Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ovira kombinirani plezalnik sama po sebi ni nevarna stvar, katere uporaba bi bila vedno obremenjena z določenim rizikom. Ovira je postala nevarna stvar glede na okoliščine primera, v katerih je bila izvedena vojaška vaja, to je zaradi hitrejšega in bolj tveganega načina vaje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se znesek tožeči stranki prisojene denarne odškodnine zmanjša na 2.700.000,00 SIT, v 4. točki izreka pa tako, da se znesek tožeči stranki prisojenih pravdnih stroškov zmanjša na znesek 549.728,00 SIT.

V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 83.933,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

10.12.2003 dalje, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožeči stranki plača denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 3.400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 1.1.2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti za čas od prvega dneva po dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje (1. točka izreka).

Hkrati je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača denarno odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 7.220,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje (2. točka izreka).

Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo (3. točka izreka) in toženi stranki še naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 632.040,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje (4. točka izreka sodbe).

Proti takšni odločitvi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ovira kombinirani plezalnik ni nevarna stvar, kar je bilo že večkrat ugotovljeno s strani višjih sodišč. Sporno pa je stališče sodišča, ki meni, da je vaja na takšni oviri pomenila nevarno dejavnost, kolikor niso bili izvedeni vsi ukrepi za preprečitev škode. Napačna je tudi ugotovitev, da niso bili izvedeni vsi ukrepi za zaščito ob vaji, saj iz dokaznega postopka jasno izhaja, da ni tako, še posebej pa to izhaja iz zaslišanja priče A.F.. Navaja še, da je tožeča stranka samostojno izbrala način vaje oziroma je med vajo samovoljno odstopila od omenjenih pravil, ki so bila predhodno pokazana. Napačen je zato tisti zaključek sodišča, ki pravi, da premagovanje ovire na hiter način, ki si ga je samovoljno izbrala tožeča stranka, ni kršenje pravil izvedbe vaje. Od tožeče stranke kot aktivnega športnika se je pričakovalo, da bo dosledno spoštoval pravila glede načina premagovanja ovir in nikakor ne, da bo od pokazanega in pravilnega načina izvajanja vaje odstopil. Poškodba tožeče stranke bi bila še hujša, če ga ne bi vodja usposabljanja, kljub njegovemu nepredvidenemu ravnanju, uspel z roko prijeti in nadzorovati poti navzdol, vendar kljub temu pri doskoku ni uspel preprečiti poškodbe, ki bi bila še hujša, če te intervencije ne bi bilo. Pritožnica graja tudi višino prisojene odškodnine. Že dejstvo, da je tožeča stranka normalno končala usposabljanje in pri športni vzgoji prejela oceno 9, dokazuje, da posledice poškodbe niso bile hude. Iz izvedenskega mnenja je razvidno tudi, da je tožeča stranka samo zmanjšano sposobna za določene športe, pri katerih mora vlagati več napora, kar pogojuje odškodnino iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti samo v tem obsegu.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ovira kombinirani plezalnik sama po sebi ni nevarna stvar, katere uporaba bi bila vedno obremenjena z določenim rizikom. Ovira je postala nevarna stvar glede na okoliščine primera, v katerih je bila izvedena vojaška vaja, to je zaradi hitrejšega in bolj tveganega načina vaje. Takšno pa je bilo tudi stališče tožbe. Tožeči stranki in ostalim vojaškim obveznikom sta bila pokazana, predstavljena in dovoljena dva načina izvedbe vaje. Po prvem načinu je lahko tožeča stranka zgolj preplezala oviro in izvedla doskok s spodnje prečke, po drugem načinu pa se je lahko na vrhu ovire s trebuhom prepognila preko vrhnje prečke, se je z eno roko oprijela, z drugo roko pa naslednje prečke ter prevrgla telo preko vrha ovire in nato izvedla doskok na tla. Takšen način premagovanja ovire se izvede veliko hitreje kot prvi način, saj ni zamudnega plezanja po eni strani na vrh ovire, po drugi strani pa z vrha ovire na tla. Za drugi način premagovanja ovire je potrebna večja telesna moč, saj je potrebno iztegniti in "prevrniti" telo preko ovire, potrebna pa je tudi večja usklajenost in kordinacija gibov telesa. Končno se izvede doskok na tla z mnogo večje višine (roke se nahajajo v višini 2,3 m, telo in s tem tudi noge pa še višje - 3,70 m) kot pri prvem načinu premagovanja ovire (doskok s spodnje prečke z višine 1,07 m). Gre torej za bistveno razliko v višini, ki pomeni večjo silo in večji pritisk na telo ob doskoku na trdna tla ob oviri. Prav višina doskoka je tisti element, ki dela izvajanje vaje nevarno tudi, če se toženi stranki ne bi moglo očitati pasivnosti oziroma premajhne skrbnosti pri rahljanju doskočišča in večji kontroli nadrejenega. Takšne ugotovitve pogojujejo domnevo vzročnosti oziroma domnevo, da nastala škoda izvira iz takšnega izvajanja vojaške vaje. Tožena stranka bi lahko takšno domnevo izpodbila (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), vendar pa pri tem ni uspela, zato za nastalo škodo odgovarja (1. odstavek 174. člena ZOR).

Glede na pritožbene navedbe je treba ponovno poudariti, da je bil drugi način izvedbe vaje tožeči stranki in vsem ostalim vojaškim obveznikom pokazan, predstavljen in dovoljen ter je zato tožeča stranka ravnala v skladu s pravili, ko je izbrala takšen način izvedbe vaje. Pravilna je tako pritožbena navedba, da je tožeča stranka samostojno izbrala način izvedbe vaje, nepravilna pa trditev, da je s tem samovoljno odstopila od omenjenih pravil. Od tožeče stranke kot vojaškega obveznika v programu šole za častnike vojnih enot se nenazadnje pričakuje, da bo težil k boljši (najhitrejši) izvedbi vaje. Glede podlage toženkine odškodninske odgovornosti pritožba torej ni utemeljena.

Delno pa je utemeljena pritožba glede prisojene višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Upoštevajoč pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku pred sodiščem prve stopnje, terjajo pritožbene navedbe materialnopravni preizkus prisojene denarne odškodnine oziroma pravilnosti uporabe pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Tega je treba določiti na dveh ravneh, in sicer z individualizacijo odškodnine (konkretne okoliščine konkretnega oškodovanca v konkretnem primeru), ki naj oškodovancu nudi zadoščenje za omilitev zadobljene škode (1. odstavek 200. člena ZOR) ter na splošni ravni, kjer se škoda in odškodnina uvršča in in primerja z ostalimi primeri, kar se doseže predvsem s pomočjo primerjave med enakimi primeri, ki jo nudi sodna praksa (2. odstavek

200. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz navedenega materialnopravnega izhodišča, vendar pa je pri odmeri denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strahu napačno presodilo pravnorelevantna dejstva. Tako tožbene navedbe in izpovedb tožeče stranke kot tudi izvedensko mnenje so si identični v tem, da je tožeča stranka zmanjšano sposobna za tiste življenjske aktivnosti, pri katerih je potrebna večja obremenitev kolenskega sklepa in kar vključuje vse športe z žogo, tek, smučanje, igranje tenisa ter vse borilne športe. Za vse te športe je tožeča stranka sposobna s povečanim naporom in s pomočjo štiri točkovne opornice za desno koleno. Z navedenimi športi se še vedno lahko ukvarja, vendar s povečanimi napori. Upoštevajoč navedeno omejitev in dejstvo, da sicer trajna poškodba tožnika pri njegovem osnovnem delu ter pri vsakdanjih opravilih ne ovira, predstavlja pravično denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znesek 1.500.000,00 SIT.

Denarna odškodnina zaradi prestanega strahu se lahko prizna, kadar gre za dalj časa trajajoč in intenziven strah ter kadar gre za sicer kratkotrajen strah, a je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Tožeča stranka je nedvomno utrpela strah ob sami poškodbi ter ob operativnih posegih na začetku zdravljenja, kasnejši strah zaradi uspeha zdravljenja pa je podan že v veliko manjši meri oziroma intenziteti. Sodišče prve stopnje ga je ocenilo kot zaskrbljenost. Takšne dejanske ugotovitve in primerjave s podobnimi škodnimi primeru pa pogojujejo nižjo denarno odškodnino za to obliko škode od prisojene. Po mnenju pritožbenega sodišča jo predstavlja znesek 200.000,00 SIT.

Pravilna pa je odmera denarne odškodnine za telesne bolečine. Njihova intenzivnost in trajanje ter številne nevšečnosti pri zdravljenju izkazujejo pravilnost prisojene odškodnine za to obliko škode.

Nepopolna presoja meril za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je narekovala delni poseg v izpodbijano sodbo oziroma njeno delno spremembo (4. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Sprememba odločitve o glavnem tožbenem zahtevku pa je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve. Ta temelji na določilu 2. odstavka 154. člena v zvezi s 166. členom ZPP. Skupen uspeh tožnika po temelju in višini je bil 84,5%, zato mu od odmerjenih stroškov v znesku 683.437,00 SIT pripada 577.504,00 SIT pravdnih stroškov.

Toženi stranki pa glede na njen 15,5% uspeh po temelju in višini pripada od odmerjenih 179.201,00 SIT 27.776,00 SIT pravdnih stroškov.

Po medsebojnem pobotanju je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki na račun stroškov postopka povrniti znesek 549.728,00 SIT skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Predmet te odločitve pa so bili tudi stroški pritožbenega postopka.

Uspeh tožene stranke po temelju in višini (sporna je bila višina

3.400.000,00 SIT) je bil 10,5% oziroma tožeče 89,5%. Odmerjeni stroški tožene stranke znašajo 70.063,00 SIT (625 tč. stroški pritožbe, 10 tč. obvestilo stranki in PTT 213,00 SIT), stroški tožeče stranke pa 102.000,00 SIT (strošek sestave odgovora na pritožbo 625 tč., taksa za odgovor na pritožbo 19.500,00 SIT, 20% DDV 13.750,00 SIT). Upoštevajoč navedeni uspeh pravdnih strank v pritožbenem postopku gredo toženi stranki stroški v znesku 7.357,00 SIT, tožeči stranki pa v znesku 91.290,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju pritožbenih stroškov je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti znesek v višini 83.933,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe dalje.