Jedro

Do priposestvovanja zaradi nedobroverne posesti tožnice ni prišlo, zato je ugotovitveni del tožbenega zahtevka neutemeljen. Dajatveni del za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ki temelji na v aneksu prevzeti obveznosti vrnitve ali v njem določenem razveznem pogoju, je obligacijskopravne narave. Toženčev ugovor zastaranja zoper ta zahtevek je utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev tožničine lastninske pravice na parc. št. 271/2 k.o. S., ker je presodilo, da tožnica ni bila dobroverna lastniška posestnica sporne parcele. Zavrnilo je tudi dajatveni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice na sporni parceli na tožničino ime, ker je ta obligacijski zahtevek, ki ga tožnica utemeljuje s toženčevo neizpolnitvijo dogovora, da bo na podarjeni parceli v desetih letih zgradil hišo, zastaral že v letu 1993. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (prav: druge stopnje), podredno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnica v reviziji praktično prepiše pritožbene navedbe, od katerih se razlikuje le z navajanjem dveh in ne le enega sodišča ter v predzadnjem odstavku na zadnji strani, v katerem pritožbenemu sodišču očita zmotnost stališča o brezpredmetnosti očitka, da mora sodišče na ničnost paziti po uradni dolžnosti. Revizija vztraja tudi pri pritožbenem očitku o napačni odločitvi o pravdnih stroških, čeprav revizije proti tej odločitvi ni, ker ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Zato je treba z njo izpodbijati predvsem razloge te sodbe. Samo prepis pritožbenih navedb praviloma ne more pripeljati do uspeha v revizijskem postopku, saj se v pritožbi izpodbijajo razlogi druge sodbe. Taka revizija sploh ne upošteva odgovorov pritožbenega sodišča na pritožbene trditve, čeprav bi morala polemizirati prav s temi razlogi. Tudi v obravnavani zadevi je tako. Zaradi prepisa pritožbenih navedb in neupoštevanja odgovorov pritožbenega sodišča je sama revizija vsebinsko prazna, edini že omenjeni očitek pritožbenemu sodišču pa le pavšalen.

7. Tožnica je z darilno pogodbo s 6. 10. 1978 svojemu bratu tožencu podarila nerazdelno polovico parcele, ki je takrat merila 1275 m², drugo polovico pa je podarila A. H. V dodatku z istega dne sta pravdni stranki zapisali, da je tožnica podarila zemljišče z namenom, da njen brat v desetih letih na njem zgradi hišo, če pa tega ne bo storil, mora prenesti zemljišče brezplačno nazaj na tožnico. Oba obdarjenca sta podarjeno zemljišče kasneje s posebno pogodbo razdelila, tako da sporni del, ki je pripadel tožencu, sedaj meri le 681 m², ima pa še enako označbo. Toženec hiše ni zgradil. 8. Tožnica že v pritožbi ni izpodbijala presoje prvostopenjskega sodišča, da ni bila v dobroverni posesti sporne parcele, zaradi česar ni moglo priti do priposestvovanja (28. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR, sedaj podobno 43. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Tega ne izpodbija niti v reviziji. Ob navedeni dejanski ugotovitvi je zavrnitev ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

9. Dajatveni del tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je tožnica utemeljevala s sklicevanjem na v aneksu prevzeto obveznost vrnitve nepremičnine, kasneje pa še z materialnopravno opredelitvijo o motivu kot causi darilne pogodbe. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da je ta del zahtevka kondikcijske, torej obligacijskopravne narave, in da opredelitev, ali gre za toženčevo pogodbeno obveznost iz aneksa ali za nastop razveznega pogoja, ni odločilna, saj je v obeh primerih posledica kondikcijski zahtevek, ki pa je že zastaral. Pravilni so tudi razlogi, da in zakaj ne gre za ničnost pogodbe. Revizija povsem prezre pravilen odgovor pritožbenega sodišča, da bi morala tožnica, če bi dejansko uveljavljala ničnostni razlog, zaradi česar naj bi bil po njenih pritožbenih izvajanjih ničen tudi vpis toženčeve lastninske pravice v zemljiško knjigo, vložiti izbrisno tožbo, česar pa ni storila. Prav s temi razlogi pa je povezan revizijsko grajani zaključek pritožbenega sodišča o neutemeljenosti pritožbenega očitka, da bi moralo sodišče na ničnost paziti po uradni dolžnosti. Ker take tožbe ni vložila, so trditve nasprotne stranke o tožničinem namenu izogniti se razlastitvi nepomembne, jih je pa tudi po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče obravnavalo in je zato očitek o procesni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

10. V reviziji je ponovljen ali točneje prepisan le procesni očitek prvostopenjskemu sodišču, na katerega je pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo. Kakšnega obrazloženega procesnega očitka samemu pritožbenemu sodišču pa v reviziji ni. Zakaj so neupoštevne revizijske trditve o pravdnih stroških, je revizijsko sodišče že pojasnilo.

11. Revizijsko sodišče na koncu še poudarja, da je revizijsko vztrajanje pri pritožbenih trditvah težko razumljivo tudi zato, ker tožnica v reviziji le nakazuje grajo razlogov o utemeljenosti toženčevega ugovora o zastaranju vtoževane dajatve, kar stori le z uporabo pogojne oblike glagola in brez obrazložitve. Ne le zahtevek za izpolnitev pogodbene obveznosti ali kondikcijski zahtevek po prenehanju pogodbe zaradi nastopa razveznega pogoja ali naknadno odpadle cause, temveč tudi vrnitveni zahtevek zaradi ničnosti pogodbe je obligacijskopravne narave, ne pa stvarnopravne. Z drugimi besedami to pomeni, da bi bil ta del vtoževane terjatve zastaran celo v primeru, če bi res šlo za nično pogodbo, kot se sicer neutemeljeno zavzema tožnica. Pogodbeno dogovorjeno obdobje desetih let, v katerem naj bi toženec zgradil hišo, je poteklo leta 1988, najdaljši zastaralni rok petih let iz 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) je potekel leta 1993, tožnica pa je tožbo vložila leta 2006. 12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožničino neutemeljeno revizijo skupaj z njenimi priglašenimi revizijskimi stroški.