Jedro

Ker se nadomestilo odmerja za tekoče leto, se podjetje oprosti plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v tekočem koledarskem letu, če je z zaključnim računom izkazalo izgubo za preteklo leto.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 9.5.1994. V obrazložitvi navaja, da je bila odločba izdana na podlagi določbe 11. b člena odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradni list SRS, št. 32/86, 46/88 in 39/89). Statutarno pravna komisija Skupščine mesta je dne 20.6.1994 sprejela mnenje, da se podjetje, ki posluje z izgubo, izkazano v zaključnem računu, sicer lahko oprosti plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, vendar oprostitev plačila velja za tekoče poslovno leto, to je za leto, ki sledi letu, za katero je izkazana izguba. Iz spisnega gradiva, predvsem iz zavezančevega zaključnega računa za leto 1993 je razvidno, da je tožnik v letu 1993 posloval z izgubo. Vendar na podlagi že omenjene določbe predpisa, tožnika - zavezanca, na podlagi njegovega zahtevka z dne 19.4.1994, v letu 1993 ni mogoče začasno oprostiti plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1993, saj se po odloku oprosti le za tekoče leto, oziroma za leto, ki sledi letu, za katero je izkazana izguba, v tem primeru torej za leto 1994. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločbo iz razloga, da tožena stranka pri odločanju ni pravilno uporabila zakonitega predpisa. Stališče tožene stranke je nepravilno. Bistvo oprostitve plačila temelji na dejstvu, da nadomestila ni potrebno plačevati podjetju, ki ima izgubo. Logično in edino pravno dopustno je, da se nadomestilo ne plačuje, oziroma se oprosti plačevanja podjetje za obdobje, ko ima izkazano izgubo. Nesporno je, da je imel tožnik po zaključnem računu za leto 1993 izgubo. Nepravilno in nelogično je tolmačenje tožene stranke, da ima subjekt pravico do oprostitve plačevanja šele za naslednje obdobje, v katerem pa ni nujno, da posluje z izgubo. Vse oprostitve davkov, prispevkov itd., ki temeljijo na poslovnih izgubah, se priznavajo subjektom le za čas izkazanega negativnega poslovanja. Ker se uspešnost oziroma neuspešnost poslovanja ugotavlja s periodičnim in zaključnim računom, je logično, da se ta oprostitev upošteva za nazaj, torej za čas, ko je podjetje imelo izgubo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožba ni utemeljena.

V stvari je sporno pravno vprašanje razlage določbe 1. odstavka 11. b člena odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, po kateri se organizacija združenega dela, ki posluje z izgubo, izkazano v periodičnem obračunu in zaključnem računu in ima sprejet program ukrepov za odstranitev vzrokov izgube, začasno, dokler ne začne uspešno poslovati, v celoti oprosti plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Tožnik se ne strinja s stališčem tožene stranke, da se ga zato, ker je za leto 1993 izkazal poslovno izgubo, začasno oprosti plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v letu 1994, ne pa za leto 1993. Sodišče meni, da je pri razlagi sporne določbe 11. b člena odloka treba upoštevati tudi določbe zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 in 33/89 - ZSZ), ki urejajo nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč, kot tudi zakon o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88, 8/89, 48/90 in Uradni list RS, št. 8/91 in 7/93 - ZDO). ZSZ v 63. členu določa, da se glede postopka za odmero in pobiranje ter vračanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, prisilne izterjave, odpisa zaradi neizterljivosti zastaranja in plačila obresti od nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga zavezanec ni plačal v predpisanem roku, uporabljajo določbe ZDO. Navedeni prispevek se v skladu z navedenimi predpisi plačuje za tekoče leto. Izgubo za leto 1993 je tožnik izkazal z zaključnim računom o poslovanju v letu 1993, ki ga je tožnik lahko sprejel šele po zaključku poslovnega leta, torej v začetku leta 1994. Glede na smiselno uporabo določb zakona o davkih občanov, ki se nanašajo na obračunavanje in pobiranje davkov, se 1. odstavek 11. b. člena odloka po mnenju sodišča razlaga lahko le tako, da se zavezanca za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki z zaključnim računom izkaže poslovno izgubo za preteklo leto, začasno oprosti plačila navedenega nadomestila le za tekoče leto, za katero upravni organ navedeno nadomestilo odmerja. Oprostitev bi se priznavala za nazaj samo v primeru, če bi zavezanec plačeval nadomestilo v obliki akontacij in bi upravni organ nadomestilo z odločbo odmeril za preteklo leto. Ker pa se v skladu z ZDO nadomestilo odmerja za tekoče leto, je v tem primeru tožnikova trditev, da se vse oprostitve davkov in prispevkov, ki imajo svoj temelj v poslovnih izgubah, priznavajo zavezancem za čas izkazanega negativnega poslovanja, pravno neutemeljena. Sodišče je zato presodilo, da je stališče tožene stranke o tem pravnem vprašanju, pravilno in s tega vidika tudi o zakonitosti odločitve tožene stranke nima pomislekov.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).