Jedro

Trditveno in dokazno breme je na predlagatelju začasne odredbe in ne na sodišču. Predlagatelj začasne odredbe, ki zatrjuje nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, mora za to konkretno navesti relevantna dejstva, celo splošno znana, če so slednja pravno relevantna za substanciranje zahtevka. Že v predlogu mora ponuditi po eni strani konkretne trditve o škodi, ki nastaja ali grozi, na drugi strani pa dokaze zanjo. Sodišče brez ustrezne trditvene podlage ne sme samo ugotavljati nezatrjevanih dejstev. Zgolj pavšalne navedbe o nevarnosti težko nadomestljive škode ne utemeljujejo predlagane začasne odredbe. Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena stranke manjkajočih kontretiziranih trditev ne morejo nadomestiti niti ponujeni dokazi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik-upnik hkrati in enako kot z vloženo konfesorno tožbo od toženca-dolžnika zahteval: 1.) takojšnje prenehanje z motenjem tožnika – služnostnega upravičenca – pri izvrševanju stvarne služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili po delu parcele ID 0000 1140/1 in 1140/2 po v izreku opisani trasi oziroma obstoječi poti v korist gospodujočih zemljišč ID parcela 0000 1141/1, 1141/2 in 1148/4; 2.) vzpostavitev prejšnjega stanja v roku 24 ur (odstranitev kovinske drsne ograje z dodatki, opustitev zapiranja ograje, odstranitev kombija, ostalih vozil ter kontejnerjev za smeti s trase poti in omogočanje nemotenega izvrševanja služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili v korist tožeče stranke); 3.) z grožnjo izreka denarne kazni s ponavljanjem slednje v primeru nespoštovanja začasne odredbe in 4.) z veljavnostjo začasne odredbe še 30 dni po pravnomočnosti pravde o motenju služnostne pravice ter 5.) s plačilom stroškov postopka zavarovanja.

2. Tožnik-upnik vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1 v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ2. Predlaga spremembo sklepa tako, da se predlogu ugodi. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje z naložitvijo stroškov postopka v plačilo toženi stranki. Pojasnjuje, da je predlagal izdajo regulacijske začasne odredbe, ker mu je onemogočeno poslovanje družbe in uporaba lastnih nepremičnin (kršitev 33. člena Ustave RS). S tem mu nastaja težko nadomestljiva škoda. Onemogočeno poslovanje lahko vodi v izbris oziroma prenehanje gospodarske družbe. Tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela nobene škode. Sodišče bi moralo ovrednotiti položaja oziroma interesa obeh strank, a ga ni. Nepravilno je uporabilo sodno prakso in napačno uporabilo materialno pravo. Prihaja samo s seboj v nasprotje. Enkrat zatrjuje, da bi moral tožnik ovrednotiti škodo, drugič, da škoda, ki jo je mogoče izraziti v denarju, ni težko nadomestljiva. Ni ugotovitev oziroma utemeljitve, da je škodo mogoče nadomestiti v denarni obliki in kako bi tožnik lahko saniral vsakodnevno nastajajočo mu škodo. Prezrte so pritožnikove navedbe, v čem je zaradi ravnanja tožene stranke onemogočeno izvajanje služnosti in da je obravnavana pot edina (nujna) pot do gospodujoče nepremičnine. Dnevno oviranje služnosti povzroča popolno nezmožnost funkcioniranje družbe, kar logično posledično ogroža obstoj družbe. Onemogočeno je poslovanje upnika. Nastaja mu velika poslovna škoda. Onemogočen je dostop in prehod direktorju in delavcem upnika, pismonoši, obiskovalcem in strankam. Onemogočena je gradnja direktorjeve stanovanjske hiše. Neutemeljeno sta zavrnjena ponujena dokaza z zaslišanjem direktorja in priče – delavca upnika. Predlagana začasna odredba je nujno potrebna, sicer bo sodno varstvo za upnika ostalo brez pomena. Nastala mu bo nepopravljiva škoda, ker mu je popolnoma onemogočeno in ogroženo poslovanje, medtem ko dolžnik z začasno odredbo ne bo utrpel nobene škode, ker gre le za nagajanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upnik je 28. 7. 2023 ob vložitvi konfesorne tožbe za varstvo služnosti (212. člen SPZ3) predlagal izdajo začasne odredbe, ki se v celoti pokriva s prepovednim in restitucijskim delom tožbenega zahtevka, s katerim uveljavlja nedenarno terjatev (prepoved posegov v izvajanje stvarne služnosti in vzpostavitev prejšnjega stanja).

5. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno izhajajo iz materialnopravnih izhodišč, ki jih je za izdajo regulacijske začasne odredbe podalo Ustavno sodišče v odločbi Up-275/97, in pravilno uporabilo materialno pravo 272. člena ZIZ. Za izdajo regulacijske začasne odredbe mora biti izkazana verjetnost upnikove terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) ter predpostavka iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ: da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. V okviru podane trditvene in ponujene dokazne podlage je presodilo, da pritožnik ob izkazanosti verjetnosti terjatve ni zmogel potrebnega trditvenega in dokaznega bremena o nastanku težko nadomestljive škode. Preprečitve uporabe sile ni ne zatrjeval ne dokazoval in na to predpostavko se ne sklicuje niti v pritožbi. Predlog za izdajo začasne odredbe je zato zavrnilo. Drži, da se ni izreklo o izpolnjevanju predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ4. Vendar s tem ni zagrešilo ne procesne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti napačne uporabe materialnega prava (272. člena ZIZ). Pritožnik se na to predpostavko v predlogu ni skliceval. Po prevladujočih stališčih sodne prakse pa obstoj zgolj te predpostavke za izdajo regulacijske začasne odredbe še pred izvedbo kontradikornega postopka ne zadošča. 6. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da pritožnik ni izkazal verjetnosti težko nadomestljive škode, ki bi opravičevala izdajo predlagane začasne odredbe. Odločitev je pravilna in v točki 15 do 16 obrazložena s pravilnimi in popolnimi razlogi, ki si ne nasprotujejo. Pritožbeno sodišče jim v celoti pritrjuje in jih pri odgovoru na neutemeljene pritožbene navedbe lahko le ponovi.

7. Upnik je v predlogu utemeljeval nastanek težko nadomestljive škode s trditvami, ki jih je sodišče prve stopnje primerno povzelo in se do njih v zadostni meri opredelilo v točki 16 sklepa. Pritožba jih ponavlja in dopolnjuje z neopravičenimi in prepoznimi ter zato neupoštevnimi navedbami, češ da je pritožniku na dnevni bazi onemogočeno izvrševanje služnosti in gre za popolno nezmožnost funkcioniranja družbe, kar logično ogroža njen obstoj. Tudi tako dopolnjene navedbe (tudi, če bi bile še upoštevne) po pravilni oceni sodišča prve stopnje ne zadoščajo za izdajo regulacijske začasne odredbe. Težko nadomestljiva škoda je pravni standard, ki ga zakon ne definira. V vsakem konkretnem primeru ga mora glede na okoliščine primera napolniti sodišče. Trditveno in dokazno breme je na predlagatelju začasne odredbe in ne na sodišču, kot zmotno meni pritožba. Predlagatelj začasne odredbe, ki zatrjuje nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, mora za to konkretno navesti relevantna dejstva, celo splošno znana, če so slednja pravno relevantna za substanciranje zahtevka. Že v predlogu mora ponuditi po eni strani konkretne trditve o škodi, ki nastaja ali grozi, na drugi strani pa dokaze zanjo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v obravnavnem primeru ni bilo konkretiziranih trditev o škodi, niti navedb, zakaj bi jo bilo težko nadomestiti. Vse to bi moral zatrjevati in izkazati pritožnik. Sodišče brez ustrezne trditvene podlage ne sme samo ugotavljati nezatrjevanih dejstev. Zgolj pavšalne navedbe o nevarnosti težko nadomestljive škode ne utemeljujejo predlagane začasne odredbe. Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena stranke manjkajočih kontretiziranih trditev ne morejo nadomestiti niti ponujeni dokazi. Izvedba ustnih dokazov je bila v obravnavanem primeru zato že iz tega razloga pravilno in obrazloženo zavrnjena (točka 3 sklepa). V odgovor na pritožbene navedbe je treba dodati, da ustna dokaza, ki sta praviloma pridržana za kontradiktorni postopek oziroma izvedbo na naroku, nista bila predlagana za izkazovanje verjetnosti škode, pač za verjetnost obstoja terjatve, ki pa jo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo že na podlagi listinskih dokazov. Absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo. Dejansko stanje je na podlagi listinskih dokazov pravilno ugotovljeno.

8. Pritožbeni razlogi niso podani. V okviru podane trditvene in dokazne podlage upnika je pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno pravo 272. člena ZIZ. Ker tudi ni očitanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpdbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih zahteva pritožnik, je pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998 s spremembami. 3 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami. 4 ki določa, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.