Jedro

Sklep občinskega sveta o razrešitvi članov sveta zavoda OŠ (in imenovanju novih članov ustanoviteljice) nima narave upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, saj ta ni bil izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, temveč v izvrševanju ustanoviteljskih pravic.

Uveljavljanje kršitve kakšne človekove pravice in temeljne svoboščine v tožbi je predpostavka za sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklepa Občinskega sveta Občine ..., oba z dne 23. 2. 2011, s katerima je tožena stranka razrešila člane sveta zavoda Osnovna šola AA in v ta svet zavoda imenovala nove predstavnike ustanoviteljice.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da ima občinski svet kot ustanovitelj zavoda pravico, da svoje predstavnike v njem imenuje in razrešuje, saj deluje v okviru svojih ustanoviteljskih pravic in obveznosti, ne pa v okviru izvrševanja javnih pooblastil. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI) niti Zakon o zavodih (v nadaljevanju ZZ) nimata določb o postopku razrešitve članov sveta, niti določb, da bi moralo sodišče o zakonitosti aktov o razrešitvi odločiti v upravnem sporu. Pristojnost sodišča za odločanje v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1 ni podana, tožnik pa tudi ne uveljavlja, da bi bilo z izpodbijanim aktom poseženo v kakšno njegovo človekovo pravico ali temeljno svoboščino iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 in v tem smislu tožbenega zahtevka ne postavlja.

3. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil pritožbo. Navaja, da so člani sveta zavoda izvoljeni s strani občinskega sveta, pri svojem delovanju pa niso vezani na navodila tožene stranke kot ustanoviteljice. Noben zakonski predpis ne določa predčasnega odpoklica člana sveta šole, ne kriterijev ali postopka odpoklica. Odpoklic članov sveta zavoda ni izjema po 3. členu ZUS-1, saj izvolitev za člana sveta ne predstavlja akta, ki bi temeljil na politični diskreciji, podeljeni z ustavo ali zakonom. Sodišče v svoji obrazložitvi ni navedlo pravne podlage, iz katere bi izhajalo, da izvolitev in odpoklic nista posamična akta, izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije. Odklanjanje sodnega varstva predstavlja neposredno kršitev z ustavo zagotovljene pravice iz 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). Če sodišče meni, da ni stvarno pristojno, bi moralo zadevo odstopiti stvarno pristojnemu sodišču. Sodišče je napačno odklonilo pravico do sodnega varstva tudi v smislu 4. člena ZUS-1. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo poda stranka, in je samo dolžno opraviti pravno kvalifikacijo ter odločiti procesno in materialnopravno pravilno. V tožbi je bila podana pravna kvalifikacija kršitev posega v ustavne pravice zaradi utemeljitve napačnosti izpodbijane odločitve. Predlaga, da Vrhovno sodišče sklep razveljavi in meritorno odloči o zadevi.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne. Zahteva povrnitev stroškov pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroškov.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba zavrže, pravilna. Sklep občinskega sveta o razrešitvi članov sveta zavoda Osnovne šole AA(in imenovanju novih članov ustanoviteljice) nima narave upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, saj izpodbijana odločba ni bila izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije, temveč v izvrševanju ustanoviteljskih pravic. Tožeča stranka pa tudi ni uveljavljala sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. 7. ZUS-1 v 2. členu določa, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena). Upravni akti so opredeljeni v drugem odstavku 2. člena ZUS-1. To so upravne odločbe in drugi javnopravni enostranski, oblastveni posamični akti, izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Značilnost upravnih aktov glede na navedeno določbo ZUS-1 je, da so izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije in da vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje upravnega akta.

8. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, svet šole po prvem odstavku 46. ZOFVI sestavljajo trije predstavniki ustanovitelja, pet predstavnikov delavcev šole in trije predstavniki staršev. Člani sveta so imenovani oziroma izvoljeni za štiri leta in so lahko ponovno imenovani oziroma izvoljeni največ dvakrat zaporedoma (šesti odstavek 46. člena ZOFVI). Določb o postopku za razrešitev člana sveta ZOFVI kot lex specialis niti ZZ kot lex generalis nimata. Z izpodbijanim sklepom je Občinski svet tožene stranke razrešil s funkcije člana sveta javnega zavoda enega tistih članov sveta, ki jih je kot ustanovitelj imel pravico sam imenovati kot svoje predstavnike v njem. Izdajatelj spornega akta je torej deloval v okviru svojih ustanoviteljskih pravic in obveznosti, ne pa v izvrševanju javnih pooblastil. Takšen akt pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije Občinskega sveta v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 in zato ni (dokončni) upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v podobnih zadevah I Up 36/98 in I Up 86/2010. 9. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je pritožniku prvostopenjsko sodišče napačno odklonilo sodno varstvo v smislu 4. člena ZUS-1. Pritožnik je v tožbi uveljavljal kršitev 2. člena Ustave, torej splošne določbe Ustave, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Glede na določbo prvega odstavka 4. člena ZUS-1 pa v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker tožnik v tožbi ni uveljavljal kršitve kakšne človekove pravice in temeljne svoboščine, ni izpolnil predpostavke za sodno varstvo po navedenem členu, prav tako pa je po presoji pritožbenega sodišča glede na vsebino tožbe in zlasti tožbenega zahtevka prvostopenjsko sodišče utemeljeno štelo, da je tožba vložena v smislu 2. člena ZUS-1. 10. Z izpodbijano odločitvijo ni poseženo v tožnikovo pravico do sodnega varstva (22. člen Ustave), kot to zatrjuje pritožba. Pravica do sodnega varstva je res ustavna pravica, vendar pa ta pravica ni brezpogojna in splošna, ampak jo je, nasprotno, mogoče uveljavljati le ob določenih pogojih. V obravnavanem primeru temeljne predpostavke za tožbo v upravnem sporu izhajajo iz 2. člena in prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Kot je že bilo pojasnjeno, pa te v obravnavanem primeru niso bile izpolnjene, zato ni mogoče zatrjevati, da je bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

12. Ker tožena stranka v pritožbi ni opredeljeno navedla stroškov, za katere zahteva povračilo, je Vrhovno sodišče njeno zahtevo za povračilo stroškov pritožbenega postopka zavrnilo (drugi odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).