Jedro

Za čas, za katerega upravičenec ne razpolaga z veljavnimi dovoljenji za oproščenega proizvajalca, ne more uveljavljati vračila vplačane okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad A. zavrnil zahtevek tožnika za vračilo vplačane okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida za mesec januar, februar in marec 2007. Carinski organ je namreč po pregledu vloge za vračilo okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida in priloženih listin ugotovil, da listine in navedbe vložnika na zahtevku za vračilo ne dokazujejo, da je vložnik zahtevka upravičenec, ki ima pravico do vračila vplačane okoljske dajatve na podlagi 18. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 43/05, v nadaljevanju Uredba). Prav tako podlaga za vračilo vplačane okoljske dajatve ne more biti 35. člen Uredbe, saj bi moral morebitni upravičenec do vračila vplačane okoljske dajatve vlogo za vračilo vložiti do konca leta 2005. Tožniku je bilo dovoljenje oproščenega proizvajalca št. ... izdano dne 8. 3. 2007, vročeno je bilo dne 13. 3. 2007 in je tega dne tudi pričelo učinkovati. Tožnik je v času od prenehanja veljavnosti dovoljenja št. ... do pričetka veljavnosti dovoljenja z dne 8. 3. 2007 nabavljal zemeljski plin z vplačano okoljsko dajatvijo. Dne 27. 3. 2007 je vložil zahtevek za vračilo vplačane okoljske dajatve in sicer za čas, ko ni razpolagal z veljavnim dovoljenjem za oproščenega proizvajalca. V zahtevku je uveljavljal vračilo vplačane okoljske dajatve za januar, februar in del marca 2007. Z odločitvijo prvostopnega carinskega organa se je po vloženi pritožbi tožnika strinjal tudi pritožbeni organ. V svoji odločbi je dodal še, da je Carinski urad A. dne 24. 1. 2007 izdal odločbo, v kateri je ugotovil, da je z dnem 1. 1. 2007 prenehala veljavnost dovoljenja za oproščenega proizvajalca št. ... z dne 22. 6. 2005. Tožnik namreč ni ravnal v skladu s 5. odstavkom 16. člena Uredbe in ni zaprosil za podaljšanje dovoljenja najkasneje 30 dni pred iztekom njegove veljavnosti. Ker po 1. odstavku 17. člena Uredbe dovoljenje preneha veljati, če njegov imetnik v predpisanem roku ne zaprosi za njegovo podaljšanje, je bila v skladu z 2. odstavkom istega člena v zvezi s tem dne 24. 1. 2007 izdana ustrezna ugotovitvena odločba. Šele dne 7. 2. 2007 (dopolnitev dne 7. 3. 2007) je tožnik vložil zahtevek za izdajo dovoljenja za oproščenega proizvajalca, da bi v okviru opravljanja svoje dejavnosti lahko uporabljal gorivo v navedenih napravah brez plačila okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida. Dovoljenje za oproščenega proizvajalca št. ... je bilo tožniku na podlagi 16. člena Uredbe izdano dne 8. 3. 2007 in vročeno 13. 3. 2007 ter od tega dne pričelo tudi učinkovati (10. točka izreka dovoljenja), veljalo pa naj bi do 31. 12. 2007. Ker tožnik v obdobju med 1.1. 2007 in 13. 3. 2007 ni razpolagal z dovoljenjem za oproščenega proizvajalca, ne izpolnjuje pogojev v smislu 18. člena Uredbe do vračila vplačane okoljske dajatve, do katere ima v smislu 5. alinee dopolnjenega 18. člena Uredbe (Uradni list RS, št. 20/06), pravico. Te ugotovitve ne spremenijo niti navedbe v 7. točki dovoljenja, kjer je navedeno, da se dovoljenje izda za eno koledarsko leto, saj je v 10. točki dovoljenja navedeno, da začne dovoljenje učinkovati z dnem vročitve, to je 13. 3. 2007 (v obravnavanem primeru). Uredba v 3. odstavku 19.a člena določa, da lahko ne glede na določbe 1. odstavka tega člena upravičenec iz istega odstavka tega člena uveljavlja pravico do vračila vplačane okoljske dajatve le za obdobje od dneva pridobitve pravnomočnega dovoljenja za oproščenega proizvajalca. Po mnenju pritožbenega organa, tako ni mogoče pritrditi tožnikovi razlagi, da dne 8. 3. 2007 izdano in z dnem 13. 3. 2007 vročeno dovoljenje pokriva tudi obdobje med 1. 1. 2007 in 13. 3. 2007. Prav tako ne vzdrži tožnikovo tolmačenje določbe 2. odstavka 19.a člena Uredbe, saj je tožnik lahko v smislu te določbe uveljavljal pravico do vračila zgolj za tiste dajatve, ki bi jih plačal v koledarskem letu 2006, ne velja pa to za obdobje med 1. 1. 2007 in 13. 3. 2007, ki sodi v koledarsko leto 2007. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu in sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo samo odloči o zadevi, podrejeno pa izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponovno odločanje toženi stranki, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. V tožbi tožnik navaja, da ima dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov št. ... z dne 22. 12. 2004, ki velja do 31. 12. 2007. Izpolnjuje vse zahtevane pogoje iz 15. člena Uredbe in zato ni ovir, da bi se tožeči stranki odrekalo dovoljenje za oproščenega proizvajalca do 31. 12. 2007. Tožena stranka je napačno ugotovila dejansko stanje in posledično napačno uporabila materialno pravo. Z dovoljenjem tožene stranke št. ... z dne 8. 3. 2007 je bil tožeči stranki dodeljen status oproščenega proizvajalca z identifikacijsko številko ... za celotno koledarsko leto 2007, ker izpolnjuje pogoje iz 15. člena Uredbe (7. točka izreka dovoljenja). Po določbi 2. odstavka 19.a člena Uredbe lahko upravičenec uveljavlja pravico do vračila vplačane okoljske dajatve še tri mesece po preteku koledarskega leta, kar pomeni, da je tožeča stranka upravičena zahtevati vračilo vplačane okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva tudi za obdobje od januarja do vključno marca 2007, kar ji brez pravne podlage s strani tožene stranke ni bilo odobreno.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V odgovoru na odgovor tožene stranke na tožbo tožeča stranka prereka navedbe v odgovoru in vztraja pri svojih tožbenih navedbah.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje tožnikove upravičenosti do uveljavljanja vračila okoljske dajatve. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 43/05 in 20/06) določa obveznost plačevanja okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida v zrak pri zgorevanju goriv ali drugih gorljivih organskih snovi in z emisijo drugih toplogrednih plinov. Dovoljenje za oproščenega proizvajalca izda carinski organ na podlagi pisne vloge upravljavca naprave, ki ima za obratovanje naprave dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov po predpisih o varstvu okolja in je energetsko intenzivno podjetje, če izpolnjuje šest pogojev, določenih v 1. odstavku 15. člena Uredbe. V dovoljenju za oproščenega proizvajalca carinski organ navede namen in način rabe goriva, ki ga upravljavec naprave lahko brez plačila okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva v določenem obdobju, ki ne sme biti daljši od 12 mesecev in napravo, v kateri bo gorivo uporabljeno, določi namen in način rabe goriva glede na proizvodne kapacitete naprave in glede na namen rabe goriva v napravi, za katero je upravljavec naprave pridobil dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov (2. in 3. odstavek 16. člena Uredbe). Dovoljenje za oproščenega proizvajalca se izda za eno koledarsko leto, imetnik dovoljenja pa lahko zaprosi za podaljšanje dovoljenja in za odobritev namena in načina rabe goriva za naslednje leto, najkasneje 30 dni pred iztekom njegove veljavnosti (4. in 5. odstavek 16. člena Uredbe). Po določbi 1. odstavka 17. člena Uredbe, dovoljenje za oproščenega proizvajalca preneha veljati, če njegov imetnik v predpisanem roku ne zaprosi za njegovo podaljšanje, če ne izpolnjuje pogojev, določenih z Uredbo, ali dovoljenje pred iztekom veljavnosti vrne. Carinski organ o prenehanju veljavnosti dovoljenja za oproščenega proizvajalca izda odločbo (2. odstavek 17. člena Uredbe). V obravnavanem primeru je tožnik zavezanec, ki ima pravico do vračila vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva po 5. alinei 18. člena Uredbe; gre za zavezanca iz 1. odstavka 12. člena Uredbe, ki je pridobil dovoljenje za oproščenega proizvajalca skladno z določbami 15. člena Uredbe, goriva uporablja za namene iz 4. točke 1. odstavka 11. člena Uredbe in je zanj ob nabavi plačal okoljsko dajatev zaradi zgorevanja goriva. Podrobneje pogoje za uveljavljanje vračila okoljske dajatve za upravičenca iz 5. alinee 18. člena Uredbe, določa 19.a člen. Upravičenec predloži carinskemu organu po nakupu goriva zahtevek za vračilo okoljske dajatve. Zahtevku mora upravičenec na poziv carinskega organa priložiti kopije dokumentov, ki dokazujejo upravičenost do vračila vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva (1. odstavek). Pravico do vračila vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva lahko upravičenec iz 1. odstavka uveljavlja še tri mesece po preteku koledarskega leta, v katerem je nabavil gorivo, ne glede na določbe istega odstavka tega člena pa lahko upravičenec uveljavlja pravico do vračila vplačane okoljske dajatve le za obdobje od dneva pridobitve pravnomočnega dovoljenja za oproščenega proizvajalca (2. in 3. odstavek 19.a člena).

V obravnavani zadevi je tožnik imel dovoljenje za oproščenega proizvajalca z dne 3. 6. 2006, ki je veljalo do 31. 12. 2006. Ker tožnik ni zaprosil za podaljšanje dovoljenja najkasneje 30 dni pred iztekom njegove veljavnosti (5. odstavek 16. člena Uredbe), je Carinski urad A. dne 24. 1. 2007 izdal ugotovitveno odločbo št. ... z dne 24. 1. 2007, s katero je ugotovil, da je tožniku z dnem 1. 1. 2007 prenehalo veljati dovoljenje za oproščenega proizvajalca izdano dne 22. 6. 2005. Ponovno je bilo tožniku dovoljenje za oproščenega proizvajalca izdano z odločbo št. ... z dne 8. 3. 2007, ki mu je bilo vročeno dne 13. 3. 2007. Te ugotovitve so nesporne. Tudi po presoji sodišča je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da tožnik za obdobje, za katero je uveljavljal vračilo vplačane okoljske dajatve, to je januar, februar in deloma marec 2007, ni izpolnjeval pogojev za vračilo okoljske dajatve, saj ni razpolagal z veljavnim dovoljenjem za oproščenega proizvajalca. Res je, da je v točki 7. izreka dovoljenja navedeno, da je to dovoljenje za oproščenega proizvajalca veljavno do 31. 12. 2007, po drugi strani pa je v točki 10. izreka navedeno, da dovoljenje začne učinkovati z dnem vročitve tega dovoljenja. Dodatno k temu pa ni mogoče spregledati tudi 3. odstavka 19.a člena Uredbe, ki določa, da lahko upravičenec uveljavlja pravico do vračila vplačane okoljske dajatve le za obdobje od dneva pridobitve pravnomočnega dovoljenja za oproščenega proizvajalca. Na ta način je z zakonom predpisan še strožji pogoj glede obdobja, v katerem lahko upravičenec uveljavlja povračilo okoljske dajatve, kot ga je določil carinski organ, v kar pa sodišče ni posegalo. Napačno in neutemeljeno je sklicevanje tožnika na dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov št. ... z dne 22. 12. 2004, ki ga je izdala Agencija Republike Slovenije za okolje na podlagi 119. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št.41/04). Gre za dovoljenje izdano na podlagi določb Zakona o varstvu okolja in ne za dovoljenje za oproščenega proizvajalca iz 15. člena Uredbe, ki se zahteva kot pogoj za vračilo vplačane okoljske dajatve. Napačna je tudi tožnikova razlaga 2. odstavka 19.a člena Uredbe. Ta določba določa, da lahko upravičenec uveljavlja pravico do vračila še tri mesece po preteku koledarskega leta, v katerem je nabavil gorivo, kar pa v obravnavanem upravnem sporu ni primer. Upravičenec uveljavlja vračilo vplačane okoljske dajatve za gorivo, ki ga je nabavil že v letu 2007. Nadalje je neutemeljena tožnikova navedba, da mu je bilo izdano dovoljenje za eno koledarsko leto, z veljavnostjo do 31. 12. 2007 in torej zajema tudi sporna obdobja, za katera uveljavlja povračilo okoljske dajatve, saj dovoljenje za oproščenega proizvajalca začne učinkovati od dneva pridobitve pravnomočnega dovoljenja (3. odstavka 19.a člena Uredbe).

Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.