Jedro

Kaznivo dejanje mora biti natančno opisano tako, da ga je mogoče ločiti od vseh historičnih dogodkov, ki so se primerili, kar omogoča presojo, ali ne gre za že razsojeno stvar. Da bi se obdolženec lahko učinkovito branil, se izjavil o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjuje ter navedel vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist, mora biti seznanjen z očitki obtožbe. V tem pogledu je ravno opis kaznivega dejanja v aktu upravičenega tožilca ključnega pomena. Čas izvršitve kaznivega dejanja, kot ena od njegovih posebnih modalitet, je pri nekaterih kaznivih dejanj zakonski znak njihove temeljne ali kvalificirane oblike.

Izrek

Pritožba pooblaščenke oškodovanca kot tožilca S. M. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Oškodovanec kot tožilec S. M. je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolžena A. J. in B. K. iz razloga po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe oškodovanca kot tožilca S. M. v smeri kaznivih dejanj krive izpovedbe po 1. odstavku 289. člena KZ. Oškodovanca kot tožilca S. M. je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 187.988,10 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.6.1995 do plačila v celoti napotilo na pravdo. Po določilu 3. odstavka 96. člena ZKP je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolžencev in njunih zagovornikov ter sodno takso, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom.

Zoper sodbo se je pritožila pooblaščenka oškodovanca kot tožilca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma je sicer ugotoviti, da opisa predmetnih dejanj ne vsebujeta časa storitve dejanj, vendar je po oceni pritožbenega sodišča ta sestavina opisa dejanja v smislu 2. točke 1. odstavka 269. člena ZKP, očitno pomotoma izpadla, saj je oškodovanec kot tožilec v prvotnem obtožnem aktu navedel, da gre za zaslišanje prič v stečajnem postopku z dne 2.4.2003. Kaznivo dejanje mora biti natančno opisano tako, da ga je mogoče ločiti od vseh historičnih dogodkov, ki so se primerili, kar omogoča presojo, ali ne gre za že razsojeno stvar. Da bi se obdolženec lahko učinkovito branil, se izjavil o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjuje ter navedel vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist, mora biti seznanjen z očitki obtožbe. V tem pogledu je ravno opis kaznivega dejanja v aktu upravičenega tožilca ključnega pomena. Čas izvršitve kaznivega dejanja, kot ena od njegovih posebnih modalitet, je pri nekaterih kaznivih dejanj zakonski znak njihove temeljne ali kvalificirane oblike. Pri kaznivem dejanju krive izpovedbe ni tako. V konkretni zadevi med postopkom nikoli ni bilo nobenega dvoma, da je predmet obtožbe in s tem obravnavanja pred sodiščem življenjski primer, ko naj bi obdolženca, zaslišana kot priči, na naroku v stečajnem postopku nad dolžnikom G.G.. L. krivo izpovedala. Ne glede na to, da v obtožnem aktu očitno pomotoma ni naveden čas storitve očitanih kaznivih dejanj, pa ni nobenega dvoma, da sta obdolženca med postopkom vseskozi vedela, za kateri historični dogodek, ki ima vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja, gre in da sta se lahko zoper očitke obtožbe tudi branila.

Ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pooblaščenke oškodovanca kot tožilca pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo. Sodišče druge stopnje tako sprejema ugotovitve in zaključke prvostopenjskega sodišča, da obdolžencema storitev očitanih kaznivih dejanj krive izpovedbe po 1. odstavku 289. člena KZ nista dokazani.

Primerjava izpovedb obdolžencev, ki sta ju podala v predmetnem stečajnem postopku nad dolžnikom G. G. L. in obtožbenimi očitki dejansko pokaže, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da obdolžencema obtožni predlog mestoma očita, da sta po krivem izpovedovala določene zadeve, ki iz njunih pričevanj sploh niso razvidne. Upoštevajoč navedeno je torej obdolženi A. J. od predmetnih očitkov v stečajnem postopku, na vprašanje, kako je potekalo poslovanje s T. ki se v stečajnem postopku uveljavlja kot velik upnik, izjavil „da se kakšnih posebnosti ne spominja“ ter da mu kot gradbeniku podrobnosti glede finančnega poslovanja niso dovolj znane, obdolženi B. K. pa je izpovedal „podrobno mi takrat ekonomsko finančna situacija ni znana in se kaj dosti nisem ukvarjal z družbo. Kot direktor tako praktično nisem delal. Posle, ki so bili takrat v delu, pa je vodil prokurist g. K.. Kakšne podrobnosti glede dokumentacije dolžnika mi niso znane“. Iz teh izjav, kakor tudi konteksta celotnih njunih izpovedb v stečajnem postopku pa, kot to pravilno ocenjuje prvostopenjsko sodišče izhaja, da sta bila obdolženca takrat kot priči zaslišana zelo na splošno, sama od sebe namreč nista izpovedovala kakšnih konkretnih zadev glede poslovanja G.G.. L. z oškodovančevo družbo T. oziroma z matično družbo G.G., v tej smeri pa jim tudi niso bila zastavljena vprašanja s strani sodišča in prisotne stečajne upravitelje M. K., prav tako pa jima tudi ni bila predočena nobena dokumentacija v zvezi z navedenimi poslovanji. Da sta obdolženca takrat kor priči izpovedovala zelo na splošno, pa je razumljivo, saj sta bila zaslišana šele po osmih letih po začetku stečajnega postopka nad družbo G.G.. L., ki se je po sklepu o začetku stečajnega postopka začel dne 26.4.1995, pri čemer je bil obdolženi K. direktor družbe G.G.. L. vsega dva oziroma tri mesece. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da obdolženca očitanih kaznivih dejanj nista storila z izvršitveno obliko izpovedbe, saj nista zavestno navajala nekaj neresničnega, torej dogodka, ki se sploh ni pripetil ali pa se je pripetil drugače, pri tem pa bi se lažnost izpovedi nanašala na bistvene stvari, ki se nanašajo neposredno na stvar obravnavanja oziroma so lahko podlaga za odločitev. O svojih izpovedbah sta obdolženca namreč poleg objektivno resničnih dejstev, in sicer podatkov o tem, kdaj sta bila v kakšni funkciji v družbi, kje so bili poslovni prostori, da prevzem poslov in dokumentacije ni bil formalno opravljen, dejansko dodala le še to, da jima takratna ekonomsko finančna situacija ni bila dobro poznana oziroma da se podrobnosti poslovanja z družbo T. ne spominjata.

Takih zaključkov prvostopenjskega sodišča pa ne morejo izpodbiti pritožbena navajanja listin, iz katerih izhaja, kdo je bil v določenem času direktor družbe G.G.. L. ter kakšne so sicer naloge in pooblastila direktorja, saj o tem ni dvoma, sicer pa sta sama obdolženca v stečajnem postopku glede tega izpovedala in sicer konkretno obdolženi A. J., da je bil pri družbi G. do marca leta 1993 predsednik upravnega odbora, nato pa od leta 1994 direktor ter da mu je funkcija direktorja prenehala proti koncu leta 1994, obdolženi B. K. pa, da je bil ob začetku stečajnega postopka nad G. direktor, vendar le zelo kratko obdobje,približno dva meseca. Tudi o tem, da sta obdolženca kot direktorja zastopala in predstavljala družbo ter sklepala posle, ni dvoma, vendar pa je po drugi strani razumljivo, da se po osmih letih podrobnosti poslovanja družbe GPG G.. Ljubljana z oškodovančevo družbo T. oziroma matično družbo G. nista spomnila, še posebej ob dejstvu, da je šlo za veliko število gradbišč in podizvajalcev, ter da, kot je bilo že navedeno, v tej smeri tudi konkretno nista bila vprašanja s strani sodišča in prisotne stečajne upraviteljice, listine, ki zadevajo predmetna poslovanja, pa jima tudi niso bile predočene. Res je, da obdolženca v stečajnem postopku nista govorila o popolni dokumentaciji, temveč o primopredaji poslov in dokumentacije, kar izpostavlja pritožba, vendar je o popolni dokumentaciji govoril obdolženi J. v tem postopku. Res je tudi, da je obdolženi K. zaslišan v stečajnem postopku navedel, da ko je bil imenovan za direktorja, ni bil opravljen prevzem poslov ali dokumentacije, vendar je pri tem očitno, ob upoštevanju izpovedbe obdolženega J. v stečajnem postopku, mislil na formalem prevzem poslov ali dokumentacije, ki pa dejansko ni bil opravljen, kot to navaja in zatrjuje obdolženi J., ker se je smatralo, da je obdolženi K. seznanjen z vsem, ker je že delal kot namestnik obdolženega J..

Neutemeljeno in tudi protispisno je zatrjevanje pritožnika, da se sodišče ni opredelilo do dokazov, predloženih s strani oškodovanca kot tožilca. Sodišče je namreč v obrazložitvi na šesti strani sodbe zapisalo, da je obdolženima verjelo, da se glede na veliko število gradbišč in podizvajalcev ter dejstvo, da sta bila zaslišana šele po osmih letih od začetka stečajnega postopka, posameznih podrobnosti glede potrjevanja računov in situacij (le to je oškodovanec kot tožilec predložil v tem postopku), nista spomnila, te listine (in tudi kakršnekoli druge listine), pa jima v stečajnem postopku tudi niso bile kakorkoli predočene.

Pooblaščenka nadalje v pritožbi izpostavlja izpovedi prič M. K., A. U. in A. Š., katere pa je sodišče prve stopnje korektno povzelo in tudi pravilno ocenilo. Res je, da iz njihovih izpovedb izhaja, da naj bi obdolžena dejansko imela določeno vlogo pri sklepanju kompenzacij, vendar tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je bila ta vloga odločilna in da sta onadva bodisi vsebinsko pripravljala in sklepala kompenzacije z drugimi upniki, bodisi prenesla premoženje G. na novo ustanovljeno družbo P. ali prikrila dokumentacijo v zvezi s tem. Po drugi strani pa je treba še enkrat poudariti, da stečajno sodišče obdolžencev ni zasliševalo o zatrjevanih kompenzacijah, asignacijah ali novo ustanovljeni družbi P. kot tudi ne v zvezi z dokumentacijo in plačili družbi T., prav tako jima glede razmerij do matične družbe in siceršnjega finančnega poslovanja obeh družb ni postavilo nobenih konkretnejših vprašanj, obdolžena pa tudi v prostem izpovedovanju sama od sebe glede teh zadev nista izpovedovala. To pa dejansko pomeni, da bistvenih podatkov nista mogla zamolčati v smislu storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe, katere izvršitveno dejanje je le izjemoma molčanje. V zvezi s tem je že prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo, da se zamolčanje lahko opredeli kot kriva izpovedba le tedaj, ko priča sicer izpoveduje, med izpovedbo pa zamolči bistvene stvari, ki bi jih sicer morala povedati, in se tega zaveda, pa potem njena izpoved izpade v celoti vzeta kot neresničen prikaz dogodka, ki ga priča sicer pozna. Le-to pa glede na vse zgoraj navedeno, ni bilo moč z gotovostjo trditi v obravnavani zadevi.

Tudi nadaljnjim pritožbenim navedbam o dobro načrtovanem stečaju in počiščeni dokumentaciji, za kar naj bi bila med drugim odgovorna obdolženca, ki naj bi pa to zaslišana kot priči v stečaju zamolčala, ni mogoče pritrditi. Le to sta namreč ovrgli zaslišani kot priči stečajna upraviteljica M. K. in nekdanja družbena pravobranilka A. P., saj sta izpovedali, da je šlo le za domneve, brez konkretnih podatkov in dokumentacije, ki bi bili podlaga za uvedbo kakršnihkoli postopkov zoper odgovorne ali vložitev izpodbojnih ali drugih tožb, ki bi lahko imele učinek napram stečajni masi, z izjemo nekega večjega posla med G. in matično družbo G.,ki ga je izpodbijala stečajna upraviteljica, vendar neuspešno. Pritožba sicer izpodbija verodostojnost izpovedi stečajne upraviteljice M. K., kateri očita določene nepravilnosti pri vodenju stečajnega postopka, vendar to izpodbijanje ostaja zgolj pavšalno in sicer, da je stečajna upraviteljica imela pravno podlago, da bi sprožila kazenske ovadbe zoper obdolžena oziroma ostale vpletene, saj ji je potrebne informacije zagotovil oškodovanec, ki pa se mu je stečajna upraviteljica izogibala.

Ker torej drugačni zaključki prvostopenjskega sodišča niso bili mogoči, je sodišče druge stopnje pritožbo pooblaščenke oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj v izpodbijani sodbi in v postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odstavek 383. člena ZKP).

Ker oškodovanec kot tožilec oziroma njegova pooblaščenka s pritožbo ni uspel, je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.