Jedro

Po določbah 1. člena ZDrž, na katere se prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi pravilno sklicuje, je državljan FLRJ lahko imel le eno republiško državljanstvo. Ker je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je imel A.A. na dan 28.8.1945, ko je začel veljati ZDrž, hrvaško državljanstvo, ni mogel poleg hrvaškega imeti še slovenskega državljanstva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.4.2004. Z njo je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper odločbo Oddelka za upravne notranje zadeve, Upravne enote ... z dne 28.8.2003, s katero je navedeni prvostopni upravni organ ugotovil, da A.A ni bil državljan Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da se za državljana Republike Slovenije po določbi 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) šteje, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in SFRJ. A.A., roj. 1.1.1921 v Vrtojbi (tedaj Kraljevina Italija), se je v letih 1923 oziroma 1924 s starši preselil v kraj P. (tedaj Kraljevina Jugoslavija), leta 1949 pa se je preselil v B. (Slovenija). Prvostopno sodišče je pritrdilo ugotovitvi prvostopnega upravnega organa, da A.A. ni bil državljan Slovenije, ker je ob uveljavitvi Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48 - ZDrž) to je 28.8.1945, živel v kraju P. v tedanji Ljudski republiki Hrvaški, kjer je bil vpisan tudi v državljansko knjigo, kasneje pa ni podal izjave, da želi pridobiti slovensko državljanstvo. Sklicevalo se je na določbe 1. člena ZDrž, po katerih je bilo jugoslovansko državljanstvo enotno, obsegalo pa je zvezno (federalno) in republiško državljanstvo. Vsak državljan federalne enote je bil obenem tudi zvezni državljan, vsak zvezni državljan pa je bil praviloma tudi državljan kake federalne enote. Jugoslovanski državljan je lahko imel državljanstvo samo ene federalne enote. Na dan, ko je pričel veljati ZDrž (28.8.1945) so se šteli jugoslovanski državljani za državljane tiste federalne enote, v kateri so na ta dan imeli članstvo (domovinstvo). Po določbah Zakona o državljanstvu Ljudske republike Slovenije (Uradni list LRS, št. 20/50), ki je začel veljati 21.6.1950 je državljan Ljudske republike Slovenije lahko samo tisti, ki je hkrati državljan FLRJ (1. člen), državljani drugih ljudskih republik FLRJ so lahko častni državljani LR Slovenije (2. člen). Po prehodnih in končnih določbah citiranega zakona so postali državljani LRS z dnem 28.8.1945 vsi državljani FLRJ, ki so bili na dan 6.4.1941 pristojni v kaki občini na ozemlju LRS, če niso pred 30.6.1948 podali pred izvršilnim odborom Okrajnega (mestnega - rajonskega) ljudskega odbora, na katerem območju so imeli svoje stalno ali začasno prebivališče, izjave, da hočejo biti državljani kake druge ljudske republike FLRJ. Enako so postali državljani LRS tisti državljani FLRJ, ki bi bili morali postati državljani kake druge ljudske republike FLRJ, pa so pred 30.6.1948 pri izvršilnem odboru Okrajnega (mestnega, rajonskega) ljudskega odbora, na katerega območju so imeli svoje stalno ali začasno prebivališče, podali izjavo, da želijo biti državljani LRS.

Tožnica izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS, predvsem pa iz naslova zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je vložila zahtevo za ugotovitev državljanstva za pokojnega očeta zaradi zahteve v denacionalizacijskem postopku. Preozko je utemeljevanje državljanstva zgolj na dejstvu, da se je njen pokojni oče vodil kot državljan SFRJ in Republike Hrvaške, vpisan v državljanski knjigi P. Potrebno bi bilo upoštevati, da se je A.A. do svoje smrti štel za slovenskega državljana in bil tudi prepričan, da vsi uradni dokumenti izkazujejo njegovo slovensko državljanstvo. Strah pred italijanizacijo je bil temeljni razlog, ki je vodil njegovo pot in pot njegove družine začasno v drugo republiko. Tu je A.A. živel do leta 1949, ko se je s svojo ženo preselil v Slovenijo. V Sloveniji je živel vse do svoje smrti v letu 1975 v B. Ob tem ne gre pozabiti na nekdanjo miselnost, saj je Jugoslavija v tedanjem času veljala za enotno državo, temelječo na enotnosti naroda. Termin slovenskega državljanstva v tistem času ni imel današnjega pomena, kar je tudi razlog, da imenovani ni posvečal posebne pozornosti svojemu državljanstvu, saj se je kot navedeno štel za slovenskega državljana, ker je tu večino življenja živel in delal. A.A. je umrl 6.4.1975. Datum njegove smrti je temeljnega pomena. Dne 23.12.1990 je bil namreč v Sloveniji izveden plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. V primeru, da bi pokojni A.A. samostojnost in neodvisnost doživel, problem državljanstva sploh ne bi nastopil, saj bi tako kot njegova hči in vnuki pridobil slovensko državljanstvo v skladu z določili ZDRS. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da tožničina pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato je njeno pritožbo v skladu z isto določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). Bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 revidentka ni uveljavljala. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo. Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Po presoji revizijskega sodišča je bilo v zadevi na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno. Za državljana Republike Slovenije po določbi 39. člena ZDRS velja, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in SFRJ. Po določbah 1. člena Zdrž, na katere se prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi pravilno sklicuje, je državljan FLRJ lahko imel le eno republiško državljanstvo. Ker je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je imel A.A. na dan 28.8.1945, ko je začel veljati Zdrž, hrvaško državljanstvo, ni mogel poleg hrvaškega imeti še slovenskega državljanstva. Ugotovljeno je bilo namreč, da je pokojni A.A. ob uveljavitvi ZDrž živel v kraju P. v tedanji Ljudski Republiki Hrvaški, kjer je bil vpisan tudi v državljansko knjigo. Pravilna je tako presoja prvostopnega sodišča, da se za državljana Republike Slovenije ne šteje oseba, ki na dan uveljavitve ZDrž (28.8.1945) ni imela domovinske pristojnosti v Sloveniji in tudi ni podala izjave pred pristojnim organom, da želi pridobiti (republiško) slovensko državljanstvo.

Ugovor, da se je A.A. vse življenje štel za slovenskega državljana, da je bil sin slovenskih staršev ter da je pred smrtjo stalno živel na območju Republike Slovenije, je kot tožbeni ugovor pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Tudi po presoji revizijskega sodišča navedeni ugovor ni pravno relevanten, saj kot že navedeno je A.A. na podlagi ZDrž ob jugoslovanskem pridobil tudi hrvaško državljanstvo. Tudi revizijski ugovor, da ima slovensko državljanstvo po osamosvojitvi Republike Slovenije drugačen pomen, kot je bil pomen državljanstva v času življenja pokojnega A.A., na zakonitost odločitve ne more vplivati. Po določbi 39. člena ZDRS se namreč državljanstvo posameznika presoja po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 92. člena ZUS-1.