Jedro

Četudi se izkaže, da eden izmed upnikov (zatrjevane) solidarne obveznosti ni stvarno legitimiran, to na položaj drugega upnika ne vpliva. Ker sta obe tožeči stranki skupaj zahtevali nerazdelno plačilo denarnega zneska, lahko vsaka tožeča stranka sama zahteva celotno plačilo.

Izrek

I. Pritožba drugo tožeče stranke se zavrže. II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka spremeni tako, da se v delu, ki se nanaša na drugo tožečo stranko (O. d.o.o.) tožbeni zahtevek drugo tožeče stranke zavrne.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in sodba v 1. točki izreka potrdi.

III. Pritožbi prvo tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka (razen glede zahtevka po računu št. MMP 0902006 z dne 27. 2. 2009) razveljavi ter v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba prvo tožeče stranke zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (glede zahtevka po računu št. MMP 0902006 z dne 27. 2. 2009) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: „1. Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 125.798,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 15.724,80 EUR od 16. 7. 2008 do plačila, - od zneska 15.724,80 EUR od 16. 8. 2008 do plačila, - od zneska 15.724,80 EUR od 16. 9. 2008 do plačila, - od zneska 15.724,80 EUR od 16. 10. 2008 do plačila, - od zneska 15.724,80 EUR od 16. 11. 2008 do plačila, - od zneska 15.724,80 EUR od 16. 12. 2008 do plačila, - od zneska 15.724,80 EUR od 16. 01. 2009 do plačila, - od zneska 15.724,80 EUR od 16. 02. 2009 do plačila, v 15 dneh.

2. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

3. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 5.424,00 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.“ Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožena stranka sodbo izpodbija v 1. in 3. točki izreka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožečima strankama pa naloži v plačilo stroške celotnega postopka, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožečima strankama pa naloži v plačilo stroške celotnega postopka.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali sodbo spremeni, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške.

V popravi pritožbe z dne 21. 3. 2013 (na red. št. 25 spisa) je tožeča stranka smiselno umaknila pritožbo zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

V tej zadevi tožeča stranka vtožuje zneske zadnjih devetih neplačanih računov iz naslova najema oglasnih površin na reklamnih roto panojih, zapadlih v obdobju od junija 2008 do februarja 2009, in zakonske zamudne obresti. Zahtevek utemeljuje na podlagi pogodbe o najemu oglasnih površin na reklamnih roto panojih z dne 14. 12. 1999, ki jo je pravna prednica tožene stranke, družba M. d.d., sklenila z drugo tožečo stranko (v nadaljevanju: pogodba 1999), v zvezi s pogodbo o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti, ki sta jo prvo tožeča stranka in drugo tožeča stranka sklenili 22. 6. 2004 (v nadaljevanju: pogodba 2004). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevku tožeče stranke ugodilo za plačilo osmih računov, in sicer v nižjih zneskih od vtoževanih, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo.

K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka najprej uveljavlja, da sta tožnici zahtevali nerazdelno plačilo na podlagi zatrjevanega prenosa pogodbe 1999 s pogodbo 2004, obstoja aktivne solidarnosti pa nista izkazali. Ker sodišče ni odločilo o zahtevku na solidarno plačilo, temveč je zahtevek spremenjen, kot da je tožbo vložila le prvo tožeča stranka, je s tem po stališču pritožnice sodišče preseglo meje tožbenega zahtevka in kršilo prvi odstavek 2. člena ZPP.

Iz podatkov sodnega registra pri AJPES izhaja, da je bila drugo tožeča stranka dne 20. 12. 2012, torej po izdaji sodbe sodišča prve stopnje (glavna obravnava je bila 23. 11. 2012), izbrisana iz sodnega registra. Procesne predpostavke za odločanje o zahtevku obeh tožečih strank so bile s tem izpolnjene: na (zadnji) dan glavne obravnave namreč drugo tožeča stranka še ni bila izbrisana iz sodnega registra in je bila lahko pravdna stranka (imela je sposobnost biti stranka, prim. 76. člen ZPP). Prav tako sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka s tem, ko je o obeh tožečih strankah govorilo kot o tožeči stranki; na strani tožeče stranke namreč lahko nastopa več oseb.

Je pa v tem delu pritožba utemeljena iz materialnopravnih razlogov, ki so drugačne narave, kot jih uveljavlja tožena stranka. Ta se sicer sklicuje na to, da sta tožeči stranki zahtevali nerazdelno plačilo vtoževanega zneska, pri čemer solidarnosti na upniški strani, ki se ne domneva, nista izkazali. Vendar se te pritožbene trditve izkažejo za nerelevantne po materialnopravnem preizkusu zahtevka drugo tožeče stranke po uradni dolžnosti. Višje sodišče namreč ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri presoji pravne podlage vtoževanega zahtevka ni upoštevalo določila prvega odstavka 2. člena pogodbe 2004(1) , v katerem sta se tožeči stranki med seboj dogovorili, da z dnem 1. 7. 2004 vse pravice v zvezi s trženjem oglasnih površin na panojih (to pa je predmet vtoževanega zahtevka), preidejo na drugopogodbenika, ki je v tej zadevi prvo tožeča stranka. Drugo tožeča stranka torej za vtoževanje zahtevkov, nastalih po 1. 7. 2004, kot je v tej zadevi, ko se zahtevki nanašajo na kasnejše obdobje, ni stvarno legitimirana in je njen tožbeni zahtevek neutemeljen. Za vtoževanje plačil na podlagi pogodbe 1999 drugo tožeča stranka glede na določilo 2. člena pogodbe 2004 nima več (pogodbene) podlage. Sodišče prve stopnje bi glede na to moralo tožbeni zahtevek drugo tožeče stranke zavrniti.

Kadar gre za solidarno terjatev, ima vsak solidarni upnik pravico zahtevati od dolžnika izpolnitev celotne obveznosti (prim. 407. člen OZ). V zvezi z (ne)obstojem aktivne solidarnosti v tej zadevi gre zato toženi stranki pojasniti, da tudi če se izkaže, da eden od solidarnih upnikov v postopku ni stvarno legitimiran, to na položaj drugega upnika ne vpliva. Neutemeljene pa so tudi trditve, da je sodišče prve stopnje predrugačilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s tem, ko je solidarni tožbeni zahtevek dveh pravnih subjektov obravnavalo kot zahtevek enega samega subjekta; prav zato, ker sta obe tožeči stranki skupaj zahtevali nerazdelno plačilo denarnega zneska, lahko tudi vsaka tožeča stranka sama zahteva celotno plačilo. Tožeči stranki trditev o solidarni obveznosti res nista podali, vendar procesno gledeano, torej z vidika sosporništva, njuna kvalifikacija zahtevka ni merodajna. Dopustnost sosporništva pravno kvalificira sodišče, ne pa stranki. Ker pa gre za navadno, formalno sosporništvo, lahko sodišče za vsako od tožečih strank izda drugačno odločitev (prim. 191. člen ZPP).

V zvezi s privolitvijo tožene stranke v prenos pogodbe 2004 tožena stranka meni, da pogoj za privolitev ni le pisna oblika v primeru pisne pogodbe, temveč izjava o privolitvi, ki mora biti, če je dana ustno, izrecna, nedvoumna in odraz prave volje pogodbene stranke, ki tako privolitev daje, njen smisel pa je v tem, da se nasprotna pogodbena stranka zaveda novonastalega pravnega položaja. Tožena stranka tudi v pritožbi ponavlja, da pristanka nikoli ni izrazila.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožena stranka voljo glede privolitve v prenos pogodbe 2004 izrazila s konkludentnimi dejanji. Višje sodišče v konkretnem primeru pritrjuje stališču sodbe, da je o takšni privolitvi mogoče sklepati tudi na podlagi ravnanja stranke in ni potrebno, da je volja izrecno izražena, kot neutemeljeno trdi tožena stranka. Ne le, da je za prenos pogodbe vedela, temveč, da je v prenos pogodbe tudi privolila, je sodišče prve stopnje ugotovilo tako na podlagi dejstva, da je tožena stranka po prenosu pogodbe brez ugovora plačevala račune prvo tožeči stranki, kot tudi zato, ker je tožena stranka na prvo tožečo stranko naslavljala svoje dopise v zvezi z zavrnitvijo računov, obveščala pa jo je tudi o spremembah v svojem poslovanju (dopis pravne prednice tožene stranke z dne 14. 6. 2007, priloga A25). Iz dejanj tožene stranke je zato tudi po stališču višjega sodišča mogoče sklepati, da se je s prenosom pogodbe strinjala. Vednost glede pravno upoštevnih okoliščin posla, ki se tudi po stališču višjega sodišča za toženo stranko s prenosom pogodbe niso spremenile, pa iz takih dejanj tožene stranke logično izhaja. Sicer pa tožena stranka v pritožbi niti ne navede, katere so tiste pravno upoštevne okoliščine posla, ki so se z dejstvom prenosa pogodbe z drugo tožeče na prvo tožečo stranko spremenile.

Posledično so neutemeljeni očitki, da tožeči stranki nista opredelili, kateri zakoniti zastopnik je o sklenitvi pogodbe 2004 obvestil toženo stranko in kdaj, saj sodišče na izraženo privolitev tožene stranke ni sklepalo na podlagi teh trditev. Nelogično pa je tudi sklicevanje, da védenja in zavedanja tožene stranke glede prevzema pogodbe ni bilo ter s tem zvezane pritožbene trditve o zavajajočem ravnanju tožnikov. Navkljub dejstvom, da gre pri tožečih strankah za podjetji s podobno firmo in za zakonita zastopnika z istim priimkom, storitev pa so izvajale iste fizične osebe, iz listinskih dokazov jasno izhaja, da je tožena stranka svoje dopise pravilno naslavljala na prvo tožečo stranko kot prevzemnico pravic in obveznosti iz pogodbe 1999. Glede na okoliščine konkretnega primera pa je nadalje iz konteksta iztrgano pritožbeno sklicevanje le na dejstvo izdajanja računov in njihovega plačila, ki naj ne bi moglo sanirati dejstva, da tožena stranka s sklenitvijo pogodbe 2004 ni bila seznanjena. Pri tem tožena stranka - glede na listinske dokaze, ki govorijo nasprotno - niti ni konkretno navedla, kdaj pa, če ne ob sklenitvi pogodbe 2004, se je z dejstvom prenosa pogodbe sicer seznanila.

Tudi na odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 45/97 z dne 8. 8. 1997 se tožena stranka neutemeljeno sklicuje. V navedeni sodbi je šlo za prenos pogodbe, za katero se zahteva pisna oblika, zaradi česar določb takratnega ZOR o realizaciji pogodbe ni bilo mogoče uporabiti. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da pogodba 2004 ne govori eksplicitno o prenosu pogodbe 1999: iz 2. člena pogodbe 2004 jasno izhaja, da so predmet prenosa na prvo tožečo stranko vse pravice tako v zvezi z izgradnjo in upravljanjem promocijskih roto panojev, kot pravice v zvezi s trženjem oglasnih površin, slednje pa je predmet tega spora med prvo tožečo stranko in toženo stranko.

Pritožbeni očitki o neizkazanosti dejstev, da so bile storitve dejansko opravljene, so neutemeljeni. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča, da iz tega razloga računov tožeče stranke ni zavračala; to je storila zaradi prevelikega števila zaračunanih panojev (priloga A21), iz pripravljalnih vlog tožene stranke pa tudi ne izhaja, da bi trditve tožeče stranke, da so bile storitve opravljene, sploh prerekala, zato to dejstvo niti ni sporno (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP). V zvezi s specifikacijo računov pa je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s tem, ko je priložila specifikacije računov, iz katerih je razvidna lokacija in številka reklamnega panoja, kot tudi število panojev, zadostno konkretizirala svoje zahtevke, ki jih je mogoče preizkusiti. Nobenega razloga namreč ni, da bi morala stranka vsebino priloženih obračunov, iz katerih izhajajo navedeni podatki, prepisovati še v svojo vlogo.

Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena. Več o višini zahtevka bo višje sodišče obrazložilo pri preizkusu sodbe s pritožbo tožeče stranke.

Glede na povedano je višje sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo. Na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP je zato 1. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo v razmerju do drugo tožeče stranke, in sicer tako, da se tožbeni zahtevek drugo tožeče stranke zavrne (prim. II. točka izreka te sodbe).

K pritožbi tožeče stranke: Glede drugo tožeče stranke: Drugo tožeča stranka je bila dne 20.12.2012 izbrisana iz sodnega registra in je z dnem izbrisa prenehala obstajati (441. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju), s tem pa je izgubila tudi sposobnost biti stranka. Sposobnost biti stranka, torej biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju, je ena od temeljnih procesnih predpostavk in mora biti podana mora biti v vseh fazah postopka, tudi v času odločanja o pritožbi (80. člen ZPP). Ker ta procesna predpostavka v času odločanja pritožbenega senata ni podana, je višje sodišče pritožbo drugo tožeče stranke kot nedovoljeno zavrglo (352. člen ZPP), kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe.

Glede prvo tožeče stranke: Prvo tožeča stranka uvodoma izpodbija zaključek, da je neutemeljen zahtevek tožeče stranke za plačilo računa za mesec februar 2009. Uveljavlja, da odločilnega dejstva, kdaj je tožeča stranka postavila prvi pano, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, čeprav je bil to del trditvene podlage tožeče stranke; v prvi pripravljalni vlogi je jasno navedla, da je prvi pano postavila 26. 2. 2000, v dokaz pa predložila račun št. MMP-001 z dne 9. 3. 2000, tožena stranka pa tega ni substancirano prerekala.

Drži, da je tožeča stranka (list. št. 30 spisa) trdila, da je namestila prve oglasne strani konec februarja 2009, natančneje 26. 2. 2000, dne 9. 3. 2000 pa izdala prvo fakturo za obdobje 26. 6. (pravilno 26. 2. ) do 31. 3. 2000, tako da je za toženo stranko nastala prva obveznost plačila najemnine v marcu 2000, in tudi, da je kot dokaz priložila račun št. MMP_0001 z dne 9. 3. 2000 (priloga A27 spisa). Držijo tudi pritožbene trditve, da tožena stranka tega dejstva ni izrecno prerekala; po stališču tožene stranke, da pogodba 1999 ni bila veljavna, je bilo to dejstvo nerelevantno (vloga tožene, list. št. 49 spisa). Protispisna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka trdila, da je prvi pano postavila 1. 3. 2000, sodišče pa v obrazložitvi pride tudi samo s seboj v nasprotje, ko navede, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kdaj je tožeča stranka postavila svoj prvi pano.

To dejstvo je glede na določilo drugega odstavka 14. člena pogodbe 1999 pravno pomembno zaradi roka za odpoved pogodbe: po navedeni določbi začne pogodbeno obdobje teči z dnem postavitve prvega panoja. Skladno s prvim odstavkom istega člena pa mora vsaka pogodbena stranka do šest mesecev pred iztekom posameznega pogodbenega obdobja izraziti drugo voljo, sicer se pogodba avtomatsko podaljša še za eno leto. Glede na to je bil po ugotovitvi višjega sodišča rok za odpoved pogodbe 26. 8. 2008. Vendar prvo tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka (ne glede na dopis z dne 19. 12. 2008, priloga A23) očitno pisno odpovedala pogodbo že prej, in sicer v juliju 2008, kar omenja tožeča stranka v dopisu z dne 14. 8. 2008 (priloga A31 spisa). Glede na pritožbeno neizpodbito dejstvo torej, da je tožena stranka odpovedala pogodbo v juliju 2008, in ob upoštevanju zgoraj ugotovljenega o začetku teka in roku izteka pogodbenega obdobja, se je torej pogodbeno obdobje izteklo v januarju 2009. Posledično je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka do takrat lahko opravljala svoje storitve, pravilna. Zahtevek po računu št. MMP_0902006 z dne 27. 2. 2009 za obdobje od 1. 2. - 28. 2. 2009 (priloga A29) je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in je v tem delu pritožba neutemeljena.

V zvezi z višino prisojenih zneskov prvo tožeča stranka uveljavlja, da je sodišče ugodilo zahtevku v znesku 15.724,80 EUR in ne po vtoževanih računih, tožeča stranka pa je predložila račune s specifikacijo in je višina preverljiva, pojasnila pa je tudi, da se je z junijem 2008 število oglasnih mest zvišalo z 28 na 31 mejnih prehodov, računa za januar in februar 2009 pa sta višja zaradi revalorizacije.

Višje sodišče se strinja s pritožnico, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov, iz katerih je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotavlja tudi, da držijo pritožbene trditve, da tožena stranka v nobeni vlogi vtoževanih računov po višini ni substancirano prerekala. Tudi pritožbeni očitek o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki dejansko sicer leti na napačno dokazno oceno sodišča, je utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč višino prisojenih zneskov utemeljilo le s tremi razlogi: prvič, da je tožeča stranka v skladu s pogodbo iz leta 1999 upravičena do plačil v višini, kot je bila pred zavrnitvijo računov. Vendar to iz določb pogodbe 1999 (priloga A1 spisa) ne izhaja. Pogodbena cena je bila določena glede na posamezno oglasno stran mesečno (prim. 6. člen pogodbe 1999). Drugič, sklicevalo se je na trditev prvo tožeče stranke, da je upravičena vsaj do mesečnega plačila v višini 15.724,80 EUR, kolikor jih je tožena stranka mesečno plačevala. Vendar iz izvajanj prvo tožeče stranke ne izhaja, da bi se ta nad zneskom 15.724,80 EUR zahtevku kadarkoli odpovedala. In tretjič, sklicevalo se je na razloge za zavrnitev računov s strani tožene stranke, ki pa jih v obrazložitvi ni navedlo. Pri tem prvo tožeča stranka utemeljeno poudarja, da je bilo v sferi trditvenega bremena tožene stranke, da višini vtoževanih zneskov ugovarja konkretizirano. Drugih razlogov za delno zavrnitev zahtevka po višini pa sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo. Kot že navedeno v okviru preizkusa sodbe s pritožbo tožene stranke, in sicer, da so zahtevki tožeče stranke po posameznih izdanih računih zadostno konkretizirani, da jih je mogoče preizkusiti, je tako sodba sodišča prve stopnje glede razlogov za delno zavrnitev zahtevkov po višini (nad prisojenimi 15.724,80 EUR za posamezen zapadel račun) neobrazložena in je (nad prvo tožeči stranki prisojenim zneskom, 15.724,80 EUR), višje sodišče ni moglo preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče je zato v tem delu pritožbi prvo tožeče stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), in sicer v obsegu, kot izhaja iz III. točke izreka te odločbe.

Odločitev o stroških pritožbe tožene stranke temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka namreč s svojo pritožbo ni uspela znižati zneska vtoževane terjatve.

Glede na odločitev višjega sodišča o pritožbi prvo tožeče stranke odločitev o stroških pritožbe tožeče stranke in stroških odgovora na pritožbo, ki ga je vložila tožena stranka, temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Prva stran pogodbe v prilogi A28 spisa.