Jedro

Zaključek, da je tožnik opravljal dejavnost preprodaje motornih vozil, je pravilen. Na podlagi obširno navedenih dejanskih ugotovitev, ki se nanašajo na nakup in prodajo posameznih osebnih vozil, namreč davčni organ utemeljeno sklene, da je tožnik vozila kupil zaradi nadaljnje prodaje in to opredeli kot opravljanje dejavnosti z namenom doseganja dobička na trgu. Okoliščine, pomembne za to presojo, so v obrazložitvi jasno in konkretno navedene (nakup in prodaja kar 21 vozil v razdobju od julija 2006 do februarja 2008, čas od nakupa do prodaje posameznih vozil in zaporedje poslov, način prodaje). Ob takšnih objektivnih okoliščinah navedbe in dokazi, s katerimi tožnik utemeljuje, da je vsa ta vozila kupil z namenom lastne uporabe oziroma za potrebe svoje družine ter jih nato iz različnih razlogov prodal, za to, da bi izpodbil navedeni zaključek, ne zadoščajo. Tožnikova v tem pogledu podana pojasnila, čeprav zelo obširna, namreč (tudi še v tožbi) ostajajo povsem splošna, brez konkretnih podatkov.

Stranka mora za svoje trditve predložiti oziroma ponuditi dokaze, pri čemer zavezanec svoje trditve v davčnem postopku dokazuje praviloma s pisno dokumentacijo (glej 76. in 77. člen ZDavP-2), kar pomeni izjemo od pravil splošnega upravnega postopka. Čeprav zavrnitev izvedbe dokaza (v konkretnem primeru je tožnik predlagal zaslišanje sebe in prič) na podlagi vnaprejšnje dokazne ocene načeloma ni dopustna, to ne pomeni, da navedbe in dokazni predlogi stranke niso podvrženi predhodnemu preizkusu tudi z vidika življenjske logike in prepričljivosti. Pri tem ni mogoče spregledati, da tožnik v dokaz svojih navedb, s katerimi ugovarja nastanku davčne obveznosti, ne predloži nobenih pisnih, listinskih dokazov, čeprav mu je že prvostopenjski organ pojasnil, da tudi iz tega razloga ne sledi njegovim pripombam. Še zlasti to velja ob dejstvu, da za odločitev ključne ugotovitve davčnega organa o nakupih in prodajah vozil temeljijo na listinah, tožnikova pojasnila o izključno zasebni naravi vseh teh nakupov in prodaj pa že glede na njihovo število (21 preprodanih vozil v enem letu in devetih mesecih) bistveno odstopajo od življenjskih situacij, ki so običajne, ko ne gre za opravljanje dejavnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno prvostopenjsko odločbo z dne 21. 11. 2008 je davčni organ odločil, da mora tožnik zaradi ugotovljenih nepravilnosti plačati: davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) od davčne osnove 5.440,80 EUR po stopnji 20 % v znesku 1.088,16 EUR za leto 2006 in pripadajoče obresti, obračunane od poteka roka za plačilo do dne izdaje odločbe v višini 82,09 EUR; DDV od davčne osnove 21.766,30 EUR po stopnji 20 % v znesku 4.353,26 EUR za leto 2007 in pripadajoče obresti, obračunane od dne poteka roka za plačilo do dne izdaje odločbe v višini 234,00 EUR, DDV od davčne osnove 1.771,90 EUR po stopnji 20 % v znesku 354,38 za leto 2008 in pripadajoče obresti, obračunane od dne poteka roka za plačilo do dne izdaje odločbe v višini 11,03 EUR (I. točka izreka); 1.514,29 EUR akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti za leto 2007, in pripadajoče obresti, obračunane od 12. 4. 2008 do dne izdaje odločbe, v višini 43,68 EUR ter 987,45 EUR prehodnih akontacij dohodnine od dohodkov iz dejavnosti za leto 2008 in pripadajoče obresti v višini 15,84 EUR, obračunane za čas in po stopnjah, razvidnih iz tabele št. 14 na strani 33 odločbe (II. točka izreka). Odločeno je bilo, da mora tožnik obveznosti plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe (III. točka izreka), da se mu bodo po poteku tega roka zaračunale zamudne obresti po 0,02986-odstotni dnevni obrestni meri in bo začet postopek davčne izvršbe (IV. točka izreka), da se zahteva tožnika za povrnitev stroškov zastopanja po pooblaščencu, ker se je zadeva zanj končala neugodno, zavrne, davčnemu organu nastali stroški postopka pa bremenijo ta organ (V. točka izreka) ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (VI. točka izreka) V razlogih odločbe prvostopenjski organ pojasni, da je na podlagi dokumentacije, pridobljene v okviru davčnega inšpekcijskega nadzora tožnika, in sicer računov o nabavi osebnih vozil ter komisijskih pogodb in računov o komisijski prodaji vozil, ugotovil, da je tožnik kot fizična oseba v letih 2006, 2007 in 2008 v Republiki Sloveniji nabavil in nato v relativno kratkem času (od 5 do največ 98 dni) prodal 21 rabljenih osebnih motornih vozil. Iz dejanskega stanja, ki je podrobno opisano v obrazložitvi odločbe, zlasti časovnega zaporedja nakupov in prodaj vozil, je mogoče ugotoviti, da tožnik vozil ni kupil z namenom lastne uporabe, ampak z namenom nadaljnje prodaje, kar potrjuje dejstvo, da je bilo vseh 21 vozil danih v komisijsko prodajo in so bila vsa še isti dan tudi prodana. Iz tega izhaja, da je tožnik, ne da bi predložil prijavo za vpis dodatne dejavnosti v davčni register, dejansko na trgu opravljal dejavnost nakupa in prodaje rabljenih motornih vozil oziroma pridobitno dejavnost trgovine na drobno z motornimi vozili, česar pa ni vključil v davčni obračun akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, ni pridobil identifikacijske številke za DDV in tudi ne plačeval DDV. Zato mu navedene davčne obveznosti v plačilo nalaga davčni organ, ki v odločbi obširno navede dejansko in pravno podlago za takšno odločitev. Pripombam, ki jih je tožnik podal na inšpekcijski zapisnik z dne 19. 10. 2008 (s katerimi pojasnjuje, da je vsa vozila nabavil za potrebe svoje družine, ter pri njih vztraja tudi v tožbi), davčni organ ne sledi. Pri tem izpostavi, da tožnik ni podal nobenih listinskih dokazov, zlasti ne o tem, kako, kdaj in koliko so bila plačana posamezna vozila (šlo je za gotovinska plačila, ki niso bila izvršena preko tožnikovega transakcijskega računa); kdo je bil dejanski uporabnik posameznega vozila (vsa so bila registrirana na tožnikovo ime); zakaj so enkrat obstajale potrebe po drugem prevoznem sredstvu, čez nekaj dni jih ni bilo, nato pa so se, spet po nekaj dneh, zopet pojavile; čemu potreba po dodatnem vozilu za dostavo hrane staršem, če ti živijo na istem naslovu kot tožnik in njegova družina, ter kako to, da je bilo treba kupiti dodatna družinska vozila glede na to, da je imel tožnik kot lastnik od 30. 11. 2006 dalje registrirano vozilo Volkswagen golf 1.9 TDI, njegova žena A.A. pa od 7. 12. 2005 do 16. 7. 2008 vozilo AUDI A4 1.9 TDI. Glede na povedano prvostopenjski organ zaključi, da pripombe na zapisnik ne vsebujejo dejstev in dokazil, ki bi ovrgla ugotovitev, da se je tožnik ukvarjal z dejavnostjo preprodaje rabljenih osebnih motornih vozil, in s tem vplivala na odločitev.

Z dopolnilno odločbo z dne 15. 12. 2008 je bilo odločeno, da se tožniku dodatno odmeri 270,82 EUR prehodnih akontacij dohodnine od dohodkov iz dejavnosti za leto 2008 in pripadajoče obresti v višini 0,70 EUR, ter s tem dopolni odločba z dne 21. 11. 2008 (I. točka izreka), da mora tožnik obveznost plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe, po poteku tega roka se mu bodo zaračunale zamudne obresti po 0,0274-odstotni dnevni obrestni meri in bo začet postopek davčne izvršbe (II. točka izreka), da se zahteva tožnika za povrnitev stroškov zastopanja po pooblaščencu, ker se je zadeva zanj končala neugodno, zavrne, davčnemu organu nastali stroški postopka pa bremenijo ta organ (III. točka izreka) ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (IV. točka izreka). V obrazložitvi dopolnilne odločbe prvostopenjski davčni organ pojasni, da je bil v prvotni odločbi tožnik opredeljen kot trimesečni zavezanec za plačevanje prehodne akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, tako mu je bila naložena navedena dajatev za obdobje januar – september 2008. Glede na določbe 298. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pa je mesečni zavezanec za plačilo omenjene akontacije, zato se mu dodatno naložita v plačilo akontaciji za meseca oktober in november 2008. Po tožnikovi pritožbi zoper prvostopenjski odločbi je Ministrstvo za finance z odločbo št. DT-499-16-30/2009-3 z dne 23. 8. 2011 odločilo, da se spremeni izrek v IV. točki izreka odločbe z dne 21. 11. 2008 in v II. točki izreka dopolnilne odločbe v delu, ki se nanaša na višino zamudnih obresti, tako, da se v obeh primerih pravilno glasi: „Po poteku roka se bodo zavezancu za davek zaračunale zamudne obresti in začet bo postopek davčne izvršbe“, v ostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne, zavrne pa se tudi zahteva za povračilo stroškov.

V obrazložitvi drugostopenjski organ ugotavlja, da je v zadevi sporna preprodaja rabljenih vozil, za katero tožnik ni bil registriran v okviru dejavnosti, ki jo je opravljal kot samostojni podjetnik, in v zvezi s katero mu bile naložene predhodno navedene davčne obveznosti. Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, tožnik zatrjuje, da vozil ni preprodajal z namenom doseganja dohodka, ampak zaradi lastnih potreb oziroma potreb svojih družinskih članov. Iz obrazložitve prvostopenjske odločitve pa je razvidno, da je v kratkem času (5 do 98 dni) od nakupa posameznih vozil le-ta prodal, in to 21 vozil v razdobju od julija 2006 od februarja 2008. Razlogi, ki jih navaja za to, so skrajno neprepričljivi, tudi ob dejstvu, da je imel tožnik kot lastnik registrirano še vozilo Volkswagen Golf, njegova žena pa Audi A4. Zato se tudi pritožbeni organ strinja z zaključkom, da je tožnik vozila kupoval in prodajal z namenom doseganja dohodka oziroma dobička. Kot neutemeljen zavrača očitek tožnika, da mu ni bilo argumentirano odgovorjeno na pripombe k zapisniku, saj je takšen odgovor razviden iz obrazložitve prvostopenjske odločbe. Dokazni predlogi tožnika, da naj bi se v tej zvezi zaslišali tudi njegovi družinske člani oziroma bi ti podali pisne izjave, se zaradi prej navedenih razlogov zavrnejo kot nepotrebni in neverodostojni; drugih dokaznih predlogov pa tožnik ni dal. Drugostopenjski organ obširno zavrača tudi pritožbeni ugovor, češ da je glede na navedbe v odločbi že sam prvostopenjski organ menil, da ne gre za opravljanje dejavnosti preprodaje vozil v svojstvu samostojnega podjetnika, ter ob tem obširno pojasnjuje položaj samostojnega podjetnika glede na določbe Zakona o gospodarskih družbah. Tudi ugovor, da k prvostopenjski odločbi ni bila priložena dokumentacija, na katero se sklicuje davčni organ, da bi jo tožnik lahko preveril, ocenjuje kot neutemeljen. Pri tem poudarja, da gre za pogodbe v zvezi z nakupom in prodajo vozil, pri katerih je bil tožnik stranka in so mu tako okoliščine poslov znane. Uporabljeni dokazi se ne prilagajo odločbi, temveč so del spisa, ki ga lahko stranka vpogleda skladno z določbo prvega odstavka 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pritožbeni očitek, da v tabelah prvostopenjske odločbe manjkajo določeni relevantni podatki, je pavšalen, saj tožnik ne pove, kateri so ti podatki, in tega tudi z ničemer ne dokaže. Sicer se pritožbeni organ strinja z razlogi v odločbi z dne 21. 11. 2008 in se nanje sklicuje. Navedba tožnika, da je bilo njegovi pritožbi zoper začasni sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti z dne 8. 9. 2008 ugodeno, pa za odločitev ni relevantna, saj gre za drug postopek.

V zvezi z dopolnilno odločbo drugostopenjski organ ugotavlja, da je glede na pritožbene navedbe za tožnika sporno, da se prehodna akontacija dohodnine od dohodkov iz dejavnosti za leto 2008 ni obračunala mesečno tudi za obdobje januar – september 2008, kot se je za oktober in november 2008. Sporna pa je tudi višina obrestne mere v primeru neizpolnitve obveznosti po izpodbijanih odločbah v predpisanem roku, ki je v izreku prvostopenjskih odločb različna in ki je na podlagi obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Pritožbeni organ pritrjuje tožniku, da bi se prehodna akontacija za leto 2008 na podlagi tretjega odstavka 298. člena ZDavP-2 morala obračunati mesečno in ne trimesečno, kar ugotavlja že sam prvostopenjski organ, ki pa v dopolnilni odločbi akontacijo kljub temu dodatno obračuna le za meseca oktober in november 2008, saj je bila za prvih devet mesecev leta 2008 naložena že z odločbo z dne 21. 11. 2008. Poleg tega bi bila drugačna odločitev slabša za tožnika glede izračuna pripadajočih obresti, upoštevaje določbo četrtega odstavka 298. člena ZDavP-2, po kateri obroki predhodne akontacije dospejo v plačilo na zadnji dan obdobja, na katerega se nanašajo, in morajo biti plačani v desetih dneh po dospelosti. Glede višine (dnevne) obrestne mere v primeru neizpolnitve naloženih obveznosti v smislu prvega odstavka 96. člena ZDavP-2, pa drugostopenjski organ ugotavlja, da je v času izdaje obeh prvostopenjskih odločb znašala 0,0274 (%) in ne 0,02986 (%), kot je navedeno v izreku odločbe z dne 21. 11. 2008. Skladno z drugim odstavkom 96. člena istega zakona pa to obrestno mero lahko spremeni Vlada, če se spremenijo gospodarske razmere v državi. To pomeni, da izrek odločbe ne more vsebovati višine dnevne obrestne mere, saj je treba upoštevati tisto višino, ki velja, ko je zavezanec v zamudi s plačilom obveznosti, zato drugostopenjski organ temu ustrezno spremeni izreka prvostopenjskih odločb. O zahtevi za povrnitev stroškov postopka pa odloči na podlagi tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2. Tožnik se s sprejeto odločitvijo ne strinja ter vlaga tožbo v upravnem sporu. Meni namreč, da ni podlage za odmero davčne obveznosti zaradi domnevnih nepravilnosti, ki jih dejansko ni bilo, kot je pojasnil že v pritožbi. Stališče drugostopenjskega organa o neprepričljivosti razlogov, s katerimi tožnik utemeljuje, da vozil ni kupoval in prodajal zaradi doseganja dohodka, pač pa za potrebe družine, je nesprejemljivo, saj je oblikovano na podlagi nekakšne subjektivne ocene, ne da bi se izvajali kakršnikoli dokazi v tej smeri. Tožniku ni bilo omogočeno že v okviru pripomb na zapisnik predlagano dokazovanje z zaslišanjem družinskih članov, ki so jim okoliščine nakupa vozil neposredno znane. Obrazložitev, da gre za nepotrebne in neverodostojne dokaze, ne zdrži: glede na to, kaj bi se z njimi dokazovalo, ti dokazi niso nepotrebni, nesprejemljiva in pristranska pa je tudi navedba, da so neverodostojni, saj jih organ ni izvedel in torej z njimi ni bil neposredno seznanjen.

Tožnik vozil ni kupoval in prodajal kot samostojni podjetnik, ampak za potrebe svoje družine. Navedel je tudi razloge za nakup posameznih vozil, in sicer: (1.) vozilo Renault Clio je bilo nabavljeno kot drugo družinsko vozilo, nato pa trenutno ni bilo potrebe po dodatnem vozilu in je bilo prodano; (2.) vozilo Renault Clio je bilo nabavljeno za hčerko B.B. za čas opravljanje študentskega dela v Ljubljani, (3.) vozilo Seat Cordoba je bilo kupljeno, ker je bilo prodano prvo hišno vozilo in so čakali na novo, prodano pa, ker je bila nato obljubljena dobava novega vozila; (4.) vozilo Renault Clio je bilo nabavljeno, ker je bila podaljšana dobava novega vozila, in prodano, ko je bilo novo vozilo dobavljeno; (5.) vozilo Hyundai Lantra je bilo nabavljeno kot drugo vozilo za dostavo hrane staršem tožnikove žene in kasneje prodano zaradi tehničnih okvar; (6.) vozilo Opel Astra je bilo nabavljeno kot drugo, nadomestno vozilo za Hyundai Lantra, nato pa prodano, ker ni bilo potrebe po drugem vozilu; (7.) vozilo Fiat Punto je bilo nabavljeno za hčerko B.B. med pavzo opravljanja izpitov za dostavo hrane staršem in prodano, ker med njenim opravljanjem izpitov ni bilo potrebe po drugem vozilu; (8.) vozilo Škoda Octavia je bilo nabavljeno kot drugo družinsko vozilo in nato prodano zaradi velikih tehničnih okvar; (9.) vozilo Škoda Felicia je bilo nabavljeno kot zamenjava za Škodo Octavio in nato prodano, ker ni bilo več potrebe po dodatnem vozilu; (10.) vozilo Mercedes Benz je bilo nabavljeno za prevoz tožnikove tašče C.C., zaradi hudih zdravstvenih težav in primernosti samega vozila, k zdravniku v bolnišnico (del sredstev je prispeval tast Č.Č.), ter nato zaradi tehničnih okvar prodano; (11.) vozilo Nissan Almera je bilo nabavljeno kot dodatno vozilo za potrebe tožnikove družine in nato prodano, ker je družina potrebovala finančna sredstva; (12.) vozilo Renault Clio je bilo nabavljeno kot drugo družinsko vozilo in kasneje prodano, ker ni bilo več potrebe po dodatnem vozilu; (13.) vozilo Mazda 323 je bilo nabavljeno za hčerko in kasneje prodano kot zamenjava za vozilo Citroen Saxo; (14.) vozilo Citroen Berlingo Break je bilo nabavljeno za prevoz tašče C.C. k zdravniku namesto prodanega vozila Mercedes Benz (15.) vozilo Škoda Fabia je bilo nabavljeno kot dodatni družinski avto, kasneje pa prodano zaradi tehničnih napak; (16.) vozilo WW 1200 je bilo nabavljeno kot oldtajmer in nato zaradi visokih stroškov v zvezi s pridobitvijo certifikata za vozilo prodano naprej; (17.) vozilo Fiat Punto je bilo nabavljeno kot zamenjava za Škoda Fabio ter prodano zaradi izteka registracije in s tem povezanih visokih stroškov; (18.) vozilo Citroen Saxo je bilo prodano, ker je bilo vzeto v račun za vozilo Mazda 323 L; (19.) vozilo Mazda 323 F je bilo nabavljeno za hčerko B.B. za opravljanje študentskega dela ter prodano zaradi odhoda hčerke na študij na Dunaj za pol leta; (20.) kombi Toyota Corola je bil nabavljen za potrebe na domačiji in nato prodan zaradi večjih tehničnih napak; (21.) vozilo Seat Cordoba je bilo nabavljeno kot drugo družinsko vozilo in nato prodano, ker ni bilo več potrebe po dodatnem vozilu v družini. Zgolj ker so za toženko te navedbe neprepričljive, to ne pomeni, da so neresnične oziroma da njihove resničnosti ni dolžna ugotavljata. Avto se pač kupi, ko so potrebe po njem, ko jih ni več oziroma se spremenijo, pa proda. Prav tako je logično in gospodarno, da se vozilo proda, če se po nakupu pojavijo ali ugotovijo pomanjkljivosti, katerih popravilo zahteva prevelike stroške ali pa onemogočajo rabo vozila glede na potrebe, za katere je bilo sploh kupljeno. Glede stališča davčnih organov o nerazumljivosti potrebe po dostavi hrane staršem z dodatnim vozilom, ker ti živijo na istem naslovu kot tožnik, ta opozarja, da dostava hrane nima zveze s tem, kje kdo prebiva, saj je treba hrano v vsakem primeru prepeljati od kraja priprave do osebe, ki jo potrebuje; sploh pa toženka v tej smeri ni izvajala nikakršnih dokazov. Očitek, da je imel tožnik poleg zadevnih vozil kot lastnik registrirano še vozilo VW Golf in njegova žena Audi A4, je nerazumljiv glede na sodobni način življenja, ki zahteva maksimalno prilagodljivost in mobilnost ter ni zato nič nenavadno, če je pri hiši glede na potrebe oziroma obveznosti več avtomobilov hkrati.

Toženka se glede tožnikovih pojasnil o namenu nakupov in prodaj vozil sploh ni vsebinsko opredelila, zato se odločbe ne da preizkusiti. Pomanjkljiva pa je tudi v delu, v katerih so podatki predstavljeni v tabelah, saj v njih manjkajo določeni, za izdajo odločbe še kako relevantni podatki. K odločbi bi morala biti priložena vsa dokumentacija, na katero se sklicuje davčni organ, saj je sicer tožnik ne more preizkusiti. V zvezi s tem podano stališče drugostopenjskega organa je nesprejemljivo, saj ima tožnik pravico, da se izjavi o vseh listinah, ki so podlaga za odločitev. Tožnik vztraja tudi pri očitku, da glede na navedbo zavezanca v odločbah sama toženka šteje, da pri nakupu in prodaji vozil ni šlo za dejavnost v svojstvu samostojnega podjetnika. Ne strinja pa se tudi z odločitvijo o zavrnitvi zahteve za povračilo stroškov, in sicer zato, ker je prepričan, da bi moral biti izid postopka povsem drugačen.

Tožnik predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo, izvede predlagane dokaze (poleg vpogleda v listine upravnih spisov, navedene v tožbi, zasliši tožnika ter kot priče ženo A.A. in B.B. ter tasta Č.Č. in taščo C.C.) ter s sodbo odpravi prvostopenjski odločbi in drugostopenjsko odločbo in ugotovi, da ne obstoji davčna obveznost tožnika, oziroma odločbe odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov upravnega postopka v višini 1.061,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2011 do plačila, ter priglašenih stroškov stroškov sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske odločbe do plačila.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in njenih razlogih, ki so razvidni iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi opozarja, da se toženka ni vsebinsko opredelila do tožbenih navedb, sicer pa vztraja pri tožbi in njenih razlogih.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z njenimi razlogi, kot jih navede prvostopenjski organ, ter z razlogi, s katerimi odločitev v spremenjenem delu in glede dopolnilne odločbe, utemelji drugostopenjski organ, ter se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V obravnavani zadevi ostaja med strankama sporno, ali je tožnik v inšpiciranem obdobju opravljal pridobitno dejavnost nakupa in prodaje rabljenih motornih vozil oziroma dejavnost trgovine z motornimi vozili. Od tega je namreč - kot je izčrpno obrazloženo v prvostopenjskih odločbah in to tudi za tožnika ni sporno - odvisno, ali je dolžan plačati naložene davčne obveznosti ali ne.

Po presoji sodišča je pravilen zaključek davčnega organa, da tožnik je opravljal dejavnost preprodaje motornih vozil. Na podlagi obširno navedenih dejanskih ugotovitev, ki se nanašajo na nakup in prodajo posameznih osebnih vozil (strani 5 - 10 odločbe z dne 21. 11. 2008), namreč davčni organ utemeljeno sklene, da je tožnik vozila kupil zaradi nadaljnje prodaje in (tudi) to njegovo dejavnost opredeli kot kontinuirano opravljanje dejavnosti z namenom doseganja dobička na trgu. Okoliščine, ki so pomembne za to presojo, so v obrazložitvi odločb jasno in konkretno navedene (nakup in prodaja kar 21 vozil v razdobju od julija 2006 do februarja 2008, čas od nakupa do prodaje posameznih vozil in zaporedje poslov, način prodaje). Ob navedenih objektivnih okoliščinah navedbe in dokazi, s katerimi tožnik utemeljuje, da je vsa ta vozila kupil z namenom lastne uporabe oziroma za potrebe svoje družine ter jih nato iz različnih razlogov prodal, za to, da bi izpodbil navedeni zaključek davčnega organa, ne zadoščajo. Tožnikova v tem pogledu podana pojasnila, čeprav zelo obširna, namreč tudi v tožbi ostajajo povsem splošna, brez konkretnih podatkov (tožnik ne navede nobenih takšnih podatkov o hčerkinih potrebah po vozilu oziroma njenem študentskem delu, ne o zdravstvenem stanju tašče, ki je zahtevalo nakup določenega vozila, ne o potrebah na domačiji, zaradi katerih je bilo treba kupiti kombi; ne konkretizira tehničnih okvar, ki so terjale prodajo več vozil, ki pa je bila kljub temu vedno izpeljana z dobičkom oziroma brez izgube; povsem pavšalno zatrjuje, da so v določenem času bile potrebe po drugem - glede na ugotovitve davčnega organa v pretežnem obdobju dejansko tretjem - družinskem vozilu, ki so nato odpadle; prav tako ne uspe konkretizirati oziroma utemeljiti svojih navedb o potrebi po dodatnem vozilu za potrebe dostave hrane staršem itd.). Za nobeno od teh svojih navedb tožnik tudi ne predloži pisnih dokazil, ampak vztraja le pri predlogu, da se zasliši njega ter ženo, hčer, taščo in tasta kot priče. V zvezi s tem je treba pojasniti, da mora stranka (v davčnem in nato v sodnem postopku) določno in konkretno navesti za odločitev relevantna dejstva, na katera opira (pri)tožbo. Tega ne more nadomestiti z dokaznim predlogom za zaslišanje stranke oziroma prič, saj zaslišanje pomeni le izvajanje dokaza o dejstvih, ki jih stranka (predhodno konkretno) zatrjuje. Za svoje trditve mora stranka predložiti oziroma ponuditi dokaze, pri čemer zavezanec svoje trditve v davčnem postopku dokazuje praviloma s pisno dokumentacijo (glej 76. in 77. člen ZDavP-2), kar pomeni izjemo od pravil splošnega upravnega postopka. Čeprav zavrnitev izvedbe dokaza na podlagi vnaprejšnje dokazne ocene načeloma ni dopustna, pa to ne pomeni, da navedbe in dokazni predlogi stranke niso podvrženi predhodnemu preizkusu tudi z vidika življenjske logike in prepričljivosti. V konkretnem primeru ni mogoče spregledati, da tožnik v dokaz svojih navedb, s katerimi ugovarja nastanku davčne obveznosti, ne predloži prav nobenih pisnih, listinskih dokazov (ne v pritožbenem postopku in tudi ne v upravnem sporu), čeprav mu je že prvostopenjski organ v odločbi z dne 21. 11. 2008 (str. 20) pojasnil, da tudi iz tega razloga ne sledi njegovim pripombam (že na tem mestu se tako kot neutemeljen izkaže tudi očitek tožnika, da se davčna organa nista vsebinsko opredelila do njegovih pojasnil glede namena nakupa in prodaje vozil – glej str. 16 do 21 odločbe z dne 21. 11. 2008). Sodišče pri tem dodaja, da bi tožnik nedvomno lahko predložil pisna dokazila tudi npr. o hčerkinem študentskem delu, o zdravstvenem stanju tašče, o tehničnih okvarah vozil ipd. in tako podkrepil svoje navedbe. Še zlasti to velja ob dejstvu, da za odločitev ključne ugotovitve davčnega organa o nakupih in prodajah vozil temeljijo na listinah, tožnikova pojasnila o izključno zasebni naravi vseh teh nakupov in prodaj pa že glede na njihovo število (21 preprodanih vozil v enem letu in devetih mesecih) bistveno odstopajo od življenjskih situacij, ki so običajne, ko ne gre za opravljanje dejavnosti. Glede na povedano tožnikove navedbe, ki ostajajo premalo konkretizirane in na ravni splošnega prepričevanja, do drugačne odločitve ne morejo privesti. Zato davčna organa utemeljeno nista sledila podanim predlogom za dokazovanje teh navedb z zaslišanjem tožnika in prič, iz istih razlogov pa tem dokaznim predlogom (in predlogu za opravo glavne obravnave) tudi sodišče ni sledilo. Kolikor pa drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe odstopa od takšnega stališča, mu sodišče pri tem ne sledi.

Z ugovorom, da bi k odločbi morala biti priložena vsa dokumentacija, na katero se sklicuje davčni organ, tožnik ne more uspeti. Kot pojasni že drugostopenjski organ, se uporabljeni dokazi res ne prilagajo odločbi, temveč so del spisa. Vendar pa je tudi v tem pogledu treba spoštovati temeljno načelo upravnega in davčnega postopka, to je možnost stranke, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (9. člen ZUP). Zato mora biti stranka seznanjena tudi z dokazi, na katerih temelji ugotovljeno dejansko stanje. Po presoji sodišča pa v obravnavanem primeru bistvena kršitev pravil postopka v tem pogledu ni podana, saj so vsi pisni dokazi, na katerih temeljijo ugotovitve davčnega organa, natančno navedeni ter vsebinsko povzeti že v inšpekcijskem zapisniku (in nato tudi v prvostopenjski odločbi z dne 21. 11. 2008). To pomeni, da je tožnik imel možnost, da se z njimi seznani (po potrebi pa na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUP tudi vpogleda listine v upravnih spisih) in se o njih - že v pripombah na zapisnik, torej pred izdajo odločbe - tudi izjavi.

Ugovor o pomanjkljivosti odločb v delu, kjer so podatki predstavljeni v tabelah, sodišče, kot že drugostopenjski organ, zavrača kot pavšalen, saj tožnik niti v tožbi ne navede, kateri za odločitev relevantni podatki naj bi manjkali. Pomanjkljivosti pa sodišče tudi ob preizkusu po uradni dolžnosti ni našlo.

Iz vseh treh odločb (prvostopenjskih in drugostopenjske) jasno izhaja, da se davčne obveznosti nalagajo tožniku kot samostojnemu podjetniku. Nasprotne tožbene navedbe so očitno neutemeljene.

Upoštevaje vse povedano se tudi tožnikov ugovor, da bi moral biti izid upravnega postopka in zato tudi odločitev o stroških postopka drugačna, izkaže kot neutemeljen.

Ker torej tožbeni ugovori niso utemeljeni, nepravilnosti, na katere pazi uradoma, pa sodišče tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, saj, kot izhaja iz obrazložitve, tožnik v davčnem postopku ugotovljenih pravnorelevantnih dejanskih ugotovitev ni uspel konkretizirano prerekati (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Ker s tožbo ni uspel, tožnik skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 ni upravičen do povrnitve stroškov tega sodnega postopka (II. točka izreka). Odločitev o stroških upravnega postopka pa je zajeta v odločitvi o zavrnitvi tožbe.