Jedro

Ker obeh obdolžencev kot članov disciplinske komisije delovne organizacije ni mogoče šteti kot uradne osebe v smislu določb 113. čl. KZ SFRJ in 126. čl. KZ, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je oba obdolženca oprostilo obtožb subsidiarnega tožilca za storitev kaznivih dejanj nevestnega dela v službi po čl. 262 KZ.

Izrek

1.Ob reševanju pritožbe subsidiarnega tožilca se izpodbijana sodba glede kaznivega dejanja, očitanega obd. M. K. in opisanega v izreku sodbe sodišča prve stopnje pod točko 1, po uradni dolžnosti spremeni tako, da se zoper obd. M. K. iz razloga po 4. tč. 357. čl. ZKP z a v r n e obtožba, da je nevestno in nestrokovno opravljal dela in naloge v.d. vodje komercialne službe Pekarne X s tem, da naj bi v letih 1993, 1994 in 1995 ter do februarja 1996 podpisoval plačilne naloge g. J. J., čeprav je poznal določila pisne pogodbe, pri čemer naj bi po mnenju začasne uprave Pekarni d.d. X nastala materialna škoda najmanj 2,600.000,00 SIT in storjeno kaznivo dejanje, za katerega je tudi, po mnenju uprave Pekarne X, odgovoren g. M. K.; s čimer naj bi storil kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po čl. 262 KZ.

Po čl. 96/I KZ obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. II. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in izdatki ter nagrada njegovega zagovornika proračun.

2.Pritožbi subsidiarnega tožilca se deloma ugodi in se odločba o stroških kazenskega postopka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.V preostalem pa se pritožba subsidiarnega tožilca zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenih in nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. M. K. in B. P. oprostilo obtožbe subsidiarnega tožilca, po kateri naj bi prvi storil dve kaznivi dejanji nevestnega dela v službi po čl. 262 KZ, druga pa tri enaka kazniva dejanja. V skladu s takšno odločitvijo je sodišče prve stopnje oškodovancu kot tožilcu I. M. naložilo v plačilo na 36.000,00 SIT odmerjeno povprečnino, sklenilo pa je tudi, da bo glede preostalih stroškov odločilo s posebnim sklepom naknadno, ko bodo ti stroški znani.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil subsidiarni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledične kršitve kazenskega zakona ter predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po proučitvi podatkov kazenskega spisa in pritožbenih navedb pritožnika pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, da obd. M. K. in B. P. ni mogoče šteti v krog uradnih oseb, pa tudi ne oseb, ki bi opravljale določene uradne dolžnosti na podlagi pooblastil, katere ji dajejo zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi. Ker prav lastnost storilca tega kaznivega dejanja, namreč da mora iti za uradno osebo, predstavlja konstitutivni element kaznivega dejanja po čl. 262 KZ in tedaj lahko obema obdolžencema očitana kazniva dejanja stori le uradna oseba (delicta propria), bi moral subsidiarni tožilec že v obtožnem aktu takšno lastnost obeh domnevnih storilcev opredeliti in določno navesti, na podlagi česa je mogoče zaključiti, da gre dejansko za uradni osebi. Tako pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja, da zgolj članstvo v komisiji za pritožbe v Pekarni X d.d. ne more predstavljati izvrševanje uradnih dolžnosti, s tem pa je tudi izključena možnost, da bi lahko oba obdolženca bila storilca očitanih kaznivih dejanj.

Ne glede na gornje ugotovitve pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da glede na opis ravnanj obeh obdolžencev v njunem ravnanju tudi ni mogoče zaslediti znakov katerega od drugih kaznivih dejanj, saj že pogojne trditve v opisu ravnanj obeh obdolžencev takšno možnost izključujejo. Ob eventuelnih prekoračitvah njunih pooblastil v zvezi s sodelovanjem v disciplinski komisiji pa bi po oceni sodišča druge stopnje glede na vsebino obtožnega akta, bile podane lahko kvečjemu procesne kršitve, ki bi jih moral subsidiarni tožilec izpodbijati v rednem in pritožbenem postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani - Oddelek v Kranju oz. Višjim delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani.

Pač pa je sodišče druge stopnje ob presoji pritožbenih navedb in ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je glede obd. M. K. prvoočitanega kaznivega dejanja iz razloga po 4. tč. 357. čl. ZKP izreklo zavrnilno sodbo. Iz opisa dejanja v izreku sodbe namreč izhaja, da naj bi ta obdolženec navedeno kaznivo dejanje storil v letih 1993 do februarja 1996. Od storitve kaznivega dejanja do seje senata sodišča druge stopnje so tako pretekla več kot štiri leta, saj je za to kaznivo dejanje že pred prejemom spisa na Višje sodišče v Ljubljani nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona (6. tč. I. odst. 111. čl. KZ v zvezi s VI. odst. 112. čl. KZ).

Skladno z izdajo zavrnilne sodbe za to kaznivo dejanje je sodišče druge stopnje o stroških kazenskega postopka odločilo na način, razviden iz izreka te sodbe. Ker pa glede na takšno odločitev utegne biti zmoten zaključek sodišča prve stopnje o višini določene povprečnine kot oblike stroškov kazenskega postopka na prvi stopnji, pri čemer sodišče prve stopnje s posebnim sklepom še ni odločilo o preostalih stroških, povezanih s potrebnimi izdatki in nagrado zagovornikov, katerih del bo moral odpasti tudi na zavrnilni del sodbe, pa tudi zato, ker bo moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o ugovoru subsidiarnega tožilca v zvezi s stroški, nastalimi zaradi preložitve glavne obravnave, je pritožbeno sodišče pritožbi subsidiarnega tožilca v tem delu ugodilo. Sodišče prve stopnje bo tako moralo glede stroškov kazenskega postopka ponovno odločiti.

Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje ni ugotovilo drugih kršitev zakona iz I. odst. 383. čl. ZKP, je v preostalem delu zavrnilo pritožbo subsidiarnega tožilca in v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.