Jedro

Na podlagi prvega odstavka 46. člena ZDavP v postopku prisilne izterjave ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28. 6. 2004. S sklepom Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana z dne 17. 6. 2003, je davčni organ prve stopnje odločil, da se uvede prisilna izterjava dolga – davkov in prispevkov iz naslova samostojne dejavnosti, ki izvirajo iz seznama zaostalih obveznosti z dne 17. 6. 2003, ter stroškov za sklep o prisilni izterjavi in za pot izterjevalca. Tožena stranka je z navedeno odločbo z dne 28. 6. 2004 delno ugodila revidentovi pritožbi in sklep davčnega organa prve stopnje z dne 17. 6. 2003 odpravila in vrnila v ponovni postopek v delu, ki se nanaša na prisilno izterjavo davka iz dejavnosti ter prispevkov za zaposlovanje in porodniško varstvo. V preostalem delu je bila pritožba zavrnjena.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, pri tem tudi samo pojasnjuje pravilnost odločitve upravnih organov in utemeljuje zavrnitev tožbenih ugovorov.

3. Revident je vložil revizijo (prej pritožbo) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Zatrjuje, da mu ni bila dana možnost vpogleda v davčne evidence, da bi lahko ugotovil, na čemu temelji njegov davčni dolg. Navaja, da mu je bila delovna doba zaključena leta 1992, prispevkov plačanih od avgusta 1992 do 1995 pa se ne upošteva in se kljub temu terjajo neplačani prispevki za leto 1997 do 1999. 4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je predmet upravnega spora prisilna izterjava revidentovih zapadlih obveznosti prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, članarino GZ (obračuni od januarja 1995 do januarja 1999-delno) in prispevka za pomoč obrtnikom iz Posočja (obračun junij 1998) iz naslova samostojne dejavnosti, ki izvirajo iz seznama zaostalih obveznosti z dne 17. 6. 2003. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), revident teh zapadlih obveznosti ni plačal. 9. Revident z ugovorom, da mu v upravnem postopku ni bila dana možnost vpogleda v davčne evidence, izpodbija pravilnost postopka izdaje upravnega akta, ki ni predmet revizijske presoje, kar je že pojasnjeno v 7. točki te obrazložitve. Do tožbenega ugovora v zvezi s tem pa se je prvostopenjsko sodišče opredelilo in podalo razumen razlog za njegovo zavrnitev. Zato se Vrhovno sodišče do teh revizijskih navedb ne opredeljuje.

10. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da v obravnavanem primeru sklep prvostopenjskega davčnega organa temelji na seznamu zaostalih obveznosti z dne 17. 6. 2003, v katerem je za vsako obveznost naveden izvršilni naslov (davčni obračuni), datum izvršljivosti ter višina dolga in zamudnih obresti, zato je ta sestavljen v skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZDavP in na podlagi določbe drugega odstavka 44. člena ZDavP predstavlja izvršilni naslov. Na podlagi prvega odstavka 46. člena ZDavP v postopku prisilne izterjave ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo.

11. V zvezi z navedbami revidenta, da ne ve, zakaj se izterjujejo neplačani prispevki za leto 1997 do 1999, saj mu je bila delovna knjižica zaključena z dnem 31. 8. 1992 in bi se zato morala upoštevati njegova plačila prispevkov iz obdobja od avgusta 1992 do 1995, Vrhovno sodišče ugotavlja, da revident s tem izpodbija obstoj obveznosti plačila prispevkov po davčnih obračunih, ki izhajajo iz seznama zaostalih obveznosti z dne 17. 6. 2003, torej se ti njegovi ugovori nanašajo na izvršilni naslov - davčni obračun. Ker na podlagi prvega odstavka 46. člena ZDavP v postopku prisilne izterjave ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo, revizijske navedbe tožnika pa se nanašajo na davčni obračun kot izvršilni naslov, tožnik s tem ugovorom v tem revizijskem postopku ne more uspeti. Zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni opredelilo. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo, npr. v zadevi X Ips 936/2004 in X Ips 1391/2004. 12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. 13. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).