Jedro

Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je bil tožnikov bolniški stalež zaključen 31. 7. 2014, saj tega dne tožnikovo zdravstveno stanje ni bilo stabilizirano oziroma zdravljenje ni bilo končano. To ni bilo niti 25. 9. 2015, ko je tožnik končal s fizioterapijo. Sodni izvedenec je v pisnem in ustnem izvedenskem mnenju utemeljil, da je tožnik šele 6. 6. 2017 na zadnjem pregledu pri kirurgu bil seznanjen s tem, da je stanje po poškodbi dokončno in da ni več možnega izboljšanja.

Četudi drži, da običajne športne aktivnosti in v tem okviru borilne veščine oziroma usposabljanja policistov z elementi borilnih veščin ali usposabljanja policistov na splošno niso nevarne dejavnosti, je upoštevaje okoliščine konkretnega primera, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi ocene izvedenih dokazov, predvsem izpovedi tožnika in priče A. A., vodje usposabljanja, pravilna presoja, da se je tožnik poškodoval pri izvedbi vaje, ki je bila nevarna; tožnik je bil pri vaji v vlogi zaprte osebe (obsojenca), ki ga je pet pravosodnih policistov, udeležencev vaje (oziroma vsaj štirje), skušalo obvladati; s strani vodje usposabljanja so bila podana le splošna navodila, da se vaja izvede na strokoven in zakonit način, ne pa konkretna v smislu, kaj bo posamezni policist naredil, saj je bil namen vaje, da znajo pravosodni policisti odreagirati na nepredvidljive situacije.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki in stranski intervenient na strani tožene stranke sami krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati odškodnino v višini 11.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2023 do plačila; v presežku za 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe je zahtevek zavrnilo. Naložilo ji je, da tožniku plača pravdne stroške v višini 1.855,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila. Odločilo je, da toženka in stranski intervenient na njeni strani sama krijeta vsak svoje pravdne stroške.

2. V pritožbi zoper ugodilni del navedene sodbe in stroškovno odločitev toženka uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je od škodnega dogodka minilo več kot 9 let, da je bil tožnikov bolniški stalež zaključen 31. 7. 2014, zdravljenje pa končano 25. 9. 2015. Odškodninska terjatev je zastarala. Zaradi poteka časa se zaslišane priče niso več spomnile škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je pravila o zastaranju uporabilo zmotno. Zmotno je štelo, da zastaranje ne teče, dokler zdravljenje ni končano, saj pri tem ni upoštevalo, da v določenih primerih zdravljenje nikoli ni končano. Sodni izvedenec je ugotovil, da je bilo zdravljenje pri tožniku končano pred letom 2016, fizioterapija pa 25. 9. 2015. Takrat se je stanje stabiliziralo. Fizioterapija je bila ponovno svetovana, vendar iz medicinske dokumentacije ne izhaja, ali je bila opravljena. Tožnik si je prizadeval za zmanjšanje škode in je hodil na preglede ter fizioterapije, kar pa ni bistveno z vidika presoje, kdaj je bilo stanje stabilizirano, da bi lahko postavil zahtevek. Objektivna odgovornost je pridržana za stvari ali dejavnosti, ki so nevarne same po sebi, ne za tiste, ki takšne postanejo zaradi nedopustnega ravnanja ali opustitve oškodovanca ali tretjih oseb. Konkretna vaja, pri kateri se je poškodoval tožnik, ni bila nevarna niti zanjo ni bilo potrebno predznanje. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo kot ni upoštevalo izpovedi A. A., da so vadbenci prejeli najprej splošna in nato konkretna navodila glede izvedbe vaje. Tožnik sam je izpovedal, da so bila navodila, da se najprej malo upira, nato pa popusti, pri čemer ni popustil, da ne bi padel na hrbet. Iz navedenega izhaja, da je ravnanje tožnika, ki ni popustil, povzročilo nastanek škodnega dogodka. Šlo je za ravnanje v nasprotju z navodili, takšno ravnanje pa izključuje odškodninsko odgovornost toženke. Sodišče prve stopnje sploh ni utemeljilo, kateri nevarni elementi bi bili pri vaji prisotni. Ugotovitev je nasprotna izpovedi A. A., pri čemer sodišče ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem za presojo nevarnosti vaje. Za takšno ugotovitev bi moralo izvesti dokaz s sodnim izvedencem, ki ga tožnik ni predlagal. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, in sicer določbe 243. člena ZPP. Kršeno je razpravno načelo. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo izpovedi B. B., da se zadnja leta pri vajah ni dajalo navodil, saj je do škodnega dogodka prišlo več let pred tem. Ugotovitev, da vadbenci niso prejeli navodil, je v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov. Je protispisna (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni sledilo mnenju sodnega izvedenca, da je do poškodbe prišlo, ker se tožnik pred vajo ni ogrel. Da se je pred vajo ogrel, je izpovedal le tožnik, sam je zainteresiran za izid pravde. C. C. njegove izpovedi ni potrdil, ampak je le na splošno izpovedal o ogrevanju pred vajami. Zaradi neobrazloženosti je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tožniku upoštevaje sodno prakso prisodilo previsoko odškodnino. Pri odločanju ni upoštevalo stališč Vrhovnega sodišča RS in Višjega sodišča v Ljubljani (II Ips 59/2000, II Ips 493/2006, II Ips 6/2014, VIII Ips 41/2021 in I Cp 1802/2016). Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Stranski intervenient na strani toženke se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe in stroškovno odločitev iz vseh pritožbenih razlogov. Graja presojo, da tožnikova odškodninska terjatev ni zastarala in da je podana objektivna odgovornost toženke. Navaja, da je sodni izvedenec v svojem mnenju navedel, da je tožnik aktivno zdravljenje zaključil 25. 9. 2015, zadnjo fizioterapijo je opravil 7. 9. 2015, nadaljnjih fizioterapij se ni udeležil. Po 25. 9. 2015 v tožnikovemu zdravstvenemu stanju ni bilo več nobenih sprememb. Zastaralni rok za odškodninsko terjatev začne teči, ko je končano zdravljenje, od katerega je pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. Glede na navedeno je presoja sodišča prve stopnje, da je bilo to pri tožniku 6. 6. 2017, pravno zmotna. Vaja, pri kateri se je tožnik poškodoval, je potekala skladno s pravili in pod nadzorom, kot je izpovedal A. A. Ni šlo za nevarno vajo. Za udeležbo na vaji tožnik ni rabil nobenega posebnega predznanja. Osebe, ki so sodelovale, so bile neposredno pred izvedbo vaje seznanjene, katera vaja se bo izvedla in na kakšen način. V bistvenih okoliščinah gre za primerljivo zadevo, kot je bila v sodbi VDSS Pdp 30/2014, kjer podlaga odgovornosti ni bila objektivna. Sodna praksa šteje, da je kriterij nevarnosti pri policistih strožji kot sicer. Kriterija nevarnosti vaja ni dosegla (prim. sodba VS RS II Ips 1254/2008). Za poškodbo med vajo policista delodajalec ne odgovarja objektivno (sodba VSL II Cp 141/2009). Tudi sicer vaje samoobrambe oziroma vaje z elementi borilnih veščin skladno s sodno prakso ne predstavljajo nevarne dejavnosti. Pri tožniku ni šlo za nobene takšne okoliščine, zaradi katerih bi bila vaja nevarna. Do škode je prišlo zaradi naključja. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo o pravdnih stroških. Uspeh v deležu 15 odstotkov ni sorazmerno majhen. Stranki intervenient na strani toženke pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovorih na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke in stranskega intervenienta na njeni strani. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovorov na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba toženke. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

7. Pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata zmotno presojo, da odškodninska terjatev ni zastarala. Zastaranje odškodninske terjatve ureja 352. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa triletni subjektivni in petletni objektivni rok. V zvezi s triletnim subjektivnim rokom (odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil) je v izpodbijani sodbi pravilno izhajalo iz stališča, sprejetega v sodni praksi, na katerega se sklicuje tudi toženka v pritožbi (sodba VS RS II Ips 6/2014 z dne 10. 9. 2015, sodba VSL I Cp 1802/2016 z dne 16. 11. 2016 - revizija tožnika zavrnjena s sodbo VS RS II Ips 83/2017 z dne 11. 10. 2018), da ta začne teči, ko se oškodovančevo stanje stabilizira in se končna tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, čeprav še niso bili izvedeni vsi ukrepi. To pa je bilo pri tožniku, kot je pravilno ugotovilo predvsem na podlagi ocene izvedenskega mnenja, dne 6. 6. 2017. 8. Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je bil tožnikov bolniški stalež zaključen 31. 7. 2014, saj tega dne tožnikovo zdravstveno stanje ni bilo stabilizirano oziroma zdravljenje ni bilo končano. To ni bilo niti 25. 9. 2015, ko je tožnik končal s fizioterapijo. Sodni izvedenec je v pisnem in ustnem izvedenskem mnenju utemeljil, da je tožnik šele 6. 6. 2017 na zadnjem pregledu pri kirurgu bil seznanjen s tem, da je stanje po poškodbi dokončno in da ni več možnega izboljšanja. Iz njegovega mnenja ne izhaja, kot neresnično prikazuje toženka, da bi bilo zdravljenje končano pred letom 2016 niti da po 25. 9. 2015 v tožnikovem zdravstvenem stanju ni bilo več nobenih sprememb, kot prikazuje stranski intervenient na strani toženke. Toženkine pritožbene navedbe so deloma same s seboj v nasprotju, saj si po eni strani prizadeva, da bi se ugotovilo, da je bilo zdravljenje končano že prej, leta 2016, hkrati pa se sklicuje na primere, ko zdravljenje ni nikoli končano. V tožnikovem primeru je sodni izvedenec, kot je razvidno iz pisnega in ustnega izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo in ustrezno upoštevalo pri odločitvi, utemeljil, da je imel tožnik po končanem zdravljenju kolena (ki ni v povezavi s škodnim dogodkom) v letu 2016 še naprej težave z levo golenjo, še naprej je opravljal zdravstvene preglede, na katerih so ugotavljali njegovo stanje (prepis zvočnega posnetka zaslišanja sodnega izvedenca na naroku za glavno obravnavo dne 17. 8. 2023); diagnostične preiskave so bile izvedene, ker zdravniki niso bili prepričani, da je stanje dokončno in da mu ne bi mogli pomagati z operacijo; zdravljenje po poškodbi mišice, kot jo je utrpel tožnik, je dolgotrajni proces; stanje se v teku zdravljenja nekaj izboljša, kar lahko traja dve do tri leta (prepis zvočnega posnetka zaslišanja na naroku dne 20. 10. 2023).

9. OZ uzakonja objektivno odgovornost za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo; za to škodo odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ). Pri opredelitvi objektivne odškodninske odgovornosti toženka pravilno opozarja na to, da mora škoda izvirati iz dejavnosti, ki se štejejo za nevarne, torej mora biti večja škodna nevarnost del njenih biti (sodba VS RS VIII Ips 41/2021 z dne 28. 6. 2022). Pridržana je za dejavnosti, ki so nevarne same po sebi, ne za tiste, ki takšne postanejo zaradi nedopustnega ravnanja ali opustitve oškodovanca ali tretjih oseb (sodba VS RS II Ips 59/2000 z dne 13. 7. 2000). V dosedanjem postopku ni podala nobenih navedb v smeri ugotavljanja (nedopustnega) ravnanja tožnika ali drugega udeleženca vaje, ki bi bilo vzrok za poškodbo. V nasprotju s toženkino navedbo stranski intervenient na njeni strani v pritožbi izpostavlja, da je vaja potekala skladno s pravili in pod nadzorom. Navedeno je sodišče prve stopnje upoštevalo. Presojo o objektivni odgovornosti je pravilno sprejelo na podlagi ugotovitve, da je šlo za vajo, ki je bila nevarna (vaja obvladovanja zaprte osebe pri aktivnem upiranju); ta vaja je bila nevarna sama po sebi, ne zaradi okoliščin, v katerih bi bila izvedena.

10. Tožnik se je poškodoval 13. 3. 2014, ko se je kot pravosodni policist udeležil obveznega usposabljanja iz samoobrambe. Četudi drži, da običajne športne aktivnosti in v tem okviru borilne veščine oziroma usposabljanja policistov z elementi borilnih veščin ali usposabljanja policistov na splošno niso nevarne dejavnosti (sodba VS RS II Ips 493/2006 z dne 13. 11. 2008, ki jo izpostavlja toženka, tudi sodba VS RS II Ips 562/2005 z dne 7. 12. 2006; sodba VS RS II Ips 1254/2008 z dne 12. 7. 2012, ki jo izpostavlja stranski intervenient na njeni strani), je upoštevaje okoliščine konkretnega primera, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi ocene izvedenih dokazov, predvsem izpovedi tožnika in priče A. A., vodje usposabljanja, pravilna presoja, da se je tožnik poškodoval pri izvedbi vaje, ki je bila nevarna; tožnik je bil pri vaji v vlogi zaprte osebe (obsojenca), ki ga je pet pravosodnih policistov, udeležencev vaje (oziroma vsaj štirje), skušalo obvladati; s strani vodje usposabljanja so bila podana le splošna navodila, da se vaja izvede na strokoven in zakonit način, ne pa konkretna v smislu, kaj bo posamezni policist naredil, saj je bil namen vaje, da znajo pravosodni policisti odreagirati na nepredvidljive situacije.

11. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na izpoved A. A., ki jo je sodišče pri presoji v izpodbijani sodbi povzelo in pri ugotavljanju za odločitev bistvenih dejstev (kakšna so bila navodila) upoštevalo; priča je na splošno povedal, da je pred vajo vedno razložil, kakšna je njena vsebina in kako naj se izvede; da naj se izvede na strokoven in zakonit način, torej na način, da ne pride do prekoračitve pooblastil pravosodnih policistov; konkretnih navodil, ki bi jih podal tožniku, se ni spomnil, glede navodil, ki jih je podal ostalim udeležencem vaje, pa je izpovedal, da jim konkretno ni povedal, kaj naj kdo naredi; dopustil je možnost, da je vajo posebej razložil tožniku v vlogi zaprte osebe in ostalim pravosodnim policistom (prepis zvočnega posnetka zaslišanja na naroku za glavno obravnavo dne 14. 10. 2022). Tožnikovo izpoved toženka jemlje iz konteksta in tako prikazuje, da je ravnal v nasprotju z navodili s tem, ko je pravosodne policiste, ki so sodelovali pri vaji, "prisilil", da so ga rušili na trebuh in ne na hrbet; navodila, o katerih je izpovedal tožnik, kot je povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, so bila splošna; da se naj najprej malo upira, nato pa naj pusti, da ga obvladajo.

12. Presoja, kdaj gre za nevarno dejavnost, je pravna; opravi jo sodišče, kot jo je v izpodbijani sodbi. Pri tem ne gre za presojo na podlagi dejstev, za ugotovitev katerih bi bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo, da bi bila podana s strani toženke uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 243. členom ZPP.

13. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja na podlagi ocene izpovedi priče B. B., pri čemer že iz pritožbenih navedbe ne izhaja uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost ni podana, če sodišče določeno dejstvo ugotovi drugače, kot ga zatrjuje stranka oziroma kot o njem izpove določena priča. Tudi sicer je pritožbeni očitek neutemeljen; priča je izpovedal, da se zadnja leta pri vajah ni dajalo navodil, kar se je nanašalo na leta pred epidemijo oziroma na pet let, pri čemer je izrecno opredelil, da je bilo drugače deset let nazaj (kar bi bilo pred škodnim dogodkom).

14. Stranski intervenient na strani toženke neutemeljeno izpostavlja odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodbi Pdp 30/2014 z dne 3. 4. 2014, saj ne gre za zadevo, ki bi temeljila na primerljivemu dejanskem stanju; šlo je za izvajanje vaje prijetja storilca kaznivega dejanja (markerja), čeprav se delavka usposabljanja ne bi smela udeležiti, ker zanj ni izpolnjevala formalnih pogojev, in na katerem se marker ni držal navodil. Odgovornost delodajalca je bila krivdna; ob podanem temelju odškodninske terjatve sodišče o morebitni objektivni odgovornosti sploh ni razlogovalo.

15. Tožnik je utrpel sledečo poškodbo: delna raztrganina zadnje golenske mišice na notranji strani leve goleni. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da mehanizem poškodovanja, kot ga je ugotovilo, udarec v spodnji del goleni, ustreza nastali poškodbi. V zvezi s tem toženka neutemeljeno navaja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je do poškodbe prišlo, ker se tožnik pred vajo ni ogrel. Sodni izvedenec takšnega mnenja ni podal, ampak je (na splošno) kot najbolj pogost vzrok nastanka poškodbe raztrganine mišice opredelil padec, sploh če gre za neogreto osebo, poleg tega je kot možni vzrok poškodbe opredelil udarec v golen ali skok (pisno izvedensko mnenje z dne 25. 4. 2023). Podal je mnenje, da bi padec udeleženca vaje na tožnika privedel do nastale poškodbe (prepis zvočnega posnetka izpovedi sodnega izvedenca na naroku dne 17. 8. 2023).

16. Pred sodiščem prve stopnje navedb, da bi bil tožnik neogret, toženka ni podala, niti to ne izhaja iz nobenega izvedenega dokaza. Sodišče prve stopnje je glede ogrevanja utemeljeno sledilo tožnikovi izpovedi, pri čemer je ustrezno upoštevalo, da je ta podprta z izpovedjo C. C., da se vedno pred vajami ogrejejo (prepis zvočnega posnetka izpovedi priče na naroku dne 14. 10. 2022). Svojo presojo je tudi v tem delu ustrezno obrazložilo, tako da uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

17. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje upoštevaje 179. člen OZ tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je odmerilo v višini 4.000,00 EUR za telesne bolečine (2,83 povprečne neto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji), 6.200,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (4,37 plače) in 1.700,00 EUR za strah (1,2 plače), skupaj 11.900,00 EUR. Odškodnina je ustrezno umeščena v primere sodne prakse, ki jo je navedlo v izpodbijani sodbi, in ji toženka po višini neutemeljeno in nekonkretizirano oporeka.

18. Stranski intervenient na strani toženke neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP, pri kateri je ustrezno upoštevalo uspeh tožnika v deležu 85 odstotkov (da torej ni uspel le s sorazmerno majhnim delom zahtevka), pri čemer zaradi zavrnitve zahtevka v višini 2.100,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi niso nastali posebni stroški, sploh ne stranskemu intervenientu na strani toženke, ki je priglasil le materialne stroške.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi v celoti zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka in stranski intervenient na njeni strani sama krijeta vsak svoje stroške pritožb, s katerima nista uspela (154. člen ZPP), tožnik pa sam krije svoje stroške odgovorov na pritožbo, ki v pretežni meri vsebujeta le nekonkretizirane navedbe (prvi odstavek 155. člena ZPP).