Up-730/02 - 7

30. 12. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 12. decembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 1125/2002 z dne 10. 10. 2002 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 483/99 z dne 11. 9. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep, s katerim je Upravno sodišče zavrglo pritožnikov predlog za obnovo postopka (upravnega spora zoper odločitev upravnega organa o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo) in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču Upravnega sodišča, po katerem pritožnik razlogov za obnovo postopka iz 85. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - v nadaljevanju ZUS) ne more utemeljiti s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-I/02 in OdlUS XI, 87), ker z njo zatrjuje le, da je sodišče njegovo tožbo v upravnem sporu zavrnilo, ker je napačno uporabilo pravo. Glede na presojo pravilnosti odločitve o zavrženju predloga za obnovo postopka je po oceni Vrhovnega sodišča pravilno tudi stališče Upravnega sodišča, po katerem začasne odredbe ni mogoče uveljavljati, ker zaradi pravnomočnosti odločitve o tožbi ni spornega razmerja.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da bi bil njegov denacionalizacijski zahtevek gotovo drugače rešen (tj. ugodno za pritožnika), če bi Ustavno sodišče odločbo št. U-I-130/01 izdalo, preden je bilo o njegovem denacionalizacijskem zahtevku pravnomočno odločeno. Zato meni, da je izpodbijana odločitev nepravilna in nezakonita in da ga ponovno postavlja v neenakopraven položaj z drugimi denacionalizacijskimi upravičenci oziroma vlagatelji. V zvezi s tem se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča št. Up-148/02 z dne 3. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 88/02 in OdlUS XI, 272) in št. Up-151/01 z dne 3. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 88/02 in OdlUS XI, 273), s katerima naj bi Ustavno sodišče v enakih primerih kot je pritožnikov ugotovilo kršitev drugega odstavka 14. člena, 22. in 33. člena Ustave. Z napačno in protiustavno uporabo prava v denacionalizacijskem postopku naj bi bile pritožniku kršeni pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz enakih razlogov naj bi bila utemeljena ustavna pritožba tudi glede zavrženja zahteve za izdajo začasne odredbe.

B.

3.Glede na to, da pritožnik izpodbijani odločitvi sodišč očita, da je nepravilna in nezakonita, Ustavno sodišče pojasnjuje, da ustavna pritožba ni priložnost za presojo, ali je bilo v upravnem sporu pravo pravilno uporabljeno. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče v skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Predmet te ustavne pritožbe je odločitev o zavrženju pritožnikovega predloga za obnovo pravnomočno končanega postopka v upravnem sporu in zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato z zatrjevanjem, da so mu bile s pravnomočno odločitvijo o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo kršene človekove pravice, ne more utemeljiti ustavne pritožbe zoper izpodbijana sklepa. Ta dva sklepa namreč ne temeljita na razlagi določb ZDen, ki bi bila glede na odločitev Ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-130/01 v neskladju z Ustavo, ker z izpodbijanima sklepoma ni bilo odločeno o pravici do denacionalizacije. Sklepa temeljita na razlagi določb ZUS in ZUstS glede izpolnjevanja procesnih pogojev za dovolitev predlagane obnove postopka in glede izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe. Pritožnik bi tako moral izkazati, da izpodbijana odločitev sodišč o zavrženju predloga za obnovo postopka in zahteve za izdajo začasne odredbe temelji na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivo. Tega pa z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže. Pritožnik namreč zmotno meni, da so odločbe Ustavnega sodišča same po sebi razlog za obnovo postopka in za izdajo začasne odredbe.

5.Glede na navedbe v ustavni pritožbi Ustavno sodišče pojasnjuje še, da Ustava v 158. členu, s katerim ureja institut pravnomočnosti, določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Po ZUstS je tako sredstvo, ki se lahko uveljavlja proti pravnomočnim odločbam, ustavna pritožba. Ker se z ustavno pritožbo lahko poseže v že pravnomočno urejena pravna razmerja, lahko odločba Ustavnega sodišča, izdana v postopku presoje ustavnosti predpisa, učinkuje na vse tiste že pravnomočne posamične akte, zoper katere je bila na Ustavno sodišče pravočasno vložena ustavna pritožba in o njej do začetka učinkovanja odločbe o presoji ustavnosti predpisa še ni bilo odločeno. Tako sta bili odločbi, na kateri se pritožnik sklicuje, izdani v postopku odločanja o pravočasno vloženih ustavnih pritožbah in ne v postopku odločanja o dovolitvi obnove denacionalizacijskega postopka. Zato se pritožnik nanju ne more sklicevati za utemeljevanje ustavne pritožbe zoper sklepa, ki ju izpodbija s to ustavno pritožbo. Če je pritožnik menil, da so mu bile v postopku, katerega obnovo je predlagal, kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, bi to lahko uveljavljal z ustavno pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo. Pritožnik je sicer ustavno pritožbo vložil tudi zoper pravnomočno odločitev o zavrnitvi denacionalizacijskega zahtevka, vendar jo je Ustavno sodišče s sklepom št. Up- 561/02 z dne 3. 2. 2003 kot prepozno zavrglo.

6.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot to zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče Ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan