Jedro

Špediterja, ki je opravil carinska dejanja v skladu z veljavnimi predpisi, ni mogoče šteti, da ni ravnal v skladu z naročiteljevimi interesi in kot dober gospodarstvenik zato, ker ni s posebno vlogo zahteval, da se uvoženo blago carini po nižji carinski stopnji.

Izrek

Pritožbo se kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdi .

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Š. opr. št. Ig z dne 19.3.1997 vzdržalo v veljavi za znesek 345.570,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 166.946,00 SIT za čas od 8.3.1996 in od zneska 178.624,00 SIT za čas od 26.4.1996 dalje do dne plačila. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 60.944,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

29.4.1999 dalje do plačila. S sklepom (tč. I) je ugotovilo delni umik tožbe za znesek 83.331,34 in izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Š. opr. št. Ig z dne 19.3.1997 v tč. I izreka sklepa v tem obsegu razveljavilo in pravdni postopek ustavilo.

Proti sodbi je tožena stranka pravočasno vložila laično pritožbo. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je bila tožeči stranki, ki je bila njen zastopnik pri uvoznem in izvoznem carinjenju, z uvozno dispozicijo poslana njena zahteva, da carini blago po sistemu, da ni proizvajalca v RS z nižjo stopnjo, oziroma da zahteva od carine takšno carinjenje. Špediter tega ni posredoval in zahteval od carine, zato meni, da ni opravil potrebnega dela. V tistem času je kot priloga carinske tarife obstajala lista blaga, za katerega ni proizvajalca v RS z nižjo stopnjo carine, 3 - 5 %. Tožeča stranka kljub zahtevam ni zahtevala od carine takšnega tretmana blaga. Tožena stranka je tožeči plačala le njeno storitev in 4,5 % carino, kot je bila za blago po listi,za katerega ni proizvodnje v RS. Poudarja,da so konkurenčna podjetja takrat in prej uvažala enako blago z raznimi mahinacijami le z 1 % carino in smatra carinjenje njenega blaga kot diskriminatarno. Zahteva predložitev dokumentov carinjenja podjetij P., F. in P. M.. Izvor problema je opustitev C. S. uvrstvitve tega blaga v listo proizvodov, za katere ni proizvodnje v RS z nižjo stopnjo carine,ki je takrat obstajala. Do 31.12.1995 in uvedbe novih predpisov s 1.1.1996 je zadevno blago imelo status blaga, za katerega ni proizvodnje v RS s 4,5 % stopnjo carine na osnovi izdanega potrdila G. z.. Po 1.1.1996 GZ ni bila več pristojna za izdajanje teh potrdil in je bila tožena stranka pisno obveščena, da carinska uprava od takrat naprej odloča katero blago bo imelo takšen status. Uprava je določila listo blaga s takšnim statusom, vendar zadevnega blaga oziroma tarifne številke za zadevno blago ni bilo na seznamu. Meni, da je carinska uprava "pozabila" ali opustila uvrstiti to blago na listo, da bi imelo enako stopnjo carine kot predhodno leto in ne 3 x višje, kot se je dejansko zgodilo. Če bi špediter posredoval njeno zahtevo carini, bi ta takoj ali naknadno uvrstila zadevno blago na posebno listo in carinila v skladu z zahtevo tožene stranke. Carina bi uvrstitev opravila tudi na podlagi priložene izjave GZ za predhodno obdobje. Gre za napako špediterja. Izvedeni dokazni postopek je napačen, saj je bilo takšno carinjenje možno. Zaslišani delavec ni povedal sodišču, da bi na zahtevo tožeče stranke moral vložiti pisno zahtevo na carino, kar je opustil. Kasneje je špediterja zamenjala. Izjava R. c. u. je napačna oz. vsaj dvoumna, saj je obstajala lista z nižjo stopnjo carine, ki jo je določala carinska uprava, špediter pa ni izvršil vsega potrebnega, da bi se sprožil postopek. Zahteva, da se kot priče zaslišijo predstavniki podjetij iz 4. tč. pritožbe. Zahteva povrnitev vseh stroškov in odškodnino.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni podala.

V skladu s čl. 458 Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99) se glede na to, da je bil pravdni postopek z izpodbijano sodbo dokončan, postopek nadaljuje po določbah v času izdaje izpodbijane sodbe veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77-90). Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopno sodišče v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, odločilno za razsojo. Tožena stranka je v uvozni dispoziciji št. 3/96 z dne 21.2.1996 dala tožeči stranki nalog za carinjenje blaga - stretch folijo s posebnim navodilom - cariniti po izjavi GZ, ni proizvajalca v RS. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da so se potrdila GZ, da se blago v R Sloveniji ne proizvaja, izdajala do 31.12.1995,in da je tako potrdilo omogočalo uvoz v njem navedenega blaga po znižani carinski stopnji. Carinski zakon, ki je stopil v veljavo 1.1.1996 in Zakon o carinski tarifi sta znižanje carin in oprostitve teh uredila drugače. Pritožba sama navaja, da je s 1.1.1996 carinska uprava določila listo blaga, za katerega ni proizvodnje v RS, da pa tarifne številka 3 za blago, ki ga je uvažala, ni bilo na tem seznamu. Po stališču tožene stranke bi morala tožeča stranka pisno posredovati carini zahtevo, da se blago, ki ga je uvažala uvrsti na posebno listo. Takim pritožbenim trditvam ni bilo slediti. Špediter je ob vsaki priložnosti, torej tudi ob carinskih dejanjih in plačilu carine dolžan ravnati tako, kot to nalagajo naročiteljevi interesi in kot dober gospodarstvenik (I. odst. čl. 832 ZOR). Pri opravljanju carinskih poslov se domneva, da je špediter strokovnjak, ki je seznanjen s tem, za kakšno vrsto blaga in uvoza oziroma izvoza blaga gre. Dolžan je skrbeti, da opravi deklaracijo tako, da je za naročitelja najbolj ugodno. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka ravnala pravilno in v skladu z interesi naročitelja. V svojih razlogih je naštelo predpise (Carinski zakon in Zakon o carinski tarifi, Uredbo o določitvi uporabe znižane carinske stopnje in stopnje "prosto"), na podlagi katerih je prišlo do zaključka, da blago, ki ga je uvozila tožena stranka, ni izpolnjevalo pogojev za uporabo znižane carinske stopnje, ter da je tožeča stranka pri carinjenju blaga navedla pravilno carinsko stopnjo. Da blago, ki ga je uvozila tožena stranka, ne izpolnjuje pogojev za uporabo znižane carinske stopnje, je poleg tega potrdila tudi R. c. u. v dopisu z dne 19.2.1999. Tožeča stranka je opravila potrebna carinska dejanja v skladu z veljavnimi predpisi, kaj več pa ni bila dolžna storiti. Kot je ugotovilo prvostopno sodišče je tožena stranka v uvozni dispoziciji naložila tožeči stranki, da uvoženo blago carini na osnovi izjave G. z., da gre za blago, ki se ne proizvaja v R. S., v nadaljevanju pa je tudi ugotovilo, da je na podlagi obvestila G. z. z dne 3.1.1996 tožena stranka bila seznanjena s tem, da svojega blaga ne bo mogla uvažati po do takrat veljavnih nižjih carinskih stopnjah. Tega navodila torej tožeča stranka glede na spremenjeno zakonodajo ni mogla izvesti, da je tožena stranka dala tožeči stranki kakšna druga navodila, pa tožena stranka ni zatrjevala, še manj pa dokazovala. Z ostalimi pritožbenimi navedbami, kot na primer trditev o carinski stopnji, ki so jo plačevali drugi uvozniki, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, ker niso odločilne za obravnavano zadevo. Omenjene pritožbene navedbe, kot tudi pritožbeni predlog, da se zaslišijo priče, predstavniki podjetij navedenih v tč. 4 pritožbe so tudi pritožbene novote, ki jih po čl. 496a ZPP pritožbeno sodišče tudi ni smelo obravnavati, saj tožena stranka ni zatrjevala, da novih dejstev in dokazov ni mogla navajati in predlagati do konca glavne obravnave. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb ZPP iz čl. 354/II ZPP, na kar vse mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (čl. 365/II ZPP).

Neutemeljno pritožbo je bilo zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (čl. 368 ZPP).