Jedro

Po 1. odstavku 281. člena ZUP se v primeru, če se odločba odpravi, s tem odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Spremembi odpravljenega lokacijskega dovoljenja zato že smiselno ni mogoče ugoditi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Kranj je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožeče stranke za spremembo lokacijskega dovoljenja št. 35100-0841/95-04/11 z dne 22. 1. 1996, za rekonstrukcijo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 19/2 k. o. ... V obrazložitvi podrobno povzema postopek v zvezi z izdajo lokacijskega dovoljenja, na katerega se nanaša zahteva tožeče stranke za spremembo, in ugotavlja, da je bilo to lokacijsko dovoljenje dne 22. 1. 1996 sicer izdano, vendar v naknadnem postopku odpravljeno, zahtevek za njegovo izdajo pa zavrnjen. Ta odločitev je postala dokončna z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35107-1/2009-2 RS z dne 3. 4. 2009, pravnomočna pa s sodbo tukajšnjega sodišča opr. št. I U 798/2009 z dne 8. 10. 2009. Lokacijsko dovoljenje, ki je bilo predmet tega postopka, ni nikoli postalo pravnomočno. Glede na to, da odločbe – lokacijskega dovoljenja –, ki bi ga bilo mogoče spremeniti na podlagi 65. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji), ki se uporablja v zvezi s 190. členom Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in naslednji, v nadaljevanju ZGO-1) sploh ni več, tudi ni pogojev za odločanje o njegovi spremembi.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ z v uvodu navedeno odločbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi povzema razloge izpodbijane odločbe, navaja, da se z njimi strinja in dodaja, da navedbe, da je obravnavani objekt že več let vseljen in v uporabi, ne morejo vplivati na odločitev v zadevi. Prav tako ni mogoče upoštevati navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na sodni postopek zaradi razdružitve premoženja.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri pojasnjuje razloge, iz katerih je vložila zahtevo za spremembo lokacijskega dovoljenja ter meni, da je A.A. z lažnimi izjavami in pooblastili zavajal upravni organ, Ministrstvo za okolje in prostor in Upravno sodišče ter tako dosegel, da je bilo lokacijsko dovoljenje odpravljeno. V hiši, ki je predmet tega dovoljenja, živi že 13 let in je njena lastnica do dveh tretjin. Na okrajnem sodišču poteka postopek za razdružitev solastnine, zato Upravnemu sodišču predlaga, „da odločbo Upravne enote Kranj odpravi in počaka, da se zadeva o razdružitvi konča“.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tako prvostopenjski kot drugostopenjski upravni organ pa sta v obrazložitvah svojih odločb zanjo navedla ustrezne dejanske in pravne razloge. Sodišče tem razlogom v celoti sledi, zato v skladu z 2. odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanji ZUS-1) teh razlogov ne navaja ponovno.

Sodišče pripominja še, da je iz tožbenih navedb mogoče povzeti, da dejstvo, da je bilo lokacijsko dovoljenje, katerega spremembo zahteva tožeča stranka, odpravljeno, med strankama niti ni sporno. Ne razlogi, iz katerih je do tega prišlo, ne zakonitost te odprave, ne morejo biti predmet tega upravnega spora, ki se nanaša izključno na pravilnost in zakonitost odločbe, s katero je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za spremembo tega lokacijskega dovoljenja. Po 1. odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in naslednji, v nadaljevanju ZUP) se v primeru, če se odločba odpravi, s tem odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Tožena stranka ima zato prav, da spremembi za ugoditev odpravljenega lokacijskega dovoljenja že smiselno ni mogoče ugoditi, prav tako pa tudi, da ni pogojev za uporabo 65. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ki bi sicer bil pravna podlaga za tako spremembo. Sodišče se strinja tudi s tem, da dejanske okoliščine v zvezi z gradnjo in uporabo objekta, na katerega se nanaša predmetno lokacijsko dovoljenje, ob navedenih razlogih ne morejo vplivati na odločitev.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Ker v tožbi niso bila navedena nobena dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je v skladu z 2. alineo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.