Jedro

V prvotnem opisu dejanja in v tekstu, ki ga je sodišče prve stopnje vneslo v opis, so opisani zakonski znaki kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem in tretjem odstavku 218. člena KZ. Nadomestitev teksta v delu opisa z dvojino, torej da sta obsojenca zahtevala zase denar in ne le, da mora oškodovanec denar vrniti obsojenemu, pomeni da je bistvo obtožbenega in sodbenega očitka isto, to je zahteva, da se izroči denar, čeprav dolg ni obstajal, saj oškodovanec ni dolgoval ničesar. Opis dejanja ni bil spremenjen v nobenem odločilnem dejstvu, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 800,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 16. 9. 2015 obsojena R. G. in J. P. spoznalo za kriva poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obsojenemu R. G. je določilo kazen enega leta zapora. Preklicalo je pogojno obsodbo, izrečeno obsojencu s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 18477/2014 z dne 7. 7. 2014, s katero je bila določena kazen dve leti zapora, ter mu nato ob upoštevanju določene kazni in kazni iz preklicane pogojne obsodbe izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Obsojenemu J. P. je izreklo kazen eno leto zapora. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP pa ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23. 6. 2016 delno ugodilo pritožbi zagovornika obsojenega J. P. ter obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let, v ostalem pa je pritožbo zagovornika obsojenega P. in v celoti pritožbi zagovornikov obsojenega R. G. zavrnilo kot neutemeljene ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojeni R. G. dolžan plačati sodno takso v višini 700,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega R. G. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in 22. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču so predlagali, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo tako spremeni, da izreče oprostilno sodbo ali pa razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo temu sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona, ki jih uveljavljajo zagovorniki, niso podane, pravnomočno sodbo pa izpodbijajo tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

4. Obsojenec in zagovorniki se o odgovoru državnega tožilca niso izjavili.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če se to vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (420. člen ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

6. V zahtevi zagovorniki navajajo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ni podana objektivna identiteta med obtožbo in sodbo. Sodišče je v opisu dejanja dodalo navedbo: „da jima mora vrniti 800,00 EUR, čeprav jima denarja sploh ni dolgoval“, kar bi bilo sicer glede na izvedeni dokazni postopek načeloma pravilno, vendar pa je s tem dodatkom v opisu kaznivega dejanja sodišče obtožbo prekoračilo. Ne strinjajo se z navedbami pritožbenega sodišča v točki 10, na strani 7, da zatrjevana bistvena kršitev določb postopka, ki so jo uveljavljali zagovorniki obsojenca v pritožbi, ni podana. Po oceni zagovornikov pomeni sprememba v opisu dejanja dopolnitev opisa z zakonskim znakom kaznivega dejanja: „ali kdor na takšen način izterja dolg“. Slednje pa upoštevaje, da opis kaznivega dejanja v Kazenskem zakoniku, veljavnem od 1. 11. 2008 (v nadaljevanju KZ-1) zakonskega teksta, ki ga je dodalo sodišče, v 213. členu več ne vsebuje, lahko pomeni le, da je sodišče s spremembo opisa dejanja kršilo določbo prvega odstavka 354. člena ZKP. Sodišče je obdolžencu očitalo drugo, zanj milejše kaznivo dejanje, in sicer poskus kaznivega dejanja samovoljnosti po drugem in četrtem odstavku 310. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. 7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana bistvena kršitev kazenskega postopka, ni bila podana. V obtožnici z dne 10. 2. 2009 spremenjeni dne 2. 2. 2012 (državna tožilka je 2. 2. 2012 spremenila dve očitni pisni pomoti) se opis dejanja glasi: „da sta obsojenca skupaj v sodelovanju pri izvršitvi kaznivega dejanja z namenom, da bi za R. G. pridobila protipravno premoženjsko korist s silo in resno grožnjo poskusila drugega prisiliti, da bi slednji v škodo svojega premoženja kaj storil, dejanje pa je storilo dvoje oseb, s tem da sta dne 20. 12. 2006 okoli 22.30 ure pred hotelom Slon...od oškodovanca G. S. zahtevala, da pelje proti Šentvidu, kar je tudi storil, med vožnjo v smeri Šentvida pa sta na njega vpila, da mora G. vrniti 800,00 EUR, čeprav mu slednji denarja sploh ni dolgoval“. Sodišče prve stopnje je opis dejanja prilagodilo uspehu dokazovanja in v točki 42 sodbe obrazložilo, da je v delu opisa dejanja navedlo: „da sta obtoženca na njega (oškodovanca) vpila, da jima mora vrniti 800,00 EUR, čeprav jima denarja sploh ni dolgoval“, s čimer je nadomestilo opis „da mora G. vrniti 800,00 EUR, čeprav mu denarja sploh ni dolgoval“. S takšno spremembo opisa dejanja pa ni prišlo do bistvene kršitve iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ohranjena. Tako v prvotnem opisu dejanja, kot v tekstu, ki ga je sodišče prve stopnje vneslo v opis, so opisani zakonski znaki kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem in tretjem odstavku 218. člena KZ. Nadomestitev teksta v delu opisa z dvojino, torej da sta obsojenca zahtevala zase denar in ne le, da mora oškodovanec denar vrniti obsojenemu G., pomeni da je bistvo obtožbenega in sodbenega očitka isto, to je zahteva, da se izroči denar, čeprav dolg ni obstajal, saj oškodovanec obtožencema (in tudi ne G.) ni dolgoval ničesar. Opis dejanja ni bil spremenjen v nobenem odločilnem dejstvu, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja.

8. Enako bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovorniki vidijo tudi v posegu sodišča v opis dejanja, ko je kraj Šentvid nadomestilo s krajem Medvode (sodišče je v opisu dejanja, kjer je navedeno: „od njega zahtevala, da pelje proti Šentvidu, kar je tudi storil in med vožnjo v smeri Šentvida“, kraj Šentvid nadomestilo s krajem Medvode). Že višje sodišče je v sodbi v točki 10 na strani 7 pravilno zapisalo, da sprememba kraja dejanja ni pravnorelevantna okoliščina. Kraj dejanja je sicer pomembna modaliteta kaznivega dejanja, ni pa odločilno dejstvo in ni pravnorelevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja, zato zatrjevana kršitev določb postopka ni podana.

9. V ostalem pa navedbe zagovornikov o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pomenijo le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Zagovorniki kraj dejanja povezujejo s presojo verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe.

10. Zagovorniki navajajo, da je sodišče druge stopnje zagrešilo tudi tako imenovano protispisnost, ko je točki 7 obrazložitve napačno zapisalo, da sta obsojenca od oškodovanca zahtevala, da pelje prav v Medvode, medtem ko je v opisu dejanja navedeno, da naj pelje proti Medvodam. Zapis sodišča druge stopnje v obrazložitvi sodbe ne pomeni protispisnosti, ki je podana takrat, ko sodišče v sodbi napačno povzema vsebino dokaza in na podlagi takšne napačne vsebine napravi zaključke o odločilnih dejstvih.

11. Pritožbenemu sodišču zagovorniki očitajo, da je kršilo določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, ki določa, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Trdijo, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb in jih ni argumentirano zavrnilo. Povzemajo določene dele pritožbe obsojenčevega zagovornika po uradni dolžnosti odvetnika M. V. (strani 5 in 6) in trdijo, da se višje sodišče do konkretnih navedb ni opredelilo, kar bi bilo dolžno storiti.

12. Pritožbeno sodišče je opravilo presojo in kontrolo sodbe sodišča prve stopnje v skladu z ustaljeno sodno prakso. Standard obrazložitve sodbe drugostopenjskega sodišča zahteva, da mora iz sodbe izhajati, da je pritožbene navedbe presodilo in se do njih opredelilo. Pritožbo zagovornika M. V. (dejansko pritožbe vseh pritožnikov) je v okviru kontrole pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja presojalo v točkah 6 do 9 sodbe. Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje, ter presodilo, da je to pravilno ocenilo, da je izpovedba oškodovanca, ki je v bistvenem, to je o nasilju obeh obsojencev v povezavi z njuno zahtevo naj jima izroči denar, ves čas enaka, prepričljiva in tudi potrjena z drugimi dokazi, ter da pravilne ocene pritožniki s posameznimi, iz celote iztrganimi deli izpovedbe oškodovanca ne morejo omajati. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da se je s pritožbenimi navedbami seznanilo in jih ni prezrlo, ter da je tudi odgovorilo nanje.

13. Zagovorniki nadalje trdijo, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do določenih navedb, ki sicer niso odraz drugačne dokazne ocene, temveč očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Opozarjajo na dele pritožbe obsojenčevega zagovornika po uradni dolžnost iz strani 12 in 13; da je oškodovanec različno izpovedoval, kako je prišel do voznika taksija, ki naj bi mu pomagal in na navedbe, ki se nanašajo na klice iz telefonske številke XXX XXX XXX.

14. Pritožbeno sodišče je pri presoji pritožbenih navedb upoštevalo dokazno oceno oškodovančeve izpovedbe v sodbi sodišča prve stopnje, v kateri je tudi opredelitev do telefonski številk (telefonska številka priče A., iz katere je oškodovanec, kot je izpovedoval ves čas postopka, preden sta obsojenca vstopila v njegov avtomobil, prejel telefonski klic). Dokazno presojo, ki ji je pritrdilo, je pritožbeno sodišče kontroliralo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi in sprejelo oceno sodišča prve stopnje, da je oškodovančeva izpovedba verodostojna. Pritožbenemu sodišču se ni potrebno ponovno opredeljevati do vsega dokaznega gradiva, ampak pri kontroli sodbe sodišča prve stopnje presodi, ali je dokazna ocena, če gre za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pravilna in popolna, kar je bilo v sodbi sodišča druge stopnje presojeno. Po navedenem ni bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledica kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP, kot zatrjujejo zagovorniki.

15. Po oceni zagovornikov so razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi sodišča druge stopnje v nasprotju z listinami. Menijo, da je obrazložitev pritožbenega sodišča, ki pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je izpovedba oškodovanca prepričljiva in potrjena z zapisnikom o ogledu kraja dejanja (o ogledu avtomobila), izpovedbo I. G. in A. A. protispisna, saj iz nobenega od navedenih dokazov ne izhaja, da bi obsojenec storil očitano kaznivo dejanje. V čem naj bi obstajala protispisnost, zagovorniki ne pojasnijo in tako ne zatrjujejo navedene procesne kršitve. Izražajo nestrinjanje z ugotovljenimi dejstvi v pravnomočni sodbi in z oceno o verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe, ter s presojo navedenih dokazov. Z lastnim vrednotenjem pomena oškodovančevih izjav, v povezavi z zapisnikom o ogledu avtomobila, vrednotenjem delov izpovedbe priče I. G. ter izpovedbe priče A. A., ne uveljavljajo kršitve zakona, ampak trdijo, da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

16. Kršitev kazenskega zakona zagovorniki uveljavljajo z navedbami, da bi moralo sodišče upoštevaje vsebino opisa kaznivega dejanja v skladu s 7. členom KZ-1 uporabiti milejši zakon, in dejanje opredeliti kot kaznivo dejanje samovoljnosti po 310. členu KZ-1. Kršitve kazenskega zakona obsojenčevi zagovorniki v pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje niso uveljavljali, zato Vrhovno sodišče te kršitve ni obravnavalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

17. Ker kršitve zakona po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, in ker zagovorniki uveljavljajo tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

18. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7114 in 7152 taksne tarife Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju in zamotanosti tega postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.