Jedro

Obstoj in bližina prizidka predstavlja obliko škodljivega vpliva, kar ustreza pravnemu pojmu "idealne imisije". Ker gre za skupek ravnanj, ki povzročajo nedopustne imisije, je potrebno tudi njihovo skupno in ne posamično vrednotenje.

Izrek

I. Pritožbi tožencev se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v drugem odst. tč. III. izreka tako, da se črta besedilo:“odvzema razgleda z nepremičnine tožečih strank“ in - v prvi alineji drugega odst. tč. III. izreka tako, da se črta besedilo:“in odvzema razgleda.“.

- v tretjem odst. tč. III. izreka tako, da se znesek „9.369,30 €“ nadomesti z zneskom „5.102,61 €“.

II. V preostalem se pritožbi tožencev in tožnikov zavrneta in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. O stroških celotnega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe z dne 4. 1. 2018 (tč. I. izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Toženi stranki sta dolžni takoj, najkasneje pa v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, opustiti in prenehati z vsakršno uporabo terase na objektu – prizidku, ki stoji na njuni nepremičnini parcela številka .../10 katastrska občina Z.M. na meji z nepremičnino tožnikov parcela številka .../25 katastrska občina Z.M. ter sta se v prihodnje dolžni uporabe terase vzdržati.

2. Toženi stranki sta dolžni v roku 45 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, odstraniti objekt – prizidek, ki stoji na njuni nepremičnini parceli številka .../10 katastrska občina Z.M. na meji z nepremičnino tožečih strank parcela številka .../25 katastrska občina Z.M..

3. Toženi stranki sta nerazdelno dolžni v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje tožečima strankama povrniti njune pravdne stroške v znesku, kot jih bo priznalo sodišče, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za izpolnitev, do plačila.“.

Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku, da sta:“Toženi stranki dolžni takoj, najkasneje pa v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, opustiti in prenehati z vsakršno uporabo terase na objektu – prizidku, ki stoji na njuni nepremičnini parcela številka .../10 katastrska občina Z.M. na meji z nepremičnino tožnikov parcela številka .../25 katastrska občina Z.M. ter sta se v prihodnje dolžni uporabe terase vzdržati.

Toženi stranki sta dolžni v roku 45 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, stanje na svoji nepremičnini parceli številka .../10 katastrska občina Z.M. na meji z nepremičnino tožnikov parcela številka .../25 katastrska občina Z.M. spremeniti tako, da imisij odvzema svetlobe sobam tožečih strank, ki imajo lego nasproti prizidka, odvzema razgleda z nepremičnine tožečih strank in poseganje v zasebnost tožečih strank v obsegu, ki presegajo krajevno običajno mero, ne bo več, in sicer sta dolžni storiti: - za odpravo imisije odvzema svetlobe in odvzema razgleda: odstranitev parapetnega ograjenega zidu na terasi; - za odpravo imisije poseganja v zasebnost tožečih strank: opustiti uporabo terase prizidka.

Toženi stranki sta nerazdelno dolžni v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje tožečima strankama plačati 9.369,30 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka za izpolnitev.“ (tč. III. izreka).

V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (tč. IV. izreka) ter odločilo, da bo o stroških odločilo s posebnim sklepom (tč. V. izreka).

2. Zoper takšno odločitev so se pritožile vse pravdne stranke.

3. Zoper točke II., III. in IV. izreka se pravočasno, po pooblaščencih, pritožujeta tožnika zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajata, da je sodišče sicer pravilno zaključilo, da gre v konkretnem primeru za neobičajno izgradnjo spornega objekta, vendar pa na tako ugotovljeno dejansko stanje ni sprejelo ukrepa odstranitve, porušitve prizidka, ki predstavlja edini način, s katerim bi bile odpravljene vse ugotovljene prekomerne emisije in škodna nevarnost. Bistvo njunih navedb v tem delu je zavzemanje za to, da se prizidek kot vir prepovedanih emisij odstrani, kar je bilo tudi potrjeno s strani vseh treh izvedencev po izvedenem soočenju. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, na katere stranke opirajo svoje zahtevke, je obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nadalje poudarjata, da je odločitev sodišča prve stopnje kompromisna, zaključki o prilagoditvi obstoječemu stanju in o popuščanju zaradi medsebojnega oziroma medsosedskega sožitja pa niso življenjski in tudi ne logični, prav tako pa v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Vsi izvedenci so namreč menili, da imisije osenčenosti, hrupa, vlažnosti, motene zasebnosti, omejitve razgleda ter neestetskega videza, ki izvira iz nepremičnine tožencev, glede na njihovo naravo in namen ter glede na običajne krajevne razmere prekomerno otežujejo uporabe nepremičnine tožnikov ter jim povzročajo znatnejšo škodo. Vir teh imisij pa je prav prizidek. Sodišče bi moralo slediti izvedenskemu mnenju oziroma mnenjem, ki so se jasno opredelila do tega, da je zgolj s popolno odstranitvijo prizidka, tudi če gre za skrajni ukrep, mogoče vzpostaviti stanje, ki je krajevno običajno in ki zato ne povzroča prekomernih emisij. Bistveno je tudi, kar potrjujejo izvedenska mnenja, da prepovedane emisije tožnikoma zaradi prizidka povzročajo tudi znatnejšo škodo, ki še vedno nastaja, vse dokler bo prizidek obstajal, bo tožnikoma povzročal manj vrednost njune nepremičnine ter pomembno posegal v njuno pravico do zasebnosti in druge zatrjevane pravice. Sodišče prve stopnje je spregledalo tudi določbo 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki jo uvodoma v 12. točki obrazložitve sicer povzema, a je v nadaljevanju ni uporabilo kot pravno podlago za prenehanje poseganja v zasebnost tožnikov. Sodišče je zato neutemeljeno zavrnilo primarni zahtevek tožnikov in za odločitev ni navedlo ustreznih razlogov, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnika grajata tudi zavrnitev zahtevka za odpravo emisije motečega estetskega videza in povzemata razloge iz 17 točke. Poudarjata, da je oškodovanje estetskega videza oziroma estetska motnja podana takrat, kadar presega krajevno običajne vplive oziroma predstavlja vir nevarnosti za nastanek večje škode. Sodišče bi moralo presojati skladnost motečega objekta z običajnimi pričakovanji in vrednotami družbe ter krajevne okolice, v tem kontekstu pa uporabiti določbo 75. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Dokazni postopek je jasno pokazal, da videz prizidka tako oblikovno kot tudi namensko ne ustreza krajevnim običajem stanovanjskega naselja ter, da je estetski vpliv posledica visoke stene prizidka tik ob parcelni meji in njegove nedokončanosti, temu pa v obrazložitvi ne nasprotuje niti sodišče. Tožnika sta ob tem navajala, da moteč neestetski videz vpliva tudi na njuno duševno in socialno dobro počutje, s čemer je poseženo v njune osebnostne pravice, zaradi česar bi bila pravna podlaga lahko tudi 134. člen OZ. Ker je sodišče sodbo oprlo na stališče, ki nasprotuje temu kar izhaja iz izvedenskih mnenj, je zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka iz sicer 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnika izpodbijata tudi odločitev sodišča v zvezi z določitvijo odškodnine zaradi manj vrednosti nepremičnine. Navajata razloge zakaj mnenje dr. Ž. ne more biti upoštevno, saj ta v svojem mnenju manj vrednosti nepremičnine v zvezi s prekomerno vlago sploh ni ocenil, jo je pa ocenil izvedenec D., ki je vpliv na zmanjšanje vrednosti objekta ocenil z 10 % od vrednosti nepremičnine. Zaključek sodišča je torej nejasen in v nasprotju z mnenjem izvedenca D., ter nenazadnje tudi z zaključkom sodišča, da na spornem delu parcele še vedno zastaja vlaga, zato obstaja podlaga, da sodišče upošteva in odloči o manjvrednosti nepremičnine tožnikoma tudi iz tega naslova. Tožnika zato predlagata, da se sodba spremeni tako, da se v celoti ugodi primarnemu zahtevku tožnikov, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

4. Pritožbo in sicer zoper točki III. in V. izreka sodbe vlagata, po pooblaščencu, tudi toženca. V pritožbi uvodoma navajata, da je sodba sodišča prve stopnje z dne 23. 3. 2016 v točki IV. izreka, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 10. 1. 2017, že pravnomočna in sicer je v tem delu bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna opustiti in prenehati z vsemi ravnanji in uporabo objekta prizidka, ki stoji na nepremičnini parc. št. .../10 k.o. Z.M. in meji z nepremičnino tožnikov parc. št. .../25 k.o. M. in povzroča emisije: odvzem razgleda z nepremičnine tožečih strank in moteč estetski vpliv na nepremičnino tožečih strank ter sta se v prihodnje dolžni takšnih ravnanj vzdržati. Zato odvzem razgleda in moteč estetski vpliv spornega prizidka v ponovnem sojenju ne more biti predmet ponovnega odločanja sodišča prve stopnje. Ker je sodišče v prvi alineji drugega odstavka točk III. izreka odločbe ponovno razsodilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba nato obsežno razlaga pomen in učinke pravnega postopka, katere predmet je bil legalizacija spornega prizidka tožencev. V tem delu torej podrobno navajata upravne odločbe, ki so bile v tem postopku izdane ter se izčrpno ukvarjata tudi s pravnimi učinki soglasja M. in A. M.. Po mnenju pritožbe njuna enostranska izjava, v kateri sta pristala na vplive in obremenitve takrat njima lastne nepremičnine, kar zadeva gradnjo v odmiku, ki je manjši od predpisanega, velja in veže tako zemljiškoknjižnega lastnika kot tudi njegove pravne naslednike. Toženca menita, da je zmotno in tudi absolutno nepravično, da bi se jima po tem, ko sta s soglasjem zemljiškoknjižnih lastnikov sosednje nepremičnine že zgradila sporni objekt z manjšim odmikom od posestne meje, kot je sicer predpisan, in potem, ko sta objekt celo legalizirala, naloži delna rušitev takšnega objekta in plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi nastala pravnima naslednikoma soglasodajalcev, ki sta z manjšim odmikom zgrajenega objekta soglašala. To velja ne glede na to, da je bilo soglasje podano „zgolj za nadstrešek“, saj je upravni organ ob izdaji gradbenega dovoljenja štel, da takšno soglasje zadostuje. Sodišče prve stopnje se je sicer glede vezanosti na pravnomočno odločitev upravnega organa sklicevalo tudi na sklep VSM I Cp 211/2009, ni pa se opredelilo glede ostale sodne prakse, predvsem ne, da na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja legaliziranega objekta ni dopustno porušiti v nobenem postopku. Zato je glede rušenja parapetnega zidu sodba v tem delu celo neizvršljiva, saj je izpolnitev vezana na pridobitev ustreznega upravnega dovoljenja. Do odstranitve spornega prizidka ni prišlo niti v inšpekcijskem postopku, kot to izhaja iz odločbe Ministrstva za okolje in prostor z dne 20.4.2011, vendar sodišče prve stopnje te listine ni pribavilo niti vpogledalo, temveč takšen dokazni predlog neupravičeno zavrnilo kot nepotreben. V nadaljevanju toženca navajata, da po nobeni izmed materialnopravnih podlag ni izpolnjen niti pogoj bodisi večje škode, znatnejše škode ali krajevne neobičajnosti. V zvezi z osenčenostjo uveljavljata kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje zaključuje, da je vpliv spornega prizidka na osenčenost nepremičnine tožnikov minimalen in jima zaradi spornega vpliva ni nastala znatnejša škoda in tudi ne obstaja grožnja nastanka večje škode, pa je ta vpliv vseeno prepoznalo kot prekomeren, čeprav po mnenju izvedenca Ž. le v 5 % otežuje uporabo nepremičnine tožnikov. V takšnem odstotku ugotovljena prekomernost pa ne ustreza nobeni izmed materialnopravnih predpostavk iz določb, ki so bile že citirane. Toženca glede očitanega posega v zasebnost navajata, da zgolj možnost uporabe nečesa, ne pa tudi dejanska uporaba ne more predstavljati prepovedanega posega v zasebnost. Tožnika namreč nista zatrjevala, da toženca uporabljata sporno teraso in s pogledi kršila tožnikoma pravico do zasebnosti, temveč sta zatrjevala le, da so otroci na terasi včasih zganjali hrup in, da je na nepremičnino tožnikov padla kakšna žoga, ki se je ni pobralo. Tožnika imata tudi druge preprostejše možnosti, da preprečita poseg v njuno zasebnost npr. z zastiranjem zaves. Toženca poudarjata tudi, da gre za nepomembno pravdo, ki že več kot 10 let obremenjuje medsebojna razmerja sorodnikov. Menita, da je tudi v tem delu podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z odškodnino poudarjata, da sodišče prve stopnje ni sledilo ugovoru zastaranja in je zaključilo, da odškodninski zahtevek tožnikov ni zastaral do 26. 10. 2012 torej do dne, ko sta tožnika vložila tožbo. Je pa sodišče prezrlo, da sta tožnika z vlogo z dne 2. 3. 2016 umaknila svoj zahtevek in sicer v celoti v delu, ki se je nanašal na plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, s tem v zvezi pa tudi ni uporabilo določbe prvega odstavka 366. člena OZ. Prezrto je namreč ostalo, da sta tožnika nato z 8 pripravljalno vlogo z dne 19. 5. 2017 pod točko 3 podrednega dela zahtevka, ponovno zahtevala plačilo odškodnine zaradi manj vrednosti nepremičnine, ki pa je torej vsekakor zastaral, kot sta toženca to navajala v svoji vlogi z dne 23. 6. 2017. Tudi če sodišče temu ne bi sledilo, bi bilo potrebno zatrjevano škodo ločiti po posameznih postavkah, pri čemer sodišče npr. hrupa kot prepovedane emisije sploh ni presojalo in glede tega sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tako je sodišče prisodilo celotno odškodnino torej tudi iz temeljev, ki niso dopustni, saj je bodisi sodišče ugotovilo, da npr. moteč estetski videz ni prepovedana emisija glede omejitve razgleda in ne estetskega videza pa je že razsojeno. Tudi ni jasno, za kakšen čas je ta škoda obračunana oziroma za od kdaj nazaj, kar je pomembno zaradi ugovora zastaranja. Toženca očitata sodišču napačno uporabo materialnega prava ter kršitev 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato predlagata, da se pritožbi ugodi, in izrek v točki III. spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu v celoti zavrne ali zavrže, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

5. Tožnika sta vložila obsežen odgovor na pritožbo tožencev in v njem obširno navajata razloge zaradi katerih menita, da je pritožba tožencev neutemeljena, zato predlagata, da jo sodišče druge stopnje zavrne in priglašata stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožencev je delno utemeljena, pritožba tožnikov pa ne.

7. V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sodba sodišča prve stopnje ali pravdni postopek, nista obremenjena ne z uradoma ali v pritožbi uveljavljanimi procesnimi kršitvami. Predvsem ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, odločitev sodišča prve stopnje lahko preizkusilo. Podana ni tudi kršitev iz 15. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Dejanski stan te kršitve je podan, če sodišče nepravilno, napačno prenese nek odločilen podatek (dejstvo) iz listinskega dokaza v sodbo, nato pa na takšnem napačnem podatku oblikuje svojo dokazno oceno. Zato dokazna ocena izvedenskega mnenja, ki vsebuje drugačen dejanski zaključek, kot ga predlaga izvedenec v izvidu in mnenju, v to kršitev ne sodi. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) pa ni del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

O že pravnomočnem delu tožbenega zahtevka

9. S sodbo sodišča prve stopnje z dne 23.3.2016, je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna takoj, najkasneje pa v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, opustiti in prenehati z vsemi ravnanji in uporabo objekta - prizidka, ki stoji na njuni nepremičnini parc. št. .../10 k.o. Z.M. na meji z nepremičnino tožečih strank parc. št. .../25 k.o. Z.M., ki povzročajo imisije: odvzem razgleda z nepremičnine tožečih strank in moteč estetski vpliv, na nepremičnino tožečih strank ter sta se v prihodnje dolžni takšnih ravnanj vzdržati (tč. IV. izreka). Zoper takšno odločitev se tožnika nista pritožila, zato je odločitev postala pravnomočna.

Pravilno je stališče tožencev v pritožbi, da je del obsodilnega dela tožbenega zahtevka (in njegova dejanska podlaga) v sedaj izpodbijani sodbi enak citiranemu. V prvi alineji drugega odst. in v drugem odst. tč. III. izreka je uporabljena besedna zveza:“...in odvzema razgleda...“ ter „odvzema razgleda z nepremičnine tožečih strank“. Materialno pravni učinek pravnomočnosti je izražen v vezanosti strank in sodišča in prepovedi ponovnega sojenja o tem, kar je že bilo odločeno (319. člen ZPP, 158. člen Ustave RS). Iz navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbi tožencev v tem delu ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti.

10. Iz istih razlogov je neutemeljena pritožba tožnikov. Sodišče prve stopnje je pri odločanju sicer ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek tudi glede „motečega estetskega videza“ (izrek v tč. IV ter tč. 17. obrazložitve), vendar o že pravnomočno zavrnjenem tožbenem zahtevku iz razlogov, pojasnjenih v prejšnji točki obrazložitve, ni smelo odločati. Ti učinki pa tudi sodišču druge stopnje prepovedujejo odločanje o pritožbi tožnikov v tem delu.

Pravni učinki soglasja za gradnjo

11. Toženca v pritožbi obširno navajata razloge o pravnih učinkih izjave M. in A. M. z dne 18.3.2008 ter nasprotujeta razlogom sodišča prve stopnje v tč. 6. obrazložitve. Pravilno pri tem povzemata razloge iz odločbe Ministrstva za okolje in prostor, št. 35108-97/2009 z dne 27.5.2010, da to soglasje:“...ni moglo vplivati na odločitev o stvari sami, saj v času izdaje gradbenega dovoljenja, to je z dne 9.12.2008, M. A. in M. M., nista bila več solastnika spornega zemljišča, pač pa je solastninska pravica zemljišča s par. št. 313/25 k.o. Z.M., prešla na L. R. in L. D. dne 24.9.2008. Zato bi bila dolžna investitorja za sporno gradnjo v času izdaje gradbenega dovoljenja pridobiti soglasje imenovanih....“1 oziroma kot navajata v pritožbi:“...ni zadostilo formalnim pogojem, da bi legalizacijsko gradbeno dovoljenje......za sporni prizidek kot upravni akt obveljalo.“. Sodišče prve stopnje je pravilno omejilo učinke te izjave le na upravni postopek, saj je bila podana v in zgolj za njegove potrebe. Kot je bilo povzeto, pa ta izjava niti v upravnem postopku ni imela učinkov, da bi bila izpolnjena predpostavka soglasja za gradnjo v razdalji manjši od 4 m. 12. Za civilnopravno varstvo, ki ga tožnika zahtevata v tem postopku, glede na materialnopravne predpostavke, pa ta izjava ne po vsebini, ne po osebah, ki so jo podale, nima prav nobenih pravnih učinkov. V tem postopku je bilo nesporno dejstvo, da sta bila A. in M. M. le zemljiškoknjižna lastnika tudi par. št. ./25 k.o. Z. M. (ker je pri sklepanju darilne pogodbe pomota izpadla ena parcelna številka) in nista izvajala prav nobenih upravičenj, ki izhajajo iz lastninske pravice. Zgolj neurejeno oz. neskladno zemljiškoknjižno stanje z dejanskim je bil razlog, da sta oba navedena podala soglasje z dne 18.3.2008. Zato bi razlaga, za katero se zavzemata toženca, pomenila izpolnitev pravnega standarda zlorabe pravic – osebi, ki imata zgolj formalno, torej glede upravičenj, ki iz nje izhajajo izvotleno (in zato abstraktno) pravico, ne moreta podajati pravno učinkovitih izjav volje, katerih posledice prizadenejo osebe, ki imajo dejansko, torej glede upravičenj, ki iz nje izhajajo polno (in zato konkretno) pravico. Taki osebi torej ne moreta delovati ne v korist in tudi ne v škodo drugih2. Pritrjevanje razlagi tožencev bi zato pomenilo zanikanje elementarne poštenosti, ki preveva civilno pravo in jo utemeljujejo že njegova temeljna načela3, kajti pravne posledice izjave bi zadele izključno tožnika, ki živita na navedeni nepremičnini. Ob navedenem je sicer manj pomembno, vendar ravno tako kaže na zmotno razlogovanje tožencev, saj je že z uporabo jezikovne razlage zapisanih besednih zvez v listini jasno, da je bilo soglasje dano za izgradnjo „nadstreška“, izgrajen zidani objekt pa se temu pojmu v ničemer ne prilega in to kljub temu, da je bilo soglasje dano potem, ko je objekt že bil izgrajen (po nespornih navedbah samih tožencev v prvi polovici leta 2017). Tudi zato takšno soglasje ne more vsebovati tudi privoljenja v kasneje nastale nedopustne vplive na sosednjo nepremičnino.

Glede osenčenosti in posega v zasebnost

13. Toženca v pritožbi glede navedenih imisij uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. V zvezi z osenčenostjo podrobno povzemata razloge sodišča prve stopnje. Izrecno pa grajata del zaključka:“....vendar glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na običajne krajevne razmere (tako B., kot tudi Ž. sta pojasnila, da je prej izjema kot pravilo, da se v kraju M. pojavljajo prizidki neposredno na meji s sosedovim zemljiščem, ki bi med drugim lahko povzročali tudi vpliv odvzema svetlobe) prekomeren, čeprav po mnenju Ž. neznatno v 5% otežuje uporabo nepremičnine tožečih strank.“ (citirano iz zadnjega odst. tč. 14. obrazložitve) in navajata, da je takšen zaključek:“...sam s seboj v nasprotju in tudi ne zadosti zagoraj navedenim zakonskim kriterijem prekomernosti, niti glede osenčenja ne gre za znatnejšo škodo, osenčenost v deležu 5% pa tudi ni krajevno običajna.“. Glede posega v zasebnost toženca poudarjata, da „že zaradi ljubega miru“ terase ne uporabljata in da jima:“predstavlja večjo breme in žalost, kot bi lahko kadarkoli bila njene uporabna vrednost.“. Navajata še druga dejstva, s katerimi se lahko prepreči omenjen vpliv (da lahko tožnika zastreta zaveso, da se na njuno nepremičnino vidi tudi skozi okna iz hiše tožencev) ter, da zgolj možnost uporabe nečesa ne more pomeniti prepovedanega posega v zasebnost. 14. Sodišče druge stopnje je že pojasnilo, katera procesna ravnanja se podrejajo procesnim zakonskim dejanskim stanom iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP, mednje pa trditve v pritožbi ne sodijo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Vendar zmotna klasifikacija uveljavljane kršitve ne odvezuje sodišča druge stopnje njene presoje, kajti bistvena je vsebina (kontekst) navedb v pritožbi, sodišče pa je tisto, ki mora takšne trditve umestiti v vrsto pritožbenega razloga. Toženca v tem delu uveljavljata kršitev zmotne ugotovitve dejanskega stanja (ko izpostavljata dele mnenj in izvida vseh treh izvedencev in opozarjata na razlike) ter zmotne uporabe materialnega prava (da ugotovljeno zmanjšanje osončenja ne ustreza materialnopravnim zakonskim dejanskim stanom in da zgolj možnost uporabe terase ne more predstavljati kršitve zasebnosti). Sodišče prve stopnje je kot materialno pravo navedlo tako določila SPZ kot OZ (tč. 12. in 20. obrazložitve). V obravnavani zadevi gre za vprašanje obstoja imisij med dvema sosednjima nepremičninama, torej za spor, glede katerega je primarno potrebno uporabljati določila SPZ. Njegov 75. člen določa predpostavke (materialnopravni zakonski dejanski stan) ki morajo biti podane, da nek vpliv iz ene na drugo nepremičnino postane prepovedan (protipraven). Zakonodajalec pa je izvršitvena dejanja določil alternativno4, kar pomeni, da je dovolj za določitev imisije kot prepovedane, če so ugotovljena dejstva, ki se podrejajo zgolj eni predpostavki.

15. V obravnavani zadevi so popolnoma nesporna dejstva, da sta toženca prizidek izgradila tik ob meji z nepremičnino tožnikov ter, da je njegova streha ravna in urejena kot pohodna terasa, ki je zavarovana z betonskim zidom (parapetna ograja). Pravni zaključek sodišča prve stopnje je, da kljub minimalnemu vplivu (5% po oceni izvedenca Ž.) spornega prizidka na osenčenost nepremičnine tožnikov, pa v kraju M. ni običajno, da se prizidki gradijo neposredno na mejo s sosedovim zemljiščem, zato je ta vpliv „prekomeren“ (zadnji odst. tč. 14. obrazložitve). Uporaba strehe kot terase pa omogoča boljši in večji pogled na in v nepremičnino tožnikov, kar je izvedenec Ž. ocenil v višini 80%, zato je zasebnost tožnikov motena „prekomerno“ (tč. 18. in 19. obrazložitve).

16. Povzeta razlaga sodišča prve stopnje, da torej že sam obstoj in bližina prizidka predstavlja obliko škodljivega vpliva, pa pomeni, da je sodišče prve stopnje ta dejstva podredilo pravnemu pojmu „idealne imisije“. Njihova opredelitev (značilnost) je, da že sama izgradnja in bližina spornega objekta, ne glede na njegove fizične vplive, temveč preko negativnih psiholoških občutij sosedov, pomeni nedopusten škodljiv vpliv (imisijo)5. Vendar se sodišču druge stopnje ni potrebno opredeljevati do vprašanja, ali je v slovenskem pravnem redu takšna imisija pravno priznana in če, ali je podana v okoliščinah konkretnega primera. Sodišča morajo namreč upoštevati vsa (procesno pravilno ugotovljena) odločilna dejstva, ta pa so, kot je bilo povzeto, da iz tega prizidka izhajajo še druge imisije in sicer odvzem svetlobe (osenčenost) ter poseg v zasebnost tožnikov. Gre torej za skupek ravnanj (dejanj in vzrokov), ki povzročajo nedopustne imisije, zato je potrebno tudi njihovo skupno vrednotenje in ne posamično, kot to sicer poudarjata toženca v pritožbi. Pomemben je namreč tudi način njihove eliminacije (opuščati dejanja in odpravljati vzroke), ki je po odločitvi sodišča prve stopnje v tem, da se prepove uporaba terase in odstrani ograja. Predvsem slednja odločitev ima dvojni pomen – z odstranitvijo ograje se bo povečala osvetljenost nepremičnine tožnikov, pa tudi odpravljen poseg v njuno zasebnost. Razumno je namreč pričakovanje, da bo z odstranitvijo ograje uporaba terase postala prenevarno početje in zato prostovoljno opuščena. Z vidika povzetih zatrjevanih kršitev je zatorej odgovor sodišča druge stopnje, da niso podane niti kršitve zmotne dokazne ocene izvedenih dokazov in podrejanja odločilnih dejstev razlagi obstoja materialnopravnih predpostavk.

17. Na tem mestu sodišče druge stopnje še navaja, da za odločitev v tej zadevi niso pomembne navedbe tožencev v pritožbi o tem, da na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja legaliziranega objekta ni dopustno porušiti v nobenem postopku in, da je v delu, ki nalaga rušitev ograje, sodba neizvršljiva, ker je izpolnitev vezana na pridobitev ustreznega upravnega dovoljenja in trditve, da sta prostovoljno opustila uporabo terase. Sodišče prve stopnje v tem postopku (in temu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje) ni odredilo rušenja celotnega prizidka. O tem, kako in na kakšen način in v kakšnih pogojih bo (v preostalem delu) sodba izvršena, sodišče druge stopnje ne more in tudi ni dolžno ugibati. V kolikor je ta odločitev odvisna od nadaljnjih pogojev, bo o njih odločal pristojni organ. Trditve o prostovoljni opustitvi uporabe terase bodo lahko pomembne v morebitnem izvršilnem postopku, če se bodo v bodoče izkazale kot neresnične. Kot je bilo že poudarjeno, pa je pomembna okoliščina tudi odločitev, da se mora ograja porušiti, ker slednja (ob razumnem pričakovanju, da toženca lastna ali varnost njunih obiskovalcev skrbi) zagotavlja (razen odstranitve imisije osenčenja) tudi, da bo spoštovana pravica do zasebnosti tožnikov in, da izvršilni postopki sploh ne bodo potrebni. V času odločanja sodišča prve stopnje (zaključek glavne obravnave) pa se prizidek še zmeraj nahaja v stanju, ki imisije povzroča in ti vplivi (vključno s posegom v zasebnost, ki ni odvisna od resničnosti trditev, da toženca (ali njuni obiskovalci) terase več ne uporabljajo) niso odstranjeni.

Glede denarnega zahtevka

18. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam tožencev, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje o denarnem zahtevku tožnikov. Z njim tožnika uveljavljata premoženjsko škodo zaradi manjvrednosti njune nepremičnine, kot posledici ugotovljenih imisij. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na izvid in mnenje izvedenca Ž., saj je:“...pri oceni upošteval tako lastnosti, ki določajo kakovost nepremičnine, kakor tudi namen in obseg uporabe.“ Kot:“...skupno stopnjo manjvrednosti nepremičnine zaradi ugotovljeni imisij...“ je določil 12,5778%, kar znese 9.369,30 € (citirano in povzeto iz tč. 26. obrazložitve). V izvidu in mnenju je izvedenec izdelal tudi tabelo, v katero je razvrstil posamezne vrste imisij in (med drugim) določil tudi posamezno stopnjo manjvrednosti. Pravilno zato toženca v pritožbi opozarjata, da so v omenjenem odstotku in nato izračunu upoštevane tudi imisije, glede katerih je tožbeni zahtevek tožnikov bodisi že: - pravnomočno zavrnjen (omejitev razgleda 0,20%; neestetski videz 1,25 %); - zaradi odprave imisij med tem postopkom ne obstaja več (vlaga 0,00 %); - sploh ni bil zahtevan, zato sodišče prve stopnje o njem tudi ni odločilo (hrup 4,80%).

V tem delu oz. obsegu je zato pritožba tožencev utemeljena. Škodljivi vplivi (imisije), ki jih bodisi ni, ali so bili že odpravljeni ali sploh niso bili zatrjevani, ne morejo povzročati premoženjske škode v obliki manjvrednosti nepremičnine, zato je bilo v tem obsegu potrebno njuni pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti. V odstotku izražen vpliv imisij je sedaj 6,85%, glede na upoštevano vrednost nepremičnine 74.490,73 € znaša premoženjska škoda 5.102,61 €. Na tem mestu sodišče druge stopnje še enkrat poudarja, da odločitev temelji na ugotovljenih odločilnih dejstvih, da je stanje prizidka nespremenjeno od začetka njegovega izgradnje (v letu 2007) pa do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (3.4.2018), prav zaradi teh vplivov pa je zemljišče tožnikov (še zmeraj) manj vredno.

Tudi v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka je pomembno že zapisano stališče, da je potrebno skupno vrednotenje ugotovljenih škodljivih vplivov, predvsem pa rušenje parapetnega zidu kot njihov skupni vir. S trenutkom, ko bo to dejanje izvršeno, bo namreč prenehala tudi nastajati premoženjska škoda iz naslova manjvrednosti nepremičnine in toženca ne bosta več izpostavljena morebitnemu nadaljnjemu denarnemu zahtevku.

Tožnika v pritožbi grajata odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v zvezi z vlago. Sodišču prve stopnje očitata, da je njegov zaključek nejasen in v nasprotju z ugotovitvami izvedenca D., ki je takšen vpliv ugotovil in ga ocenil na 10%. Tožnika s temi navedbami ne moreta biti uspešna, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo:“Glede na dejstvo, da je med ogledom izvedencev B., D. in kasneje Ž., prišlo do spremembe odvodnjavanja.....“. Med postopkom sta toženca torej sanirala odvodnjavanje meteornih vod na spornem prizidku, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (tč. 15. obrazložitve). Med odločilna dejstva za povečano vlažnost v stanovanjski hiši tožnikov pa je štelo tudi:“...predvsem ravnanje njih samih in tudi njihovo zasaditev....“ (prav tam). O zaostajanju vlage pa je sodišče prve stopnje pisalo v preteklem času (zadnji stavek v tč. 15. obrazložitve), za kar ima dejansko podlago v ugotovitvah izvedenca Ž., ki si je, za razliko od izvedenca D., nepremičnine ogledal po izvedenih posegih tožencev in podal mnenje, da:“...izgrajeni prizidek z odvodnjavanjem po stanju v času ogleda nima upoštevanja potrebnega negativnega vpliva na odvodnjavanje meteornih vod in zavlaženost.“ (tč. 15. obrazložitve). Slednja sta torej med postopkom prostovoljno izpolnila oz. odpravila nedopustno imisijo, zato sodišče prve stopnje tudi ni smelo ravnati drugače, kot da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Sodišče druge stopnje zato ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana.

O ugovoru zastaranja

19. V zvezi z denarnim zahtevkom grajata toženca tudi odločitev sodišča prve stopnje o njunem ugovoru zastaranja tožbenega zahtevka. V pritožbi ponavljata dejstva, ki se nanašajo na procesno ravnanje tožnikov, ki sta med postopkom spreminjala tovrsten tožbeni zahtevek. Tožencema je potrebno pritrditi, da sodišče prve stopnje v delu obrazložitve, v katerem se ukvarja z zastaranjem, ne navaja ničesar o teh spremembah (tč. 11. obrazložitve). Sodišče prve stopnje ima razloge le o tem, da je zastaranje pričelo teči s končanjem upravnega postopka, to je dne 27.5.2010, zato je bila tožba, vložena 26.20.2012 pravočasna in:“....zaključuje, da odškodninski zahtevek tožečih strank ni zastaral do 26.10.2012.“. Toženca v pritožbi opozarjata na pripravljalne vloge tožnikov, s katerimi sta spreminjala tožbeni zahtevek; izrecno navajata, da sta tožnika dne 2.3.2016 umaknila:“.... zahtevek v celoti v delu, ki se je nanašal na plačilo premoženjske in nepremoženjske škode....“, nato pa s pripravljalno vlogo z dne 19.5.2017:“...ponovno zahtevala plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti nepremičnine....“, zato menita, da je tožbeni zahtevek zastaral. 20. Iz podatkov v spisu izhaja, da sta tožnika v tožbi zahtevala tudi odškodnino za premoženjsko škodo:“...zaradi v zadnjih treh letih pred vložitvijo tožbe na njunem premoženju nastalih posledic zaradi motilnih dejanj (med kar zlasti štejeta plesen in razpoke)...“ v znesku 3.000,00 €. Tožnika sta nato s pripravljalno vlogo z dne 26.1.2016 spremenila tožbeni zahtevek tako, da sta kot podrejeni tožbeni zahtevek zahtevala plačilo 22.316,00 € „iz naslova odškodnine za manjvrednost nepremičnine“; z vlogo z dne 2.3.2016 pa sta v primarnem tožbenem zahtevku umaknila zahtevo za plačilo 3.000,00 €, ki sta jih zahtevala v tožbi, v podrejenem delu tožbenega zahtevka pa znižala denarni zahtevek na 19.300,00 €. V nadaljevanju postopka spremenjeni tožbeni zahtevek pa se ni nanašal na navedeno denarno terjatev.

21. Sodišče druge stopnje pritrjuje navedbam tožnikov iz odgovora na pritožbo tožencev, da sta že v tožbi podala dejanske navedbe o zmanjšanju vrednosti nepremičnine in jo tudi ocenila na:“...najmanj 20.000,00 €“ ter tudi predlagala, da se o teh trditvah izvede dokaz z izvedencem gradbene stroke (in opravi ogled). Navedla sta tudi:“...da si pridržujeta tožbeni zahtevek še spremeniti, zlasti glede na prejeto izvedensko mnenje....“ (stran 4. in 5. tožbe). Takšen zahtevek sta nato, kot je bilo povzeto, prvič postavila v pripravljalni vlogi z dne 26.1.2016. Res je, da v slovenskem procesnem pravu velja relativno stroga zahteva po postavitvi določnega tožbenega zahtevka tudi v primeru t.i. generičnih (splošnih, vrstnih) tožbenih zahtevkov, ki mora torej biti opredeljen z zneskom, četudi tožnikom obseg takšne denarne terjatve še ni znan (2. člen ZPP). Takšna določba zakona in njegova razlaga ima svoj temelj v upravičenjih, ki izhajajo iz pravice do enakega varstva pravic (5. člen ZPP ter 22. člen Ustave RS). Postavitev tožbenega zahtevka, s katerim se opredeli (in omeji) obseg odločanja, je namreč nujen pogoj tudi za realizacijo vseh procesnih upravičenj tožencev, da se v postopku učinkovito branijo. To pa lahko storijo le, če vedo, pred čem se naj branijo; tožbeni zahtevek in nanj vezane trditve o odločilnih dejstvih, so zato bistveni elementi za realizacijo procesnih upravičenj tožencev6. Vendar je potrebno pri presoji upoštevati, da je upravičenje, ki izhaja iz pravice do sodnega varstva tudi, da se v sporu vsebinsko (meritorno) odloči, ugovor zastaranja pa takšno odločanje preprečuje. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi zastaranja ima sicer učinke pravnomočne sodne odločbe, vendar odločitev ne temelji na presoji (ne)obstoja zatrjevane terjatve, temveč na poteku roka za njeno uveljavitev7. 22. Po mnenju sodišča druge stopnje je v tej zadevi pomembno, da se je po uveljavljanju tega tožbenega zahtevka (26.1.2016), zaradi odločitve sodišče druge stopnje z dne 10.1.2017, dokazni postopek ponovno izvedel in to ne samo s ponovno dokazno oceno že izvedenih dokazov, temveč z izvedbo novih, med drugimi tudi z novim izvedencem. Kot je bilo povzeto, sta tožnika že v tožbi postavila tudi tožbeni zahtevek, s katerim sta zahtevala plačilo premoženjske škode v znesku 3.000,00 €, pri čemer je bila njegova dejanska podlaga v povedi zajeta zelo široko, omejena pa zgolj s primeroma navedenimi vplivi8. Ta tožbeni zahtevek je res bil umaknjen, vendar 2.3.2016, torej potem, ko je bil že postavljen tožbeni zahtevek, ki je bil konkretiziran z škodljivimi vplivi (imisijami), zaradi katerih bi naj bila nepremičnina tožnikov manj vredna. Na podlagi povzetih (nespornih) dejstev, pa sodišče druge stopnje zaključuje, da je bil ves čas postopka tožbeni zahtevek tožnikov določen z denarnim zahtevkom, glede njegove dejanske podlage pa iz splošnih v posebne navedbe opredeljen (določna navedba odločilnih dejstev) šele potem, ko so bili izvedeni dokazi z izvedenci; njihovo posebno strokovno znanje je omogočilo določitev tistih škodljivih vplivov, predvsem pa njihov obseg oz. intenziteto, s katerimi so bili nato vsebinsko zapolnjeni materialnopravni standardi iz citiranega člena (75. člen SPZ) in določb 133. in 134. člena OZ, ki jih navaja sodišče prve stopnje (tč. 20. obrazložitve) in omogočena podreditev dejstev tako določenim pravnim pravilom za konkretni primer. Pravica tožencev do učinkovite obrambe je zato bila zagotovljena. Zaradi navedenih razlogov je sodišče druge stopnje odločilo, da je ugovor zastaranja neutemeljen.

O pritožbi tožnikov glede zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka

23. Tožnika v pritožbi očitata sodišču prve stopnje obstoj vseh razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati (prvi odst. 338. člena ZPP) zaradi odločitve, da se zavrne tožbeni zahtevek na odstranitev (rušenje) prizidka. Kar se tiče tistih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zmotno oceno dejanskega stanja, se sklicujeta na mnenje vseh treh izvedencev in tudi konkretno navajata dejstva, ki bi naj bila dejanska podlaga za odločitev:“....odstranitve (porušitve) prizidka, ki predstavlja edini način, s katerim bi bile odpravljene vse ugotovljene prekomerne imisije in škodna nevarnost.“ (citirano iz tč. I. pritožbe).

24. Sodišče druge stopnje pritrjuje izhodišču, da je ravnanje tožencev večplastno sporno (tudi protipravno). Objekt je izgrajen brez upoštevanja v pravnem aktu (občinskem odloku) določenega odmika od meje sosednje nepremičnine, saj tožnika soglasja nista podala; uporaba objekta, ki naj bi imel zgolj funkcijo pomožnega objekta (za shranjevanje stvari) je neobičajna, saj se streha objekta uporablja kot pohodna površina, zavarovana z betonsko ograjo, kar omogoča uporabo za najrazličnejše namene. Kljub ugotovitvam in upoštevanju teh dejstev tudi v postopkih upravne narave, ki so že dokončno in pravnomočno zaključeni je rezultat teh postopkov takšen, da objekt ni bil porušen. Vendar ta dejstva sama po sebi (zgolj njihov obstoj) ne utemeljujejo izrek takšne pravne posledice, za katero se zavzemata tožnika v tem postopku. Takšno odločitev lahko sprejme tudi sodišče v civilnem postopku, vendar upoštevaje materialnopravne določbe civilnega prava, ki jih je potrebno razlagati (uporabiti) glede na ugotovljena odločilna dejstva9. Mednje pa sodijo tista, ki jih lahko podredimo pravnim standardom „čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo“ (75. čl. SPZ) ali: „vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda.....“ (133. čl. OZ) ali:“...prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega ali družinskega življenja.......“ (134. čl. OZ). Zaradi različnih razlogov (pojasnjeni v tej sodbi) pa so sedaj kot odločilna dejstva, od katerih je odvisen izrek pravne posledice, ostala opredeljena kot imisije (škodljiva dejstva) le odvzem svetlobe in poseganje v zasebnost. Že zato je napačno sklicevanje v pritožbi na mnenje in izvid izvedenca Ž. na straneh 30. in 31., kajti ta primerjava vključuje tudi tiste vplive, ki ne smejo biti upoštevani pri iskanju primernega načina njihove odprave, še toliko bolj pa na mnenje izvedenca D., ki je podal mnenje o tem, da je odstranitev prizidka edini možen način za odpravo“vseh imisij“, kajti od „vseh“ sta sedaj ostali „dve“. Povsem neresnična pa je navedba v pritožbi, da so na soočenju vseh treh izvedencev „enotno potrdili“, da:“Vsa ugotovljena dejstva zato nujno terjajo edini možni zaključek, da je potrebno prizidek kot vir prepovedanih imisij odstraniti,...“. Že izvedenec D. je zapisal v zvezi z imisijo, ki je sedaj bistvena in sicer posegom v zasebnost, da je tudi opustitev aktivnosti na terasi ukrep, ki bi odpravil to imisijo, ob soočenju pa vztrajal, da mnenja ne bo spremenil (l. št. 332). Mnenje izvedenca Ž. pa je povsem jasno in je ob soočenju (zaslišanju) jasno ponovil, da bi se s porušitvijo parapetnega zidu in opustitvijo uporabe terase odstranila „praktično.....vsa motnja“ (l. št. 335). Sodišče prve stopnje je zato pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo tudi v delu, ko je izreklo pravno posledico, torej določilo način, s katerim bo upoštevalo tudi načelo sorazmernosti in poseglo v lastninsko pravico tožencev v toliko, da bodo odstranjeni nedopustni škodljivi vplivi na zemljišče oz. zasebnost tožnikov, ki se nanaša tudi na njuno domovanje (22. tč. obrazložitve). Izrek pravne posledice je v tej zadevi pomemben tudi zaradi razlage določbe 99. člena SPZ, ki ureja predpostavke t.i. negatorne tožbe. Sodišče prve stopnje je namreč ugodilo tožbenemu zahtevku v tč. III. izreka tako, da je določilo način za odpravo imisij. Takšna odločitev je v skladu z razlago 99. člena SPZ10 ter splošnimi zahtevami procesnega prava o oblikovanju tožbenih zahtevkov (2. in 180. člen ZPP)11. 25. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi tožencev delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, v preostalem pa potrdilo (353. člen ZPP). V tem delu je lahko to storilo na seji senata, delno na podlagi prvega odst. 354. člena ZPP, delno pa na podlagi druge do četrte alineje 358. člena ZPP. Tako je ugotovljene procesne kršitve v zvezi s pravnomočnostjo sodne odločbe odpravilo tako, da je te učinke upoštevalo v celoti; pri odločanju o denarni odškodnini pa je nesporna dejstva iz listinskega dokaza (mnenje in izvid izvedenca), ki so delno povezana s prejšnjo kršitvijo, delno pa zajeta v sedaj preizkušani odločbi, izvzelo iz dejanske podlage odločanja. Iz razlogov, navedenih v tej sodbi, pa je pritožbo tožnikov zavrnilo v celoti.

26. Sodišče prve stopnje je sprejelo odločitev, da bo o stroških postopka odločilo naknadno. Takšna odločitev ni skladna z določbo četrtega odst. 163. člena ZPP (zahteva se namreč odločitev o tem, katera stranka in, po potrebi, v kakšnem deležu jih nosi). Sodišču druge stopnje sedaj onemogoča, da bi zaradi spremenjenega uspeha v pritožbenem postopku (delen uspeh tožnikov) spremenilo odločitev sodišča prve stopnje. Tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje je bil namreč uspeh tožnikov delen. V nastali procesni situaciji, upoštevaje tudi, da zakon določa, da se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari, zoper tak sklep pa je dovoljena pritožba, je sodišče druge stopnje sprejelo odločitev, da bo sodišče prve stopnje odločilo o celotnih stroških postopka (165. člen ZPP).

1 Citirano iz obrazložitve odločbe na strani 5. 2 7. člen OZ; glej Pavčnik M., OZ s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2003, komentar k 7. členu OZ. 3 Razen navedenega še 5., 6., in tudi 10. člen OZ; glej Dolenc M., Načelo vestnosti in poštenja v civilnem pravu, Pid 6-7/2012. 4 (1) Lastnik nepremičnine mora pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo (prepovedana imisija). 5 M. Damjan, Idealne imisije industrijskih in infrastrukturnih objektov, Pravnik 9-10/2010, str. 585-591. 6 Glej Up-408/00 z dne 20.11.2001. 7 „Institut zastaranja je izjema od temeljnega načela dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ), zato ga je treba razlagati zožujoče. Poleg tega je „učinek zastaranja (...) v svojem bistvu usmerjen zoper pravico do sodnega varstva.“; citirano iz VSRS Sodba II Ips 328/2016 z dne; J. Zobec, Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis 2015, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2015, str. 141 8 Zaradi jasnosti ga sodišče druge stopnje ponavlja še enkrat:“...zaradi v zadnjih treh letih pred vložitvijo tožbe na njunem premoženju nastalih posledic zaradi motilnih dejanj (med kar zlasti štejeta plesen in razpoke)...“. 9 „Po obeh podlagah, to je po obligacijsko pravni in po stvarno pravni, je mogoče doseči odstranitev objekta.....v obeh primerih je to le subsidiarna sankcija....“; citirano iz II Ips 272/2008 z dne 13.11.2008. 10 Ker je ta določba enaka določbi 42. člena ZTLR, sodišča še zmeraj upoštevamo načelno pravno mnenje VSS 1/95; očitno je tudi, da v strokovni literaturi ni posebnih pomislekov; R. Vrenčur, Varstvo pred imisija po SPZ, PP 7/2004:“Tudi naša sodna praksa pri oblikovanju zahtevka, da naj toženec nekaj stori, ne podpira grobih posegov v lastninsko pravico. Tako je v eni izmed odločb zavzeto naslednje stališče: "Kadar v pravdi po prvem odstavku 42. člena ZTLR narava zatrjevanih imisij dopušča več načinov za njihovo preprečitev, mora tožnik v tožbenem zahtevku zahtevano obveznost oblikovati tako, da tožencu dopušča možnost izbire ustreznih ukrepov. Zahtevo prvega odstavka 186. člena ZPP, da mora imeti tožba določen tožbeni zahtevek, je treba razlagati v skladu z materialnopravno naravo spora. Procesnopravna pravila zato ne morejo biti razlog, da bi v imisijskem sporu, katerega predmet je določno opredeljen, moral tožnik v tožbenem predlogu opraviti izbiro točno opredeljene toženčeve aktivnosti, ko za tako izbiro nima materialnopravne podlage." 11 Glej podrobneje v A. Galič, O nekaterih procesnopravnih vidikih tožb za opustitev imisij, 1. Dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, Ljubljana 2009, str. 33-37.