Jedro

V postopku denacionalizacije se ni mogoče ukvarjati s pravilnostjo in zakonitostjo odločbe o državljanstvu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 8.4.2005, s katero je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 26.1.2004. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevo za denacionalizacijo premoženja razlaščenca A.A. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za njeno odločitev. Navaja, da je bilo s pravnomočno odločbo Upravne enote Maribor ugotovljeno, da A.A. ni državljan Republike Slovenije in se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 ni štel za jugoslovanskega državljana. Na navedeno ugotovitveno odločbo, ki je postala pravnomočna, je prvostopenjski organ, ki je odločal v postopku denacionalizacije, oprl svojo odločitev in odločil, da tožnika ni šteti za upravičenca do denacionalizacije, saj zato ne izpolnjuje temeljnega pogoja za vrnitev premoženja, zaplenjenega z odločbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 4.5.1948. Sodišče prve stopnje navaja, da se v postopku denacionalizacije ni mogoče ukvarjati s pravilnostjo in zakonitostjo odločbe o državljanstvu in ugovore, ki jih tožnik v tej smeri navaja v tožbi, šteje za irelevantne. To velja tudi za ugovor diskriminacije po narodnostni pripadnosti, glede katerega sodišče ugotavlja, da se nanaša na odločbo o državljanstvu, v katero pa sodišče, zaradi njene pravnomočnosti, ne more posegati. Z včlanitvijo v Evropsko unijo s 1.5.2004 je v Sloveniji začel veljati celoten pravni red Evropske unije za področja, ki so določena v 2. členu Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES). Med ta področja ne spada denacionalizacija. Zakon o denacionalizaciji (ZDen) namreč ne ureja prometa s podržavljenim premoženjem, prav tako ne ureja vračila podržavljenega premoženja kot splošne lastnine in ne posega v lastninsko pravico, ampak ureja pod določenimi pogoji, predpisanimi v ZDen, poseben način pridobitve lastninske pravice na premoženju, ki je bilo ob uveljavitvi ZDen družbena lastnina. Zato se na področja vračanja premoženja po ZDen ne nanašajo določbe PES in drugih predpisov Evropske skupnosti. ZDen je bil v Republiki Sloveniji v letu 1991 sprejet zato, da je bila ustvarjena pravna podlaga za popravo krivic v obliki vračanja premoženja, ki je bilo podržavljeno z jugoslovanskimi oziroma slovenskimi revolucionarnimi predpisi po 2. svetovni vojni, če so za to izpolnjeni z ZDen predpisani pogoji. Enega od ključnih pogojev za upravičenje do denacionalizacije določa ZDen v 1. odstavku 9. člena. Skladnost te določbe z Ustavo Republike Slovenije in mednarodnimi pogodbami ter konvencijami je ocenjevalo Ustavno sodišče Republike Slovenije in v odločbi, opr. št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, ugotovilo, da določbe 1. in 2. odstavka 9. člena ter 3. odstavka 63. člena ZDen niso v neskladju z ustavo. Ugotovilo je tudi, da uporaba določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48) v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z ustavo.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo, ker meni, da gre za kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije in za kršitev pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave Republike Slovenije. Navaja, da odprava posledic, ki jo je zakonodajalec očitno zasledoval s sprejemom ZDen, ni enaka za vse. Odločitev upravnega sodišča je odraz očitne diskriminacije oseb po kriteriju državljanstva, gre pa tudi za prekrito diskriminacijo oseb po kriteriju narodnostne pripadnosti. Ne strinja se s stališčem upravnega sodišča, da se v postopku denacionalizacije ni mogoče ukvarjati s pravilnostjo in zakonitostjo odločbe o državljanstvu. Odločba o državljanstvu, ki jo je dne 12.12.1995 izdala Upravna enota Maribor, je evidentno nezakonita, saj temelji na uporabi določbe 1. odstavka 1. člena Zakona o dopolnitvah in spremembah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48). Ta zakon je že v času svoje uveljavitve pomenil kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Sklicuje se na 2. in 15. člen Deklaracije o človekovih pravicah. Predlaga, da vrhovno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da predmet presoje v tem upravnem sporu ne more biti odločba, s katero je bilo ugotovljeno v predhodnem postopku, da tožnik ni državljan Republike Slovenije in se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 ni štel za jugoslovanskega državljana. Ta odločba je namreč po podatkih predloženih spisov postala pravnomočna in je prvostopenjski upravni organ utemeljeno oprl nanjo svojo odločitev o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo podržavljenega premoženja. ZDen veže namreč v 1. odstavku 9. člena upravičenost do denacionalizacije na pogoj, da je bila fizična oseba v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljan. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je Ustavno sodišče Republike Slovenije že presojalo skladnost 1. in 2. odstavka 9. člena ter 3. odstavka 63. člena ZDen in je v svoji odločbi, št. U-I-23/93 ugotovilo, da te določbe niso v neskladju z ustavo. Prav tako je sodišče prve stopnje v svoji sodbi pravilno obrazložilo, da so področja, pri katerih je Republika Slovenija izvrševanje dela suverenih pravic prenesla na Evropsko unijo z včlanitvijo v Evropsko unijo s 1.5.2004, določena v 2. členu PES. Med področja, na katerih je Republika Slovenija izvajanje dela suverenih pravic prenesla na Evropsko unijo, pa ne spada denacionalizacija. Zato pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba tožeče stranke vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.