Jedro

O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev o odločilnih dejstvih, odloča sodišče. Načeloma pa mora predlagane dokaze izvesti, saj pomeni nedopustna zavrnitev dokaznega predloga kršitev pravice do izjave v postopku. Sodišče ne more po prosti presoji sklepati, katere dokaze bo izvedlo, katere pa zavrnilo. Ta presoja je omejena z ustavnim načelom iz 22. člena, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in interesih. Sodišče lahko zavrne le dokazni predlog stranke, ki je namenjen ugotavljanju dejstva, ki za odločitev v obravnavani zadevi ni odločilno; dokazni predlog, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva; pa dokazni predlog za katerega oceni, da njegova izvedba ne bi mogla vplivati na odločitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožeča stranka je v tožbi kumulirala tri zahtevke. Zahtevek na prenehanje vznemirjanja lastnika, posebej na sekanje dreves ter vožnjo ali vleko izven gozdne poti s katerimkoli prevoznim sredstvom (1. odstavek), zahtevek na vračilo stvari oziroma podredno na plačilo denarne protivrednosti (2. točka) ter zahtevek na plačilo odškodnine (3. odstavek). Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vse tri tožbene zahtevke zavrnilo, ker tožnik ni dokazal, da je lastnik zemljišča, na katerem so bila posekana sporna drevesa.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Iz obrazložitve izhaja, da izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Sodišču prve stopnje očita, da ni opravilo ogleda in se je pri ugotavljanju poteka meje oprlo zgolj na izpovedbo strank in prič, ne da bi se v naravi prepričalo ali so izpovedbe skladne stanju v naravi in tako preverilo verodostojnost izpovedbe prič. Po mnenju pritožbe sodišče poteka meje za potrebe tega postopka ne more ugotoviti le približno, ampak bi moralo postopek prekiniti zaradi ugotovitve meje v nepravdnem postopku. Nedopustno je, da je sodišče v konkretnem primeru prepustilo izvedencu, da je na terenu presojal dokaze in podal celo oceno, da se je tožnik, ko je pokazal mejo, zmotil. Sodišče je zaslišanje priče J. G. zavrnilo z obrazložitvijo, da je že S. G. izpovedal, kje sta sekala in torej vnaprej sklepalo, kaj naj bi izpovedala zaslišana priča J. G. To pa je nedopustno in je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker sodišče ni opravilo ogleda, izvedenec pa je označil le parobke ob domnevnem poteku meje, ne po celem posekanem področju, je sodišče z opustitvijo ogleda tožencu preprečilo, da bi dokazal, da mu je bilo odtujeno približno 15 m3 lesa. Zagrešilo je tudi kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP, ker odločitve za zavrnitev plačila odškodnine za uničeno podrast sploh ni obrazložilo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče je zmotno presojalo vse tri zahtevke na podlagi določila 99. člena SPZ, saj se vznemirjanje lastnika ne kaže v odvzemu stvari (odvoz lesa z deponije). Za odločitev o 1. in 2. zahtevku bi sodišče prve stopnje moralo kot predhodno rešiti vprašanje, ali je tožnik lastnik zemljišča, kjer je bil opravljen posek dreves od 3. do 7.6.2004, ali so bila z deponije 15.6.2004 odpeljana drevesa, ki so bila posekana na parc. št. 542, k.o. L. in ali sta toženi stranki vlačili les od gozdnih parcel do deponije preko zemljišča, ki je v lasti tožeče stranke.

Pritožba utemeljeno opozarja, da iz obrazložitve sodišča ne sledi, zakaj je zavrnjen tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine (3. točka izreka). S tem je sodišče zagrešilo 14. točko 339. člena ZPP, saj odločitve sodišča ni mogoče preveriti. V ponovljenem postopku se bo sodišče vsekakor moralo opredeliti do vprašanja, po kakšni poti so toženci vlačili hlode do deponije in s tem v zvezi zaslišati stranke ter predlagane priče ter opraviti ogled in če bo ugotovilo, da je bila vleka opravljena po zemljišču tožeče stranke, tudi ugotoviti ali je zaradi tega tožeči stranki nastala škoda in kako visoka.

Protispisen je zaključek sodišča, da na zemljišču tožeče stranke ni bilo posekanega nobenega drevesa. Iz izvedenskega mnenja s priloženo skico sledi, da so bila vsaj tri drevesa posekana na zemljišču tožnika, eno pa na meji (15. točka 339. člena ZPP).

Na podlagi 2. odstavka 213. člena ZPP odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev o odločilnih dejstvih, sodišče. Kot se je sodna praksa že izrekla, pa mora načeloma sodišče predlagane dokaze izvesti, saj pomeni nedopustna zavrnitev dokaznega predloga kršitev pravice do izjave v postopku. Sodišče ne more po prosti presoji sklepati, katere dokaze bo izvedlo, katere pa zavrnilo. Ta presoja je omejena z ustavnim načelom iz 22. člena, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in interesih (Vrhovno sodišče RS, II Ips 189/2001). Sodišče lahko zavrne le dokazni predlog stranke, ki je namenjen ugotavljanju dejstva, ki za odločitev v obravnavani zadevi ni odločilno; dokazni predlog, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva; pa dokazni predlog za katerega oceni, da njegova izvedba ne bi mogla vplivati na odločitev. V konkretnem primeru je sodišče zavrnilo dokaz z ogledom in zaslišanjem priče J. G., čeprav je tožnik v tožbi predlagal izvedbo teh dveh dokazov za ugotovitev odločilnih dejstev. Iz obrazložitve sodbe pa sledi le to, da ogled na kraju samem ni potreben, ker je po mnenju sodišča dejansko stanje dovolj razjasnjeno in bi z ogledom nastali strankam le dodatni stroški, neposredno zaslišanje priče J. G. pa tudi ni potrebno, ker je že priča S. G. povedal in na skici pokazal, kje sta sekala oziroma, kje poteka meja med nepremičnino tožnika in tožene stranke. Takšno vnaprejšnje ocenjevanje, kaj naj bi priča o tem sporu vedela povedati, ni dopustno. Zato pritožba v tem delu utemeljeno očita kršitev postopka. Sodišče bi moralo predlagano pričo vsekakor zaslišati. Pritožba ima prav, da dokaz z zaslišanjem priče in postavitvijo izvedenca ne omogoča popolne oziroma prave predstave o kraju dogodka in da bi bilo potrebno v konkretnem primeru v pojasnilne namene opraviti ogled. Izpovedbo prič in strank je res marsikdaj mogoče razumeti šele ob poznavanju konkretnih krajevnih razmer, na katere se nanašajo. Tudi če te razmere nimajo niti indične vrednosti, so nujne ali vsaj dobrodošle za razumevanje dokaznih sporočil. Tako bi bil vsaj iz pojasnilnih razlogov ogled tudi v konkretnem primeru nujen. Pritožba ima tako prav, da sodišče prve stopnje ni korektno izpeljalo dokaznega postopka, saj bi moralo izvesti predlagane dokaze. Kršitev določila 213. člena ZPP pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP razveljaviti in vrniti zadevo v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče izpeljati korekten dokazni postopek, v katerem bo izčrpalo vse možnosti za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, šele na podlagi izvedbe dokazov o relevantnih dejstvih in njihove ocene v skladu z 8. členom ZPP bo nato o zadevi lahko pravilno odločilo. Svojo odločitev bo moralo tudi ustrezno obrazložiti, tako, da jo bo mogoče preizkusiti.

Izrek o stroških se pridrži za končno odločbo.