Jedro

Razmerje med tožečo in toženo stranko je samostojno pravno razmerje. Tožeča stranka je dolžna pridobiti samo evidenco uporabnikov, ki koristijo pitno vodo ter količino porabljene pitne vode. Plačilo računov za vodarino ne pomeni pripoznave dolga za plačilo komunalnih storitev, saj se pripoznava lahko nanaša le na stranke iz istega obligacijskega razmerja.

Dokazno breme je bilo na toženi stranki, saj je bila zavezana izpolniti terjatev iz naslova komunalnih storitev tožeči stranki. Tožeča stranka jo je celo pozvala naj to dokaže, tožena stranka pa je uspela zgolj dokazati, da je poravnala obveznosti družbi M., ni pa uspela dokazati, da so bile obveznosti poravnane tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 186769/2014 z dne 9. 1. 2015 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico 6.158,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2013 do plačila in v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 37,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2015 do plačila (I. točka izreka). Nadalje je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v prvem odstavku izreka za glavnico 6.001,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2013 do plačila in v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 37,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2015 do plačila ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). V III. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške postopka.

2. Tožeča stranka se je pravočasno pritožila iz pritožbenih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter razveljavi II. in III. točko izpodbijane sodbe in pusti sklep v celoti v veljavi, toženi stranki pa naloži stroške postopka. Podredno je zahtevala, da se pritožbi ugodi, sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pravočasno se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožila tudi tožena stranka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter razveljavi I. in III. točko izpodbijane sodbe in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži stroške postopka. Podredno je zahtevala, da se pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila, tako da je prerekala vse pritožbene navedbe in predlagala, da pristojno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo njenih stroškov odgovora na pritožbo. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

5. Višje sodišče glede na javno dostopne podatke spletnega portala AJPES ugotavlja, da se je s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 1480/2017 z dnem 22. 5. 2017 nad toženo stranko začel stečajni postopek, zaradi česar je nastopila prekinitev pravdnega postopka (4. točka drugega odstavka 205. člena ZPP), ki pa ni ovira za odločanje o pritožbi, saj je nastopila po koncu glavne obravnave (drugi odstavek 207. člena ZPP). Ker je izdaja odločbe druge stopnje na seji procesno dejanje izključno sodišča, ne predstavlja kršitve določb ZPP, če je pritožbeno sodišče izdalo odločbo tudi v času prekinitve postopka (VSL sklep II Cpg 374/2016, VSL sodba I Cpg 1584/2015).

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožeča stranka kot izvajalec gospodarske javne službe s področja odvajanja in čiščenja odpadnih voda toženi stranki kot uporabniku storitev te javne službe utemeljeno izstavila sporna računa, iz katerih je razvidno, da je toženi stranki obračunala plačilo za opravljene komunalne storitve (odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode ter odstranjevanje blata) za daljše obdobje nazaj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen, z izjemo terjatev starejših od treh let od dneva sprožitve konkretnega postopka, za katere je ugotovilo, da so zastarane in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

8. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da se v postopku zamenjujeta pojma "plačilo okoljske dajatve" s pojmom "plačilo storitev odvajanja in čiščenja odpadnih voda in odstranjevanje blata" (krajše: komunalne storitve). Okoljsko dajatev ureja Uredba Vlade RS o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (v nadaljevanju: Uredba) in se plačuje za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadne vode, zavezanec za plačilo pa je pravna ali fizična oseba, ki je uporabnik stavbe, v kateri nastaja komunalna odpadna voda. Terjatev, ki jo zahteva tožeča stranka, ni okoljska dajatev, ampak izvira iz opravljanja komunalnih storitev. Glede na navedeno pravna podlaga predmetnega spora ni Uredba in so pritožbena sklicevanja glede (ne)veljavnosti Uredbe neutemeljena. Sodišče prve stopnje se je sicer opredelilo glede veljavnosti Uredbe, vendar je pri odločanju uporabilo pravilno materialno podlago.

Pravna podlaga

9. Odlok MO Maribor o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne in padavinske vode (MUV št. 23/2006, 13/2008; v nadaljevanju: Odlok) v 2., 10. in 11. členu določa: Uporabniki storitev javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne in padavinske vode so vsi, ki uporabljajo pitno vodo ali vsi tisti, pri katerih nastajajo odpadne vode, ki odtekajo v javno kanalizacijo. Kot baza podatkov služi evidenca, ki jo uporablja M. za obračun porabljene pitne vode. Izvajalec javne službe je tožeča stranka. Odvajanje odpadnih voda se obračunava, kot to določajo predpisi s področja obračunavanja odvajanja odpadnih voda in sicer uporabniki, ki uporabljajo vodo iz javnega vodovoda in so priključeni na javno kanalizacijo, ali se imajo možnost nanjo priključiti, plačujejo odvajanje odpadnih voda v enaki količini in v enakih obdobjih kot porabljeno pitno vodo. Čiščenje odpadnih voda se obračunava, kot to določajo predpisi s področja čiščenja odpadnih voda in koncesijska pogodba o izgradnji in obratovanju Centralne čistilne naprave (CČN). Ceno čiščenja odpadnih voda predstavlja tako imenovana storitvena pristojbina, ki zajema ceno storitve čiščenja in ceno izgradnje CČN. Zavezanci za plačilo odvajanja in stroškov čiščenja odpadnih voda so vsi uporabniki vode, ki so priključeni na javno kanalizacijo. Odstranjevanje blata se obračunava skladno s Sklepom odbora za komunalne in gospodarske javne službe št. 06203-35/2006 v okviru javne službe za obračun komunalnih dajatev na podlagi pogodbe med S. d.o.o. in N. d.d. in ob soglasju Občine Maribor in soglasja Ministrstva za gospodarstvo (Sklep).

O pritožbi tožeče stranke

10. Z zastaranjem preneha pravica do sodnega varstva oz. pravica zahtevati izpolnitev, sama obveznost pa ne preneha. Sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da je del terjatev zastaranih, ne zanika obstoja obveznosti tožene stranke do plačila komunalnih storitev, ki jih je zanjo opravila tožeča stranka. Na utemeljen ugovor tožene stranke je ugotovilo, da je zaradi poteka časa ugasnila pravica zahtevati izpolnitev, zato je zahtevek v tem delu zavrnilo. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da ne more biti tožeča stranka upravičena do plačila komunalnih storitev za obdobje, ki je krajše od obdobja, za katero je tožeča stranka v celoti plačala porabljeno vodo. Tožena stranka je dolžna plačati manj, ker je v preostalem delu terjatev zastarana in ne zato, ker terjatev ne bi obstajala. Z ugotovitvijo zastaranja terjatev se ni zanikalo, da tožena stranka v zastaranih obdobjih ne bi rabila pitne vode.

11. Pritožba tožeče stranke nima prav, da slednja, dokler niso bili izdani računi za vodarino, ni mogla izdati računov za svoje storitve. Skladno z drugim odstavkom 2. člena Odloka je tožeča stranka vezana na podatek o tem, koliko pitne vode je bilo porabljene v posameznem obdobju in ne na izdajo računov s strani M. d.d. Tožeča stranka ni postavila trditev, da je do tega podatka lahko prišla šele z izstavljenim računom M., niti tega ni dokazala. Prav nasprotno, v preteklosti izstavljeni računi tožeče stranke za opravljene komunalne storitve za isto obdobje kot v tem postopku (priloge B/2-B/33, B/37-B/56), ki jih je tožeča stranka naslovila na lastnika stavbe, to je družbo A. d.o.o., slednja pa je račune prefakturirala na toženo stranko, dokazujejo, da je razpolagala s podatkom o količini porabljene vode. Tožeča stranka je dolžna pridobiti od M. samo evidenco uporabnikov, ki koristijo pitno vodo ter ob koncu obračunskega obdobja količino porabljene pitne vode. Razmerje med tožečo in toženo stranko je samostojno pravno razmerje in ni odvisno od razmerja med M. d.d. in toženo stranko, zato je pritožbeni očitek, da so računi M. d.d. podlaga za izdajo njenih računov, neutemeljen.

12. Že sodišče prve stopnje je temeljito obrazložilo ugovor tožeče stranke, da plačilo računov tožene stranke M. d.d. za vodarino, ne pomeni pripoznave dolga tožene stranke za plačilo komunalnih storitev tožeči stranki, saj se pripoznava lahko nanaša le na stranke iz istega obligacijskega razmerja. Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev prvostopenjskega sodišča. 13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo zastaranje terjatev skladno s 349. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Slednji ureja zastaranje terjatev, ki izvirajo iz gospodarskih pogodb. Terjatve iz naslova komunalnih storitev, ki so predmet tega postopka in zapadejo mesečno, pa imajo neposredno pravno podlago v predpisih - občinskih aktih (konkretno v Odloku in Sklepu). Iz 10. člena Odloka namreč izhaja, da uporabniki plačujejo odvajanje odpadnih voda v enaki količini in enakih obdobjih kot za porabljeno pitno vodo. Pravdni stranki namreč nista postavili trditev, da bi bilo njuno razmerje kako drugače (pogodbeno) urejeno, nasprotno se tožeča stranka ves čas sklicuje, da je njuno razmerje urejeno skladno z občinskimi pravnimi akti. Sodišče druge stopnje, ki na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je zato ugotovilo, da je sodišče prve stopnje uporabilo napačno materialno podlago za zastaranje. Terjatve, ki so predmet tega postopka, ne izvirajo iz pogodb, ampak iz splošnih pravnih aktov. Za slednje zastaranje ureja določba 347. člena OZ, ki določa, da občasne terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Ker je dolžina zastaralnega roka ista, ni potrebno posegati v vsebinsko odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da so (skladno s 347. členom OZ) zastarale vse terjatve, ki so nastale pred potekom treh let od vložitve tožbe, torej pred 22. 12. 2011. 14. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da so pritožbeni razlogi tožeče stranke neutemeljeni. Pritožba tožeče stranke izpodbija tudi odločitev o stroških, ki je, glede na vsebinsko nespremenjenost odločitve, neutemeljena. Ob preizkusu ni ugotovilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbi tožene stranke

15. Sodišče prve stopnje se je dolžno opredeliti zgolj do pravno odločilnih dejstev. Pravno odločilno za konkretni spor je bilo, da je tožeča stranka dokazala, da ji tožena stranka kot uporabnik javnega vodovoda ni plačala komunalnih storitev. Pravno neodločilno je dejstvo, da je tožeča stranka v preteklosti izstavljala račune za komunalne storitve na družbo A. d.o.o., slednja pa jih je prefakturirala na toženo stranko, katera jih je plačala družbi A. d.o.o.1 in ne tožeči stranki, ki je bila zavezanka za plačilo. Tožena stranka je sama kriva, če je svoje obveznosti poravnala osebi, ki ni upnik. Zaradi navedenega se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeliti do ugovora tožene stranke, da je krivda tožeče stranke, če ne poskrbi za izterjavo svojih terjatev in da to ne more iti v škodo tožene stranke, ki istih storitev ni dolžna plačati dvakrat. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Prav tako se sodbo da preizkusiti, saj sodba vsebuje obrazložitev2 in izrek sodbe ne nasprotje razlogom sodbe.

16. O kršitvi določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP lahko govorimo le, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Razlogi sodbe ne nasprotujejo vsebini predloženih računov. Na katero Uredbo se sklicujejo računi je, kot že pojasnjeno, irelevantno.

17. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ob ugotavljanju dejanskega stanja je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in dokazna ocena je prepričljiva. Natančno se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev in sodba nima pomanjkljivosti, ki bi narekovale njeno razveljavitev. Sodišče prve stopnje je pri sprejemanju odločitve tudi upoštevalo pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

18. Pritožbeni očitek tožene stranke, da bi morala tožeča stranka dokazati, da komunalnih storitev kljub izstavljenim računom ni dobila plačanih, je neutemeljen. Po svoji naravi je dokazovanje, da poplačila za opravljene komunalne storitve ni prejela, negativno dejstvo. Predmet dokazovanja so sicer lahko tudi tako imenovana negativna dejstva, vendar se je v teoriji in sodni praksi ustalilo stališče, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva; tisti, ki zatrjuje negativno dejstvo, nosi dokazno breme le izjemoma (tako tudi sklep II Ips 751/2006). V konkretnem primeru je bilo dokazno breme, da je obveznost poravnana, na toženi stranki, saj je edino ona bila zavezana izpolniti terjatev iz naslova komunalnih storitev tožeči stranki. Tožeča stranka jo je celo pozvala, naj to dokaže (l. št. 163), tožena stranka pa je uspela zgolj dokazati, da je poravnala obveznosti družbi A. d.o.o., ni pa uspela dokazati, da so bile obveznosti poravnane tožeči stranki.

19. Do prekoračitve tožbenega zahtevka ni prišlo. Za presojo ali je podana prekoračitev zahtevka, je praviloma odločilen izrek sodbe, sodišče prve stopnje pa ni odločilo o čem drugem ali o čem več, kot je zahtevala tožeča stranka. Kot podlago zahtevka sodišče ni vzelo pravnega razmerja med M. in toženo stranko, kot to napačno tolmači tožena stranka, ampak sta podlaga Odlok in Sklep. Iz Odloka izhaja, da je višina obračuna opravljenih storitev vezana na količino porabljene vode. Ker je količina porabljene vode razvidna iz predloženih računov podjetja M. (A4 - A7), so računi za vodarino samo podlaga za izračun višine s tožbo zahtevanih terjatev in ne podlaga za tožbo.

20. Med obveznostmi izvajalca je res določeno, da mora izvajalec redno obračunavati storitev javne službe (12. točka prvega odstavka 13. člena Odloka), vendar ta predpis ne določa sankcije da, če izvajalec storitev ne obračunava redno, do slednjih ni več upravičen. Dolžnik je v takšni situaciji sicer v negotovem položaju, ali bo upnik zahteval izpolnitev obveznosti ali ne, zato je za njegovo zaščito vpeljan institut zastaranja. Pri občasnih dajatvah ima upnik iz enega pravnega naslova pravico zahtevati vedno nove izpolnitve, toda v časovnih presledkih. Če je upnik pasiven in te svoje pravice ne uveljavlja, se terjatve kopičijo. Ko upnik zahteva vse dospele terjatve, je to za dolžnika breme. Dolžnik je varovan tako, da se lahko nakopičijo terjatve za tri leta nazaj, terjatve, ki so zapadle pred tem, pa so zastarane.3 Uporaba 12. točke prvega odstavka 13. člena Odloka je za konkretni spor irelevantna.

21. Ker niso podane kršitve pravil pravdnega postopka, ki bi vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe, niti niso podane zatrjevane absolutne bistvene kršitve, niti kršitve na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo, tudi glede izpodbijane odločitve o stroških postopka, in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22. Pravdni stranki nista uspeli s pritožbo, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Tudi odgovor na pritožbo tožene stranke ni v ničemer prispeval k pritožbeni presoji, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).

1 Družba A. d.o.o. kot lastnik poslovnih prostorov ni bila nikoli zavezanec za plačilo komunalnih storitev (slednje v postopku ni bilo sporno). 2 Tudi skopa in celo slaba, površna in pomanjkljiva (lahko tudi luknjičava) obrazložitev, je še vedno obrazložitev - in če kljub vsem pomanjkljivostim in slabostim omogoča preizkus, kršitev postopka iz 14. točke ni podana (Glej Komentar ZPP, k členu 339., 3. knjiga, str. 307). 3 Komentar Obligacijskega zakonika, 2. knjiga, obrazložitev k členu 347, str. 464.