Jedro

Dokazno breme, da je poravnal vse obveznosti do delavca iz naslova plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki jih je dolžan plačati po zakonu, kolektivni pogodbi ter pogodbi o zaposlitvi, je na delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbe oz. odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku: - obračunati bruto znesek 532,66 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2010 dalje do plačila; - plačati znesek 1.494,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 20010 dalje do plačila ter - obračunati bruto znesek 116,00 EUR, od tega zneska plačati akontacijo dohodnine ter mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2010 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek v presežku do bruto zneska 3.680,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 242,07 EUR na račun Delovnega sodišča v Celju, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka). Tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 233,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je tožnik s toženo stranko sklenil delovno razmerje za določen čas, v času zaposlitve pri tožencu pa je opravil le tri prevoze na relacijah, na katerih so vozili tudi drugi vozniki, ki so vožnje opravili največ v petih dneh in bili za vikende doma. Tožnik, ki je bil tedaj v razveznem postopku, pa se domov ni vračal, ni se odzival na toženčeve pozive, pa tudi vozila ni pripeljal na parkirni prostor tožene stranke. Zamujal je pri oddaji tovora, samovoljno opravljal prevoze vozila na servisiranje, zaradi česar mu je toženec izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Zaradi zamud pri oddaji tovora je tožena stranka plačevala kazni, izgubljala prevoze in tožnika skladno s pravnimi pravili tudi kaznovala, kot je razvidno iz plačilne liste za februar 2010. Dokazno breme je na tožniku, sodišče pa za prisojene zneske nima nobenih dokazov. Mnenje, ki ga je predložil tožnik, je bilo izdelano izven sodnega postopka in ga tožena stranka nikoli ni sprejela, kljub temu pa ga je sodišče uporabilo, češ da drugega mnenja nima, ker toženec ni plačal predujma za izvedbo dokaza z izvedencem. Ker ne gre za obrnjeno dokazno breme, je stališče sodišča napačno. Gre pa tudi za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki ima za posledico razveljavitev odločbe po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče pa, upoštevajoč prekluzijo glede predlaganja novih dokazov s strani tožnika, ki nosi dokazno breme, lahko tožbeni zahtevek tudi zavrne. Pritožba še navaja, da sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da plačilo predujma za izvedbo dokaza z izvedencem naloži tožencu. Dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno, saj ni jasno, kje je sodišče prve stopnje našlo podlago za svojo odločitev, da naj bi tožena stranka dolgovala tožniku še 532,66 EUR neto. Po pogodbi o zaposlitvi je bila plača določena v višini 800,00 EUR bruto, v januarju je tožnik delal 80 delovnih ur, kar je manj kot pol meseca, ter prejel 438,09 EUR, v februarju pa je njegova plača znašala 920 EUR bruto, torej več kot 800,00 EUR. Sodišče tudi ni preverjalo, ali je tožnik sploh izpolnil pogoje za pridobitev regresa za letni dopust. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih in je ustrezno obrazložena. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa še dodaja: Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 18. 1. 2010 do 18. 4. 2010 kot voznik tovornega vozila v mednarodnem prometu. Dne 24. 2. 2010 je prejel od toženca sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki ga ni podpisal, ker se z njim ni strinjal, kljub temu pa ga je toženec 27. 2. 2010 odjavil iz zavarovanja. Tožnik je zahteval plačilo neizplačanih bruto plač, dnevnic in regresa za letni dopust za čas, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena, vendar je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku le delno ugodilo in mu prisodilo vtoževane zneske le za čas do odjave tožnika iz zavarovanja s strani toženca. Za čas po datumu odjave (27. 2. 2010) pa tožnik po pravilni pravni presoji sodišča prve stopnje ni upravičen niti do plače niti do dnevnic niti do regresa za letni dopust, ker dela po tem datumu za toženca ni opravljal, niti ni pravočasno, v 30-dnevnem roku iz 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), uveljavljal sodnega varstva in zahteval ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi (pred potekom določenega časa, za katerega je bila sklenjena) in priznanja obstoja delovnega razmerja za čas do 18. 4. 2010, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožniku prisodilo vtoževane zneske iz naslova plač, dnevnic in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2010, je pravilna. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 126. do 128., 130., 134 ter 162. člena ZDR, glede regresa za letni dopust pa tudi na določbe kolektivne pogodbe. Dokazno breme, da je poravnal vse obveznosti do delavca iz naslova plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki jih je dolžan plačati po zakonu, kolektivni pogodbi ter pogodbi o zaposlitvi, je na delodajalcu. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem, da je toženi stranki naložilo v plačilo predujem za izvedenca, saj je izvedbo tega dokaza predlagal toženec, ki pa je kasneje svoj dokazni predlog umaknil. Sodišče prve stopnje bi ob takšnem stanju lahko sicer izvedlo dokaz z izvedencem celo po uradni dolžnosti (in naložilo predujem v plačilo tožencu), v skladu z določbo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1), vendar to tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo potrebno, saj je bilo dejansko stanje (tudi glede višine vtoževanih terjatev) pravilno in popolno ugotovljeno z že izvedenimi dokazi. Prvostopenjsko sodišče je namreč ravnalo povsem pravilno, ko je odločilo na podlagi izvedenih dokazov, med ostalim tudi na podlagi izvedenskega mnenja (A 16) oz. izračuna, ki ga je predložil tožnik. Izračun mag. I.K., sodnega izvedenca za ekonomijo – plačilo za delo z dne 7. 2. 2011, namreč ni brez dokazne vrednosti le zato, ker ne gre za mnenje sodnega izvedenca, ki bi ga v sodnem postopku postavilo sodišče. Sodišče prve stopnje je namreč ob upoštevanju vseh drugih izvedenih dokazov (zlasti listinskih) preverilo pravilnost izračuna in pravilno presodilo, da temelji na pravilnih zakonskih podlagah, da upošteva dogovorjeno osnovno plačo tožnika po pogodbi o zaposlitvi (800,00 EUR), pa tudi podatke o delovnem času voznika v času od 18. 1. do 18. 2. 2010 ter podatke iz potnih nalogov, ki jih je predložil tožnik. Na tej podlagi je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku za čas do 27. 2. 2010 prisodilo vtoževane zneske iz naslova dnevnic in razlik v plači. Pritožba neutemeljeno in celo protispisno navaja, da naj bi sodišče tožniku (brez podlage) prisodilo znesek 532,66 EUR neto iz naslova plače. Že iz izreka sodbe je razvidno, da je tožniku prisojen bruto (in ne neto) znesek plače v tej višini za januar in februar 2010. V razlogih sodbe pa je natančno in jasno obrazloženo, na kakšni podlagi je ta znesek izračunan, pri čemer je sodišče prve stopnje posebej izpostavilo, da je toženec tožniku za mesec februar od plače nezakonito odtegnil znesek 292,00 EUR (za katerega toženec tudi v pritožbi neutemeljeno navaja, da naj bi bil tožniku odtegnjen “skladno s pravnimi pravili“), saj delodajalec glede na 2. odstavek 136. člena ZDR svojih terjatev do delavca ne sme pobotati s svojo obveznostjo plačila brez delavčevega pisnega soglasja.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj sodišče prve stopnje ne bi preverjalo, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za pridobitev regresa za letni dopust za leto 2010, saj je v sodbi natančno obrazloženo, da je tožnik upravičen le do sorazmernega dela regresa (2/12) na podlagi 162. člena ZDR, glede višine regresa za letni dopust za leto 2010 pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbe tedaj veljavne kolektivne pogodbe.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. ter 154. člen ZPP).