Jedro

Ustni dogovor, na podlagi katerega je tožnik dobil od staršev del zemljišča, na katerem je z njihovim dovoljenjem zgradil hišo, ni bil realiziran, zato je gradil na tujem zemljišču.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se besedilo „in četrto tožena stranka J. K. st., sta tožniku nerazdelno dolžna“ nadomesti z besedilom „je tožniku dolžan.“

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

III. Pritožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožnik na podlagi gradnje na tujem svetu lastnik dela zemljišča oziroma nepremičnine parc. št. 746/2 k. o. X, na katerem stoji del tožnikove stanovanjske hiše s pripadajočim in za redno rabo potrebnim zemljiščem ob hiši, ki je po izdelanem izvedeniškem mnenju in elaboratu parcelacije sodnega izvedenca geodetske stroke G. D. št. 36/2014 z dne 29. 10. 2014 označen z novo rezervirano parc. št. 756/129 k. o. X, do celote (1. točka izreka). Prvemu in četrtemu tožencu je naložilo, da tožniku nerazdelno povrneta njegove pravdne stroške v znesku 863,09 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta prvi in četrti toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) in sodišču druge stopnje predlagata, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Navajata, da se sodišče zmotno sklicuje na 24. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR).(2) V poštev bi prišel 25. člen ZTLR, ki pa ga je sodišče uporabilo nepravilno. Ne gre za nedobroverno gradnjo na tujem zemljišču v nasprotju z interesi dejanskega lastnika. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik vedoma gradil hišo na nepremičnini svojih staršev oziroma matere, pri čemer sta mu starša gradnjo dovolila. Sam tožnik je izpovedal, da sta mu starša dovolila gradnjo hiše in mu tudi pokazala, kateri del zemljišča bo njegov, pri čemer je bil sklenjen ustni dogovor, da bodo, „ko bo prišel čas,“ zemljo prepisali. Hiša, oziroma del, ki leži na tej parceli, je, skladno z načelom superficies solo cedit, prirasel nepremičnini in je mati postala lastnica. Res je bil sklenjen še ustni dogovor, da se ta nepremičnina skupaj z zgrajeno hišo naknadno prepiše na tožnika, ki iz neugotovljenih razlogov ni bil nikoli realiziran, kar ni sporno. Ker je tožnik gradil z dovoljenjem staršev oziroma tedanjega lastnika nepremičnine, je logično, da lastnik gradnji ni nasprotoval. Družina se je takrat dobro razumela, zato nasprotovanja gradnji ni moglo biti. Uporaba 25. člena ZTLR, ki ureja situacije, ko gradnja poteka v nasprotju z voljo lastnika nepremičnine, zato ne pride v poštev. Treba je uporabiti splošno načelo, da tisto, kar je zgrajeno na nepremičnini, postane njen del. Glede na takšno dejansko stanje tožnik ni mogel že s samo gradnjo na materini parceli postati lastnik dela nepremičnine, saj je vedoma vlagal v tujo nepremičnino. Ob dejstvu, da ustni dogovor o prepisu nepremičnine ni bil realiziran, bi imel tožnik na voljo kvečjemu obligacijske zahtevke za sklenitev ustrezne pogodbe ali povrnitev vlaganj v tujo nepremičnino, nima pa stvarnopravnih zahtevkov, saj z gradnjo ni postal lastnik. Obrazložitev je pomanjkljiva in je ni moč preveriti, saj sodišče zaključek glede uporabe 25. člena ZTLR pojasni zgolj z ugotovitvama, da graditelj ni bil v dobri veri, da je torej vedel, da gradi na tujem, ter da mu je bila gradnja dovoljena. Sodišče je glede stroškov odločilo ultra petitum. V 2. točki izreka je sodišče tožnikove pravdne stroške naložilo v plačilo prvemu in četrtemu tožencu, čeprav je tožnik v tožbi zahteval povrnitev stroškov le od prvih treh tožencev. Od četrtega toženca povrnitve stroškov ni zahteval, zato je sodišče v sodbi preseglo tožbeni zahtevek, ker je pravdne stroške naložilo v plačilo tudi četrtemu tožencu. Odločitev o stroških je zato nepravilna in jo je treba razveljaviti.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma sodišče druge stopnje izpostavlja, da so okoliščine konkretnega primera specifične. Tožnik je na podlagi določb o gradnji na tujem svetu (presojo zahtevka na podlagi priposestvovanja je umaknil) zahteval, da mu pripade minimalen del zemljišča parc. št. 746/2 k. o. X, na katerem leži majhen del njegove stanovanjske hiše, vključno z zemljiščem, ki ga prekriva streha stavbe. Za sporno (oddeljeno) parcelo z rezervirano parc. št. 746/129 k. o. X je iz izvedenskega mnenja razvidno (izdelava elaborata za evidentiranje v zemljiškem katastru), da ima površino 30 m² (list. št. 36). Po (neprerekanih) trditvah tožnika (4. točka tožbe) večji del hiše stoji na sosednjem zemljišču, parc. št. 845/8 k. o. X, ki je v formalni lasti Občine ..., tožnik pa jo je že odkupil in je njen zemljiškoknjižni lastnik (A9).

6. Sodba ima sicer skope, vendar še zadostne ugotovitve, ki omogočajo njen preizkus. Ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik začel graditi hišo v neposredni bližini hiše staršev, da je bil utemeljeno prepričan, da gradi na tujem zemljišču (na zemljišču v lasti njegovih staršev, ki so mu ga dodelili starši za gradnjo), da je bilo tožnikovi materi in četrtemu tožencu J. K. st. v času, ko je tožnik začel graditi hišo, dobro znano dejstvo gradnje same hiše in da sta mislila, da tožnik gradi hišo na zemljišču v njuni lasti. Zavzelo je stališče, da tožnik glede gradnje in glede lastništva na zemljišču, na katerem je gradil, ni bil v dobri veri, starša pa sta mu gradnjo dovolila.

8. Pritrditi je pritožbi, da se je sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo (tudi) na 24. člen ZTLR, kar na odločitev ni kvarno vplivalo. Po tej določbi namreč pridobi graditelj lastninsko pravico na zemljišču, na katerem stoji objekt in na zemljišču, ki je potrebno za redno rabo tega objekta, samo v primeru, če ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču, lastnik zemljišča pa je vedel za gradnjo in se ni takoj uprl. Dobrovernost graditelja se mora torej nanašati na lastninsko pravico na zemljišču (graditelj je prepričan, da gradi na svojem zemljišču). Lastnikovo dovoljenje drugemu, da gradi na njegovem svetu, ni podlaga za pridobitev lastninske pravice na zemljišču na podlagi določbe 24. člena ZTLR.(3)

9. Upoštevaje ugotovitev sodišča, da je tožnik vedel, da gradi na parceli, ki je bila v lasti njegovih staršev (tudi pritožnika pritrjujeta, da je „tožnik nesporno vedel, da zemljišče, na katerem je gradil, ni njegovo“), tožnik glede lastništva parcele ni bil v dobri veri. Ob nespornem dejstvu, ki ga izpostavlja pritožba, da je bil sklenjen ustni dogovor, da se nepremičnina skupaj z zgrajeno hišo naknadno prepiše na tožnika, ki iz neugotovljenih razlogov ni bil realiziran, se izkaže, da je odločitev, ki jo sodba opre (tudi) na 25. člen ZTLR,(4) pravilna.

10. Zmotno je pritožbeno stališče, da je zato, ker je bila gradnja izvedena po volji in s soglasjem lastnika, treba uporabiti splošno načelo, da tisto, kar je zgrajeno na nepremičnini, postane njen del (načelo superficies solo cedit) in da konkretne okoliščine primera ne nudijo podlage za uporabo 25. člena ZTLR. Sodna praksa za gradnje, izvedene v času veljavnosti ZTLR, še vedno upošteva načelno pravno mnenje občne seje VS RS z dne 21. in 22. 12. 1987, po katerem je pravne učinke gradnje na tujem zemljišču v primerih, ko graditelj ni dobroveren (ko torej ne gre za primere iz 24. in 26. člena ZTLR), treba vselej presojati po določbah 25. člena ZTLR. Za neposredno uporabo slednjih ni ovira okoliščina, da je lastnik zemljišča za gradnjo vedel in se ji ni takoj uprl. To okoliščino sodišče upošteva v okviru presoje upravičenosti lastnika zemljišča do porušenja zgrajenega gradbenega objekta (drugi odstavek 25. člena ZTLR). Tako je Vrhovno sodišče RS v primerljivi zadevi II Ips 26/2013 z dne 3. 7. 2014(5) zavzelo stališče, da gre (v takem primeru) za situacijo, kot jo je (v času) gradnje urejala določba prvega odstavka 25. člena ZTLR. Zavzeto stališče je utemeljilo s tem, da je tožnik gradil na zemljišču, ki je bilo formalnopravno še vedno tuja lastnina, saj v zemljiški knjigi ni bil vpisan kot lastnik na podlagi sklenjene darilne pogodbe, torej pravno na tujem zemljišču. Lastnika zemljišča – toženka in tožnikov oče pa gradnji nista nasprotovala oziroma se ji nista uprla, celo dovolila sta jo, kar je ob ustno sklenjeni darilni pogodbi in izročitvi zemljišča v posest, omogočalo tožnikovo dobrovernost.(6)

11. Pritrditi je pritožbi, da sodba naloži povrnitev stroškov tožnika (nerazdelno) prvemu in četrtemu tožencu, čeprav je tožnik zahteval povrnitev stroškov le od prvih treh tožencev. Po določbi tretjega odstavka 161. člena ZPP so sosporniki, ki so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari (predmetni primer), nerazdelno odgovorni tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki. Zmotno je pritožbeno stališče, da je odločitev o stroških treba razveljaviti zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka. Prvi toženec, ki je vložili enotno pritožbo skupaj s četrtim tožencem, pa očitno soglaša, da sam nosi stroške.

12. Po povedanem je zato sodišče druge stopnje v stroškovnem delu odločitev spremenilo tako, da je stroške tožnika naložilo le prvemu tožencu, sicer pa je, ker niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti upoštevni procesni in materialni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženca, razen glede stroškov, ki so stranska terjatev, s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka ( prvi odstavek 165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 6/1980, s spremembami in dopolnitvami.

Op. št. (3): Primerjaj sodbo VSRS II Ips 436/1995 z dne 5. 10. 1995. Op. št. (4): Določbi prvega in drugega odstavka tega člena se glasita: „Če je graditelj vedel, da gradi na tujem zemljišču ali če tega ni vedel, pa se lastnik temu ni takoj uprl, lahko lastnik zemljišča zahteva, naj mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu, ali naj graditelj poruši gradbeni objekt in mu zemljišče vrne v prvotno stanje, ali naj mu graditelj izplača prometno ceno zemljišča. „Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko sodišče odloči, da zgrajenega gradbenega objekta ni treba porušiti, če to glede na okoliščine primera, zlasti pa glede na vrednost objekta, premoženjske razmere lastnika zemljišča in graditelja ter glede na njuno obnašanje med gradnjo ne bi bilo družbeno opravičljivo.“ Op. št. (5): V njej je bilo ugotovljeno, da sta toženka in tožnikov oče tožniku podarila del zemljišča zaradi gradnje, pogodba je bila sklenjena zgolj v ustni obliki in je zato ostala vknjižena kot lastnica zemljišča toženka, vendar pa z izročitvijo v posest in uporabo realizirana. Z darilno pogodbo tudi niso bila urejena razmerja v zvezi z gradnjo, razen o tem, da je bila gradnja dovoljena.

Op. št. (6): Primerjaj tudi odločbi VS RS II Ips 39/2013 z dne 9. 2. 2015 in II Ips 118/2014 z dne 4.9.2014.