Jedro

Sporna vsebina oporoke se glasi: „Podpisani se odrekam deležu, ki mi pripada po pokojni ženi in ga prepuščam sinu F. v celoti samo mojega knjiženega in neknjiženega na parc. št. 77/3 in 77/2, ki naj mu bo uteha pri pomoči pri ženi (njegovi) mami“. V danem primeru je tako sporno, v kakšnem obsegu je zapustnik oporočnemu dediču predmetni parceli zapustil. Ne gre zgolj za vprašanje razlage oporočiteljeve volje v smislu 84. člena ZD, temveč so implicite spora dejstva o vsebini oporoke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 1. točke 2. odstavka 210. člena ZD.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno štelo kot manj verjetno pravico pritožnika upoštevaje, da gre za veljaven zapis o tem, ali zapustnik pritožniku zapušča celoten svoj del omenjenih parcel in mora kot oporočni dedič dokazovati, da je nejasen zapis treba razlagati v njegovo korist. Pri tem si je pomagalo tudi s subsidarnim razlagalnim pravilom – da je dvom v korist zakonitega dediča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom napotilo dediča F. M. na pravdo z zahtevkom, da iz vsebine oporoke zapustnika z dne 30. 12. 2006 izhaja, da je bila volja zapustnika, da je oporočni dedič solastnega deleža parcel 77/3 in 77/2, katastrska občina Z., F. M.. Rok za vložitev tožbe je določilo na 15 dni po pravnomočnosti sklepa.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo dedič F.M.. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadeva v odločanje prvostopnemu sodišču. Poudarja, da se nesoglasje med dedičema nanaša na pomen zapustnikove volje in ne na njeno kvantiteto, kot zmotno ugotavlja sodišče. Zapuščinsko sodišče bi moralo samo ugotavljati pravo voljo oporočitelja, kot to zahteva 1. odstavek 84. člena ZD. Iz vsebine oporoke nedvomno izhaja, da se oporočiteljeva volja nanaša na delež, ki mu pripada po pok. V. M. kot tudi na delež, ki je do ene osmine parcelnih številk 77/2 in 77/3 k.o. Z., vknjižen pri vl. štev. 583 te k.o.. To dejstvo je razvidno tudi iz oporoke in je zato obrazložitev izpodbijanega sklepa v nasprotju z njegovim izrekom. Parceli imata popolnoma isti solastniški status, prav tako pa iz oporoke izhaja, da se oporočiteljeva volja nanaša na obe parceli hkrati in zato ni nobenega utemeljenega razloga, da bi pritožnik moral v pravdnem postopku dokazovati, ali se oporočiteljeva volja nanaša na eno, drugo ali obe parceli. Navedeni parceli predstavljata celoto, na kateri je oporočitelj živel in jo tako tudi dojemal. Dedič J. M. je tisti, v čigar korist listina ni sestavljena in mora torej v primeru napotitve na pravdo on dokazovati, da je razlaga takšna, kot jo zatrjuje oz. ni takšna, kot izhaja iz oporoke in jo zatrjuje pritožnik. Dedič J. M. bi torej moral dokazovati obstoj nečesa, kar iz oporoke ne izhaja. Pravico dediča F. M. je torej šteti za verjetnejšo od pravice dediča J. M.. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj naj bi bila po vsebini stvari pravica dediča F. M. manj vredna kot zahteva 1. odstavek 213. člena ZD in je torej zmotno uporabljeno materialno pravo. Izhaja zgolj iz njegovega formalnega statusa oporočnega dediča v razmerju do zakonitega, ne opredeli pa se do zgoraj navedenih dejstev.

Pritožba ni utemeljena.

Sporna vsebina oporoke se glasi: „Podpisani se odrekam deležu, ki mi pripada po pokojni ženi in ga prepuščam sinu F. v celoti samo mojega knjiženega in neknjiženega na parc. št. 77/3 in 77/2, ki naj mu bo uteha pri pomoči pri ženi (njegovi) mami“. Pritožnik sporni tekst razlaga tako, da mu zapustnik prepušča vse vknjiženo in nevknjiženo premoženje, zakoniti dedič J. M. pa meni, da je zapis tako nerazumljiv in nejasen, da je oporoka v tem delu nična in je zato nastopilo zakonito dedovanje. Ne glede na to, da bi moralo sodišče prve stopnje napotiti na pravdo tudi dediča J. M., saj ta zatrjuje neveljavnost oporoke zaradi nedoločenosti in nedoločljivosti njenega predmeta, pri čemer je tudi v tej smeri med dedičema spor o dejstvih, ki se nanašajo na samo zapustnikovo voljo in istočasno oziroma implicite nujno tudi na vsebino oporoke (pritožnik torej trdi, da izražena zapustnikova volja izraža naklonitev vsega opisanega premoženja, medtem ko dedič F. M. trdi, da iz zapisa oporoke ni mogoče razbrati, da mu je zapustnik zapustil kakršen koli del navedenih parcel), pa se mora pritožbeno sodišče osredotočiti le na izpodbijani sklep. V tej smeri pa pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da opisana dejanska situacija prav tako izraža spornost dejstev tako glede oporočiteljeve volje ter posledično tudi same vsebine oporoke v tem delu. Sporno je torej, ali je zapustnik pritožniku naklonil omenjeni parceli oziroma v kakšnem deležu ju je naklonil. Res se sicer iz povzetega teksta oporoke po stališču pritožbenega sodišča kot na dlani oziroma povsem jasno nakazuje, da je zapustnik zapustil pritožniku vsaj tisti del, ki mu kot dediču pripada po pok. ženi V.M. in zgolj v tem delu pravda niti ne bi bila potrebna, saj bi jo lahko nadomestila ustrezna interpretacija zapuščinskega sodišča na podlagi pravnega pravila jezikovne argumentacije tega dela oporoke, vendar pa je izpodbijani sklep pravilen, saj napotuje na vložitev tožbenega zahtevka, katerega cilj je doseči ugotovitev, da je predmet oporoke celotni solastni delež, ki pripada zapustniku na omenjenih parcelah (torej tudi tisti, katerega imetnik je bil, že preden sta mu dediča odstopila tudi svoja dedna deleža po pokojni V. M. - do ene osmine; glej podatke zemljiške knjige spisu). Ker gre v tem delu za spornost dejstev glede vsebine oporoke, je nujna uporaba določbe 1. točke 2. odstavka 210. člena ZD.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno štelo kot manj verjetno pravico pritožnika, upoštevaje, da gre vendarle za nejasen zapis o tem, ali zapustnik pritožniku zapušča celoten svoj del omenjenih parcel in mora kot oporočni dedič dokazovati (upoštevaje spornost dejstev po potrebi tudi z objektivnimi dokazi in zunanjimi okoliščinami), da je nejasen zapis treba razlagati v njegovo korist. Pri tem si je pomagalo tudi s kriteriji argumentacije oporoke v smislu določbe 2. odstavka 84. člena ZD, ki sicer ureja razlagalna pravila pri pojasnjevanju zapustnikove volje oziroma vsebine oporoke in v primeru, ko sicer med dediči niso sporna dejstva, zapustnikove volje iz samega oporočnega zapisa pa ni mogoče ugotoviti s potrebno stopnjo prepričanja, določa pomožno oziroma subsidarno razlagalno pravilo – da je dvom v korist zakonitega dediča, torej v konkretnem primeru - v korist drugega dediča J. M..

Ob povedanem v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso izkazani. Zato je moralo pritožbeno sodišče zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijani sklep (člen 353 ZPP v zvezi s 163. členom ZD).