Jedro

Opravljanje zasebne detektivske dejavnosti samo po sebi še ni utemeljen razlog za izdajo dovoljenja za dobavo orožja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A. z dne 28. 2. 2000, s katero je bila zavrnjena izdaja dovoljenja tožeči stranki za nabavo samokresa. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila prošnja tožeče stranke za izdajo dovoljenja zavrnjena na podlagi 1. odstavka 20. člena Zakona o orožju. Ob tem je bila uporabljena tudi določba 3. odstavka 13. člena Zakona o detektivski dejavnosti, po kateri lahko detektiv pridobi in nosi orožje le v skladu z določbami Zakona o orožju. Tako so detektivi glede nabave in posesti orožja povsem izenačeni z ostalimi občani. Na podlagi 20. člena Zakona o orožju pa lahko pristojni upravni organ odreče dovoljenje za nabavo orožja, če ugotovi, da ni upravičenih razlogov, da bi prosilec imel tako orožje. Stranki pa mora dati možnost, da dokaže upravičenost do posesti orožja, od nje pa je odvisno ali bo to možnost izkoristila ali ne. Ob tem pa mora upravni organ v postopku po uradni dolžnosti zasledovati tudi javni interes. Iz spisov je razvidno, da je bila v postopku tožeči stranki dana možnost dokazovanja upravičenega razloga za nabavo in posest orožja, ki pa, tudi po mnenju tožene stranke nima upravičenega razloga za nabavo orožja. Tožeča stranka namreč v postopku pred upravnim organom prve stopnje in v pritožbi, utemeljuje nabavo orožja zgolj z razlogom opravljanja detektivske dejavnosti, ki sama po sebi tožeči stranki ne daje pravice do dovoljenja za nabavo varnostnega orožja. Prav tako samo na podlagi te okoliščine ni mogoče sklepati, da je tožeči stranki osebna varnost kakorkoli dejansko ogrožena oziroma, da je tožeče stranka zaradi detektivske dejavnosti bolj ogrožena kot ostali občani. Iz vsega navedenega je razvidno, da sta tako upravni organ prve stopnje kot tudi tožena stranka tehtala med razlogi, ki narekujejo izdajo zaprošenega dovoljenja in razlogi, ki temu nasprotujejo. Pri tem pa sta oba organa prišla do zaključka, da razlogi tožeče stranke niso dovolj tehtni za izdajo nabavnega dovoljenja.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje. Meni namreč, da izpolnjuje vse pogoje po Zakonu o orožju, dodatno pa potrebo po pridobitvi orožnega lista utemeljuje z opravljanjem zasebne detektivske dejavnosti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa izhaja, da kljub temu ne obstajajo konkretni vzroki ogroženosti. Sprašuje se ali to pomeni, da je mogoče takšne konkretne vzroke ogroženosti utemeljiti le s konkretnimi primeri, ki pa se ji na srečo še niso zgodili. Opravljanje detektivske dejavnosti je prav gotovo eden izmed poklicev, ki lahko med opravljanjem dejavnosti pripelje do situacij, v katerih je lahko ogroženo njeno ali življenje drugih oseb. Zaradi povedanega tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbeni razlogi povsem neutemeljeni. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je bil postopek voden v skladu s predpisi, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in pravilno uporabljen materialni predpis. Meni tudi, da so tako v odločbi upravnega organa prve stopnje kakor njeni odločbi dovolj obširno obrazloženi razlogi, ki so v konkretnem primeru narekovali izdajo izpodbijane odločbe. Zaradi vsega povedanega predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 20. člena Zakona o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81 in 44/90-ZOro), ki je veljal v času odločanja upravnega organa, lahko pristojni organ odreče dovoljenje za nabavo orožja, če zato ni upravičenih razlogov. V konkretnem primeru je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da kljub temu, da tožeča stranka opravlja samostojno detektivsko dejavnost, ni opravičenega razloga za izdajo dovoljenja za izdajo orožja. Organ prve stopnje in tožena stranka sta odločila potem, ko sta presodila razloge, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala svojo prošnjo. Dostop do orožja posameznikom je omejen. Opravičeni razlogi za izdajo dovoljenja za nabavo orožja so podani le, če izkazujejo konkretno in utemeljeno ogroženost osebne varnosti oziroma varnosti premoženja prosilca, in bi bila z nabavo orožja ta konkretna ogroženost zmanjšana ali odpravljena. Tudi po mnenju sodišča sta upravni organ prve stopnje in tožena stranka pravilno presodila, da je bila tožeči stranki v upravnem postopku zagotovljena možnost dokazovanja konkretne ogroženosti in da tega ni dokazala, saj razen zatrjevanja, da se ukvarja z zasebno detektivsko dejavnostjo med izvajanjem katere lahko pride v situacijo, kjer je lahko ogroženo njeno ali življenje drugih oseb, tožeča stranka ni navedla drugih okoliščin, ki bi kazale na njeno konkretno ogroženost. Glede na navedeno tožba ni utemeljena in jo je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00-ZUS).