Jedro

Tožeča stranka je na podlagi revizijskega poročila in na njegovi podlagi vzpostavitve terjatve do tožene stranke od nje zahtevala plačilo terjatve. Postavila je zahtevek zaradi neupravičene pridobitve. Taka terjatev zastara v splošnem zastaralnem roku 5 let od takrat, ko je upnik imel možnost zahtevati njeno izpolnitev, to je od takrat, ko je nekaj neupravičeno izpolnil (plačilo s pogodbo dogovorjene, a neopravljene storitve). Tudi če ima soglasje tožeče stranke z revizijskim organom, da je prišlo do oškodovanja družbenega kapitala, zaradi česar je treba v knjigovodstvu izvršiti zahtevano uskladitev, naravo poravnave med revizijskim organom in tožečo stranko, taka poravnava ne učinkuje za toženo stranko (ki se revizijskega postopka ni imela možnosti udeležiti) tako, da bi terjatev do nje postala judikatna terjatev, ki bi zastarala v 10 letih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja terjatve zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 26.392.860,40 SIT z zamudnimi obrestmi. Ta tožbeni zahtevek je tožeča stranka temeljila na ugotovitvi revizijskega poročila Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju Agencija), da je tožeča stranka plačala toženi s pogodbo dogovorjeno plačilo za storitve, ki jih tožena stranka ni opravila. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, naj jo pritožbeno sodišče spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, da v obravnavanem primeru ne gre za terjatev iz naslova prometa blaga in storitev med pravdnima strankama in da zato ne pride v poštev uporaba določbe 374. člena ZOR o triletnem zastaralnem roku. Tudi za odškodninski zahtevek ne gre, vsaj glede na to, kako ga je tožeča stranka temeljila, zaradi česar ni mogoče uporabiti določb o zastaranju odškodninskih terjatev po določbah 376. člena ZOR. Prav ima tožeča stranka, ko trdi, da uveljavlja zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve (po 4. odst. 210. člena ZOR). Iz revizijskega poročila Agencije št. 380-158/5039789 z dne 12.10.1995 namreč sledi, da je tožena stranka sicer na podlagi pogodbe (o opravljanju premoženjskopravnih opravil pri prodaji zemljišča in investicijskega inženiringa pri gradnji objektov in zunanje ureditve v ureditvenem območju MP-4/1) z dne 20.2.1992, ki pa je ni izpolnila, prejela s pogodbo dogovorjeno plačilo. Revizijski organ je v navedenem revizijskem poročilu ugotovil, da je tožeča stranka na podlagi računa z dne 14.3.1992 plačala pogodbeno obveznost toženi stranki dne 1.4.1992 in 8.5.1992, čeprav tožena stranka nikakor ni izvršila vseh pogodbenih obveznosti. Zato je takrat po ugotovitvi revizijskega organa prišlo do oškodovanja družbenega premoženja. Z revalorizacijo na dan 31.12.1992 je to oškodovanje znašalo 26.392.860,40 SIT, kolikor tožeča stranka s tožbo zahteva od tožene, z zamudnimi obrestmi od 1.1.1993 dalje. Na podlagi teh podatkov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da že v trenutku plačila ni bila uresničena pogodbena podlaga za prehod denarja od tožeče na toženo stranko. Zato je že takrat nastala in zapadla obveznost na vrnitev danega. Terjatev iz naslova neupravičene pridobitve zastara v splošnem zastaralnem roku 5 let (371. člen ZOR). Po določbi 361. člena ZOR začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (v obravnavanem primeru vrnitev neupravičeno plačanega zneska) in po 362. členu ZOR izteče zadnji dan z zakonom določenega zastaralnega roka. Glede na to, da je tožeča stranka lahko že naslednji dan po plačilu zahtevala vrnitev, je že takrat začelo teči zastaranje. Tožba je bila vložena šele dne 20.11.1998, torej veliko več kot 5 let od takrat. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je terjatev, katere plačilo zahteva tožeča stranka, zastarala. Nima prav pritožba, ko meni, da je treba v tem primeru uporabiti določbo o 10-letnem roku zastaranja po 379. členu ZOR, češ da je bila terjatev ugotovljena pred pristojnim organom (očitno misli na Agencijo). Ta določba namreč velja samo za tiste terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno odločbo pristojnega organa ali s poravnavo pred pristojnim organom, in to v postopku, v katerem sta imeli možnost sodelovati obe stranki, tako upnik kot tudi dolžnik. Denarna terjatev tožeče stranke namreč v obravnavanem primeru ni bila ugotovljena s pravnomočno odločbo ali poravnavo v takem postopku, ampak je bilo z revizijskim poročilom ugotovljeno nepravilno izkazovanje družbenega kapitala pri tožeči stranki, ko so ji bili nato naloženi ukrepi za pravilno izkazovanje družbenega kapitala (torej samo, naj že od prej obstoječo terjatev izkaže v svojem knjigovodstvu). Tudi če ima nato soglasje tožeče stranke z revizijskim poročilom značaj poravnave med Agencijo in tožečo stranko, taka poravnava ne more imeti učinkov za toženo stranko, ki v revizijskem postopku ni imela možnosti sodelovati. Zato ne more biti govora, da bi terjatev, katere obstoj je ugotovil revizijski organ, med pravdnima strankama lahko postala takoimenovana judikatna terjatev, ki bi zastarala šele v 10 letih. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe materialnega prava o zastaranju terjatev in za uporabo teh določb dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Po uradni dolžnosti je sodbo prve stopnje preizkusilo še glede tistih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP, za katere je to predpisano v določbi 2. odst. 350. člena ZPP, a ni našlo nobene. Zato je na podlagi določbe 353. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo. V skladu z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.