Jedro

Tožeča stranka ne uveljavlja plačilo terjatve iz naslova za uporabo telefonov, za katere sicer velja enoletni zastaralni rok (3. točka prvega odstavka 355. člena OZ). V danem primeru je namreč tožeča stranka kot naročnik telefonskega priključka telefonske impulze za sporne komercialne klice poravnala iz svojih sredstev izvajalcu (Telekomu). S takim plačilom je bila toženka, ki je opravljala komercialne klice izven opisa svojih del in nalog (izven službene dolžnosti pri toženki), obogatena na škodo tožnice. Tožnica tako proti toženki uveljavlja terjatev na podlagi neopravičene obogatitve (prvi odstavek 190. člena OZ), ne pa na podlagi naročniških telefonskih storitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu ter v odločbi o pravdnih stroških potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je prvostopno sodišče delno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v , opr. št. I 2285/2005 z dne 14.12.2005 tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2.896,21 EUR (prej 694.047,76 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.12.2000 dalje. Navedeno plačilo temelji na neopravičeni pridobitvi toženke (190. člen Obligacijskega zakonika – OZ). V odločbi o pravdnih stroških je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.629,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. V zavrnilnem delu (drugi odstavek prvostopnega izreka) je prvostopno sodišče že citirani sklep o izvršbi v točki 1 izreka razveljavilo za znesek 579,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.12.002 dalje ter v tem obsegu zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

2.

Proti obsodilnemu delu prvostopne sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi ponavlja ugovor zastaranja terjatve ter navaja, da je prvostopno sodišče zmotno presodilo, da je bila tožnica tista oseba, ki je opravila sporne komercialne klice na telefonu tožene stranke.

3.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.

Pritožba ni utemeljena.

5.

V pritožbenem postopku ni sporno, da so bili meseca oktobra in novembra 2002 po stacionarnem telefonskem priključku (nadalje telefonu) tožene stranke opravljeni komercialni (plačljivi) telefonski klici v skupnem znesku 2.896,21 EUR in katere je kot telefonski naročnik poravnala tožena stranka po izstavljenih računih Telekoma.

6.

Pritožbeno sodišče nima prav nobenega pomisleka v presojo prvostopnega sodišča, da je sporne komercialne klice opravila ravno toženka, ki je bila v navedenem obdobju preko študentskega servisa zaposlena pri toženi stranki. Toženka je sicer ves čas postopka odločno zanikala,da bi sama opravila sporne komercialne telefonske klice. Prvostopno sodišče pa je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo pričo (sodelavko toženke) in (upravitelja tožnika za SV Slovenijo) ter izvedlo dokaze z izvedencem s področja telekomunikacij in vpogledalo v izpise telefonskih klicev, pravilno ugotovilo in presodilo, da je ravno toženka bila tista oseba, ki je opravila sporne telefonske komercialne klice. Na podlagi navedenih dokazov je prvostopno sodišče z veliko stopnjo prepričanja izključilo možnost, da je sporne telefonske klice opravila kakšna druga oseba zaposlena pri toženki oziroma kakšna tretja oseba,ki bi lahko vpadla v telefonski priključek. Po taki metodi izključevanja drugih oziroma tretjih oseb kot storilcev spornih klicev je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je edina oseba, ki je lahko opravila sporne komercialne klice, toženka. Takšno dokazno oceno je prvostopno sodišče tudi zelo podrobno in obširno obrazložilo (str. 5 – 9 prvostopne sodbe) in taki dokazni oceni, ki temelji na izvedenih dokazih in ki je razumna, logična in sklepčna, se lahko pritožbeno sodišče le pridružuje. Pritožbena izvajanja, da toženki z izvedenimi dokazi ni dokazano, da je bila klicatelj spornih komercialnih klicev, so tako neutemeljena. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja je neutemeljen.

7.

Prvostopno sodišče je tudi povsem pravilno zavrnilo toženkin ugovor zastaranja terjatve. Tožeča stranka namreč proti toženi stranki uveljavlja terjatev iz naslova neupravičene pridobitve (190. člen OZ), za katero velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ). Tožeča stranka tako ne uveljavlja plačilo terjatve iz naslova za uporabo telefonov, za katere sicer velja enoletni zastaralni rok (3. točka prvega odstavka 355. člena OZ). V danem primeru je namreč tožeča stranka kot naročnik telefonskega priključka telefonske impulze za sporne komercialne klice poravnala iz svojih sredstev izvajalcu (Telekomu). S takim plačilom pa je bila toženka, ki je opravljala komercialne klice izven opisa svojih del in nalog (izven službene dolžnosti pri toženki), obogatena na škodo tožnice. Tožnica tako proti toženki uveljavlja terjatev na podlagi neopravičene obogatitve (prvi odstavek 190. člena OZ), ne pa na podlagi naročniških telefonskih storitev. Tako pa se pritožbeni ugovor v smeri zastaranja terjatve pokaže kot neutemeljen, pri čemer ni sporno, da je terjatev iz naslova neopravičene obogatitve zapadla v plačilo 25.12.2002, izvršilni predlog pa je bil vložen 2.12.2005, to je pred potekom petletnega zastaralnega roka določenega v 346. členu OZ.

8.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

9.

Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.