Jedro

Tožeča stranka se je v tožbi sklicevala zgolj na malomarno ravnanje tožene stranke, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je pravica do tožbe zastarala v enem letu, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pravilen, saj se je tožena stranka na zastaranje izrecno sklicevala.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. v 1. točki izreka za glavnico v višini 6.033,24 EUR, povečano za 20 % DDV s pp ter v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v višini 147,68 EUR s pp in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Tožeči stranki je tudi naložilo, da povrne toženi strani pravdne stroške v znesku 531,56 EUR v roku 15-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje.

Zoper to sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in predlaga njeno spremembo, tako da se v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku ter uveljavljenim stroškom, podrejeno pa da se izpodbijana sodba razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. S stališčem sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek že zastaran in da tožeča stranka tudi ni dokazala nastanka in višine škode, se pritožnik ne strinja. Bistvo zadeve je, da je bil prevoz, ki ga je toženi stranki naročila tožeča stranka zamujen in da je tožeča zaradi tega utrpela premoženjsko škodo. Blago bi moralo biti pripeljano v namembni kraj s strani tožene stranke dne 30.4.2002, v namembni kraj pa je prišlo šele 8.5.2002 torej z devetdnevno zamudo. Tožena stranka je bila s strani tožeče obveščena, da gre za nujen prevoz. Zaradi nepravočasno opravljenega prevoza je bil naročnik blaga primoran, da je od avstrijskega dobavitelja naročil dobavo druge šamotne opeke, zaradi česar so mu nastali stroški v znesku cca. 12.000 DEM. To pomeni, da je bila tožeča stranka oškodovana za vtoževani znesek. Po 17. členu CMR konvencije je prevoznik odgovoren za kakršnokoli zamudo pri izročitvi. Ravnanje tožene stranke se lahko oceni najmanj kot malomarno, kar pa izključuje uporabo enoletnega zastaralnega roka, na katerega se neutemeljeno sklicujeta tožena stranka in naslovno sodišče. V predmetnem primeru pride v poštev triletni zastaralni rok, kar pomeni, da tožbeni zahtevek ne more biti zastaran. Glede nastanka in višine škode pa bi sodišču dalo ustrezne podatke predlagani priči D.B. in T.M.. Ker je naslovno sodišče zavrnilo te dokazne predloge je imelo to za posledico napačno odločitev glede utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče enači pojma malomarnost in namerna kršitev kljub dejstvu, da namerna kršitev gotovo predstavlja naklepno ravnanje. Ker so razlogi sodbe nejasni in si med seboj nasprotujejo, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tudi stroškovni del sodbe je neobrazložen.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okoliščin obravnavane zadeve dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka niti ne izpodbija, sta pravdni stranki v obravnavanem primeru sklenili prevozno pogodbo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je tudi razvidno, da sta bila prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, zato je tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je obravnavano pravno razmerje presojalo po Konvenciji o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR).

Tožeča stranka uveljavlja v obravnavanem primeru odgovornost prevoznika zaradi zamude pri izročitvi blaga (17. člen CMR). Po 19. členu CMR se šteje, da je nastala zamuda pri izročitvi, če blago ni bilo izročeno v dogovorjenem roku. Dejstvo, da blago v obravnavanem primeru ni bilo izročeno v dogovorjenem roku, je po ugotovitvah sodišča prve stopnje izkazano.

Z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da je zahtevek, kot ga je v obravnavanem primeru uveljavljala tožeča stranka zastaran, saj je predmetno tožbo vložila po preteku več kot dveh let od opravljenega prevoza, pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. Po 1. odst. 32. člena CMR pravica do vložitve tožbe v zvezi s prevozom po konvenciji zastara v enem letu. Zgolj kadar gre za namerno kršitev ali za malomarnost, ki je po zakonu pristojnega sodišča izenačena z namerno kršitvijo taka pravica zastara v treh letih. Na podlagi navedenega torej ne drži pritožbena trditev, da malomarno ravnanje tožene stranke izključuje uporabo enoletnega zastaralnega roka. Enoletni zastaralni rok ne velja, kadar je zamuda posledica namerne kršitve oziroma malomarnosti, ki je po naši zakonodaji izenačena z namerno kršitvijo. Četudi sprejmemo tezo, da je to oblika krivde, ki jo označujemo z izrazom huda malomarnost pa je tako kvalificirano krivdo in vzročno zvezo dolžan najprej zatrjevati, nato pa še dokazovati tisti, ki se nanjo sklicuje, to je upravičenec, v obravnavanem primeru tožeča stranka. Tožeča stranka se je v tožbi sklicevala zgolj na malomarno ravnanje tožene stranke (list. št. 22 spisa). Na to, da je bila zamuda tožene stranke posledica njene namerne kršitve ali malomarnosti, ki je po zakonu pristojnega sodišča izenačena z namerno kršitvijo, se sploh ni sklicevala. Ker pa take krivdne oblike ravnanja tožene stranke ni niti zatrjevala, še manj pa dokazovala, je zaključek sodišča prve stopnje, da je pravica do tožbe zastarala v enem letu, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pravilen, saj se je tožena stranka na zastaranje izrecno sklicevala (glej list. št. 10 spisa). Ob taki ugotovitvi se izkažejo ostale pritožbene navedbe kot irelevantne, zato pritožbeno sodišče nanje niti ne bo odgovarjalo Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s stališčem pritožbe, da naj bi bil sklep o stroških neobrazložen. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje jasno povedalo, da je odločitev o plačilu stroškov sprejelo glede na uspeh v pravdi (154. člen ZPP). Skladno s tem je toženi stranki priznalo stroške, ki jih je ta priglasila na naroku dne 7.3.2007 in to potem, ko je očitno ugotovilo, da so bili stroški priglašeni v skladu z veljavno taksno in odvetniško tarifo, kot je razvidno iz obrazložitve. Konkretno katere stroške je tožena uveljavljala in katere ji je sodišče priznalo pa je tudi razvidno iz specifikacije, ki jo je ta podala na naroku in po kateri je evidentno te stroške obračunalo tudi sodišče prve stopnje.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).