višini 1.572,65 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da je škodo tožniku povzročila toženka in (kar ni pritožbeno sporno) da tožnik ni uspel dokazati namenske povzročitve škode s strani toženca (toženkinega delavca). Skladno z vsem navedenim mora tako toženka tožniku povrniti upoštevaje že prisojenih 655,87 EUR zaradi škode na fasadi še 916,78 EUR odškodnine iz tega naslova z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (25.2.2011) dalje (odločitev temelji na prvem odstavku 355. člena ZPP). Glede škode na fasadi se tožnik neutemeljeno zavzema, da bi mu morala toženka povrniti škodo, ki je enaka sanaciji celotne fasade. Drži, da je izvedenec B., ki ni pravni strokovnjak, ampak je izvedenec gradbene stroke, poudaril, da se fasada običajno sanira v celoti, vendar gre pri presoji višine škode za oceno škode, pri čemer prisojena odškodnina ne sme pomeniti obogatitve, ampak gre le za nadomestitev prikrajšanja. Toženka je odgovorna le za delno (dokaj minimalno) poškodovanje (obsežne) fasade, zato bi drugačna odločitev, po kateri bi tožnik, ki upoštevaje navedbe v pritožbi ne pristaja na delno sanacijo, pridobil povrnitev stroškov za sanacijo celotne fasade, nedvomno pomenila tožnikovo obogatitev. Materialno pravno stališče sodišča prve stopnje v tej smeri, zaradi katerega ni sledilo drugačnemu zavzemanju izvedenca gradbene stroke, ki je s stališča gradbene stroke verjetno smotrno, je torej pravilno. Izvedenec je ugotovil tudi, da so okenske police ustrezne in da pritrjeni zvočniki niso povzročili madežev na fasadi, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka v tej smeri ni odgovorna za poškodbe fasade oziroma da ni izkazane njene krivde. Drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno in ni pojasnjeno v zadostni meri, da bi mu bilo sploh mogoče slediti. Tožnik namreč le trdi, da je izkazal drugače. Čeprav sodišče prve stopnje zaradi pomanjkljive trditvene podlage ni sledilo tožniku v delu, kjer zatrjuje vrtanje lukenj za vijake v fasado, in predmetno niti ni pritožbeno izpodbijano, velja izpostaviti, da iz izvedenskega mnenja B., ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, ne izhaja, da povzročene luknje v fasadi niso upoštevane pri odmeri odškodnine iz tega naslova. Povedano drugače, povzročena škoda zaradi lukenj v fasadi je tožniku očitno priznana. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da pri poškodbah fasade, ki si jo je izvedenec ogledal, ne bi bila upoštevana škoda zaradi zamakanja, ki je posledica neustrezno izvedene betonske plošče (glej tudi 71. e točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Izvedenec B. si je škodo na fasadi namreč v celoti ogledal in jo ocenil, medtem ko pritožbenemu zavzemanju za nekakšno katastrofalno škodo ni mogoče slediti. Škode na coklu in posledičnega prebarvanja tožnik v postopku na prvi stopnji sojenja ni zatrjeval (op. izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage), zato gre za nedopustno in neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožniku je prisojena celotna škoda na fasadi, ki je posledica malomarne rabe (povzročenih lukenj, peke ob objektu in zamakanja), medtem ko je njegov presežni zahtevek, s katerim želi dejansko doseči obnovitev celotne fasade, neutemeljen, saj bi pomenil njegovo obogatitev na račun toženke.

10. Izpodbijana sodba vsebuje utemeljene razloge, zakaj tožniku niso prisojeni vsi stroški sanacije, ki jih je ocenil izvedenec B., zato tožnik ni izkazal, da je upravičen za povrnitev zneska v višini ocene izvedenca. V izpodbijani sodbi so namreč razlogi o škodi na fasadi (glej tudi razloge zgoraj), oknih (za poškodbe na okvirjih mu je toženka, ne pa njen delavec (toženec), dolžna povrniti 706,82 EUR s pripadki), ploščicah (škode nista povzročila toženca), stavbnem pohištvu (v zameno za škodo je tožnik od toženke vzel lesen pult in je ta del škode poravnan ter nenazadnje ni pritožbeno sporen), nadstrešku (glej tudi razloge zgoraj) in betonski plošči (za nujno sanacijo je toženka, ne pa toženec (delavec), dolžna tožniku povrniti 2.114,96 EUR s pripadki). Vseeno v tem delu pritožba utemeljeno izpostavlja delno nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Na omenjena zneska je treba iz enakih razlogov kot so opredeljeni zgoraj (glej razloge glede škode na fasadi) in na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP tožniku priznati še s strani izvedenca upoštevana 10% pribitek za inženiring in prevoze ter 22% DDV. Torej je toženka dolžna tožniku plačati še 241,73 EUR in 723,32 EUR (skupaj 965,05 EUR) odškodnine za škodo na oknih in za škodo zaradi betonske plošče (škoda je ocenjena upoštevaje potrebne stroške za sanacijo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2011 dalje.

11. Neutemeljeno se pritožba zavzema za prisojo uporabnine za opremljeno sobo s kopalnico, ki naj bi jo toženca koristila kot bivališče. Čeprav pritožnik izpodbija zaključke iz 32. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da ugotovljen obseg rabe ne pomeni rabe za stanovanjske namene, ne nasprotuje dodatnim razlogom sodišča prve stopnje, da je bila omenjena soba s kopalnico del predmeta najema po najemni pogodbi, da tožniku za rabo te sobe pripada „najemnina“ in da ima, če soba ni bila uporabljana skladno z „najemno pogodbo“, na voljo druge zahtevke (npr. odškodninski zahtevek zaradi kršitve najemne pogodbe), ne pa zahtevka za plačilo uporabnine. Tožbeni zahtevek je v tem delu upoštevaje navedeno pravilno zavrnjen. Tožniku lahko za predmet najema pripadata najemnina oziroma od prenehanja najema dalje enotna uporabnina, ki mu je bila s sodbo pritožbenega sodišča nenazadnje priznana. Pritožnikovo zavzemanje, da naj bi mu za predmetno sobo s kopalnico, ker naj bi se koristila izven okvira najemne pogodbe, česar ni izkazal, pripadalo še dodatno plačilo v obliki uporabnine, to je plačilo, ki presega prisojeno enotno uporabnino za celoten uporabljani predmet, ni utemeljeno.

12. Glede škode na metalcih za glinaste golobe je pritožba le delno utemeljena. Škodo na posameznih odtujenih delih je sodišče pravilno odmerilo na 3.091,00 EUR. Gre za pravilen seštevek po izvedencu strojne stroke B. ugotovljene škode na posamičnih metalcih, zato njegova „potrditev“ ob zaslišanju, da je škode za 3.191,00 EUR ne pomeni drugačne ocene višine škode, ampak gre za očitno napako izvedenca v njegovi izpovedbi, ki ji sodišče utemeljeno in na podlagi pravilne dokazne ocene ni sledilo. Povedano drugače in poenostavljeno, ob številnih vprašanjih je izvedenec očitno napačno povzel cifro seštevka škode iz njegove pisne ekspertize. Drži pa, da je sodišče prve stopnje od omenjenega zneska materialno pravno neutemeljeno odštelo vrednost delov v višini 750,00 EUR, ker so bili le-ti tožniku donirani in ker zato po zmotni presoji tožniku škoda v tej višini ni nastala. Gre namreč za nastalo škodo, ki sta jo povzročila oba toženca (pri tožencu je ugotovljena namerna povzročitev škode na metalcih), pri čemer ni pravno relevantno, če je tožnik nadomestne dele kasneje dobil kot pomoč s sponzorskimi sredstvi. Škoda je nastala, povzročila sta jo toženca in toženca sta jo dolžna povrniti tožniku. Kasnejše pridobivanje sponzorskih sredstev vsekakor ne pomeni, da tožniku škoda v tej višini ni nastala in da je nista dolžna tožniku povrniti oba toženca. V tem delu je zato treba pritožbi ugoditi in tožniku prisoditi še 750,00 EUR odškodnine, ki sta jo dolžna oba toženca plačati nerazdelno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2011 dalje (peta alineja 358. člena ZPP). Neutemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje, da naj bi bili metalci predani v boljšem stanju in 10.6.2013 prejeti v slabšem stanju kot je ugotovljeno ter da bi bilo treba k navedeni škodi prišteti še 22% DDV. Pri prisoji DDV ne gre le za pravilno uporabo materialnega prava, ampak v prvi vrsti za ustrezno in pravočasno trditveno podlago, kar je botrovalo pravilni presoji v konkretnem primeru. Tožnik je namreč pribitek v obliki DDV uveljavljal nepravočasno in je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je v tej smeri prekludiran. Prekluziji, ki je obrazložena v izpodbijani sodbi tožnik s pritožbo ne nasprotuje, zato je utemeljena zavrnitev zahtevka v delu, ki se nanaša na DDV. Pravdni stranki sta se obe na naroku izrecno strinjali, da sta imela toženca nazadnje opravka z metalci 18.11.2012, zato se je sodišče prve stopnje pri presoji oškodovanja utemeljeno oprlo predvsem na objektiven dokaz o stanju metalcev, to je na policijski zapisnik z dne 18.11.2012, fotografije policistov in ugotovitve policistov o stanju metalcev. Tožnik ni trdil, da naj bi toženca z metalci v obdobju do 10.6.2013 (in kasneje) še karkoli počela, in nenazadnje niti ni specificirano opredelil škode na posamičnih metalcih. Vse navedeno in razloge, zakaj se je oprlo na ugotovitve policistov, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo. Iz omenjenih razlogov je obrazloženo in utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz s pridobitvijo fotografij od izvedenca N. v zadevi P 680/2010. Gre za obrazloženo zavrnitev dokaznega predloga, ki je s pritožbo grajana preveč pavšalno, da bi bilo to sploh lahko upoštevno, saj tožnik ne izpodbija tudi sicer pravilnih razlogov za zavrnitev nepotrebnega dokaza, temveč le navaja, da bi moralo sodišče predmetne fotografije pridobiti in da je zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka. Drži, da policisti niso strokovnjaki, vendar je bil tožnik ob pregledu prisoten in ni podal pripomb na njihovo delo, prav tako pa se je do nastale škode opredelil angažirani izvedenec B., ki je strokovnjak iz tega področja. Izpovedbam zaslišanih ob objektivnem dokazu o nastali škodi zaradi ravnanja tožencev zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, nenazadnje pa tudi v tem delu velja, da izpovedbe ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Skladno z navedenim obširnemu pritožbenemu sklicevanju na posamične izpovedbe ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje se je tako utemeljeno oprlo predvsem na zadnjo pisno dopolnitev ekspertize izvedenca B., s katero so upoštevane ugotovitve policistov. Ponudba firme L., na katero se je opiral tožnik, je po oceni izvedenca znatno previsoka, zato ni utemeljeno drugačno pritožbeno zavzemanje. Glede škode na metalcih je na tem mestu odveč še dodati, da pritožbeno niso izpodbijani obširni razlogi sodišča prve stopnje o neupoštevnih širitvah trditvene podlage s strani tožnika (glej tudi 11. in 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) in da se je v dopuščeni vlogi z dne 18.9.2014 celo sam tožnik skliceval na ugotovitve policistov. Tožnik je bil namreč pri pravočasnem zatrjevanju obsega škode izredno pavšalen, nato pa je med postopkom svoje trditve dopolnjeval in jih prilagajal izvedenim dokazom ter v nasprotju s pravili o prekluziji. Ker dokazi ne morejo nadomestiti trditvene podlage, je neutemeljeno pritožbeno izpodbijanje zaključka sodišča prve stopnje, da tožniku ne gre odškodnina za enega od metalcev za S., saj je bil le-ta v soglasju s tožnikom podarjen priči B. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na nekakšne nelogičnosti v izpovedbah, pri čemer povsem spregleda, da sta toženca že v odgovoru na tožbo izpostavila, da je tožnik soglašal z odtujitvijo enega metalca, tožnik pa je v pripravljalni vlogi z dne 2.11.2011 zatrjeval, da z odtujitvijo ni bil seznanjen. Ker je bil eden od metalcev upoštevaje pravočasno trditveno podlago in izvedene dokaze po ugotovitvi sodišča prve stopnje v soglasju s tožnikom podarjen, se pritožnik šele v pritožbi ne more uspešno preprosto sklicevati predvsem na lastno izpovedbo in prvič zatrjevati (glej tudi 337. člen ZPP), da je temu ugodil le pod pogojem, da bo dobil nadomesti metalec. Jasno je, da se sodišče prve stopnje niti ne more in se zato ni dolžno opredeljevati do trditev, ki sploh niso bile podane. Enako velja glede trditev, glede katerih je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo razloge, da jih zaradi pravil o prekluziji ne bo upoštevalo.

13. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba zaradi spremenjenega uspeha poseči tudi v odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo tožniku pravdne stroške v skupni višini 9.081,62 EUR in tožencema pravdne stroške v skupni višini 6.076,56 EUR. Tožnikov uspeh v tej pravdi znaša po zgoraj omenjeni spremembi izpodbijane sodbe 15 % in tožencev 85 % (vtoževal je namreč 229.852,76 EUR s pripadki, po spremembi sodbe pa mu je prisojeno 35.220,59 EUR s pripadki). Tožniku sta tako toženca dolžna povrniti 1.362,24 EUR stroškov postopka na prvi stopnji sojenja, tožencema pa je tožnik dolžan povrniti 5.165,08 EUR prvostopenjskih stroškov. Po medsebojnem pobotu morata tako toženca tožniku povrniti 3.802,84 EUR prvostopenjskih stroškov s pripadki, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tudi v tem delu.

14. Ker ob zgoraj izpostavljenih deloma utemeljenih in deloma neutemeljenih pritožbenih očitkih tožnik drugih trditev zoper izpodbijani del sodbe ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanega dela sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženca v preostalem delu zavrnilo in v še izpodbijanem (zavrnilnem) in nespremenjenem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena, drugim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnik je glede na pritožbeni pcto. (58.771,13 EUR) uspel s pritožbo v višini 24.141,83 EUR (glavnica). Pritožbeni stroški obeh pravdnih strank so sicer primerljivi (z izjemo plačila sodne takse za pritožbo). Skladno z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v konkretnem primeru glede na dosežen uspeh s pritožbo primerno, da vsaka pravdna stranka nosi svoje pritožbene stroške.

1 Ne gre za odškodninsko terjatev in za terjatev iz gospodarske pogodbe, saj je tožnik (najemodajalec) fizična oseba.