Jedro

Tožnica bi v regresni pravdi v zvezi z izplačano odškodnino za nepremoženjsko škodo smela terjati od toženca povračilo le za pravno priznano škodo in v višini, ki ustreza predpisanim kriterijem za odmero odškodnine iz 179. člena OZ ter pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Ker svojega povračilnega zahtevka ni dovolj določno opredelila za vsako obliko nepremoženjske škode posebej, njenega zahtevka ni mogoče preizkusiti. Tožba je v tem delu ostala nesklepčna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: a) v II. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru 0407 I 4167/2007 z dne 15. 6. 2007 razveljavi za 3.755,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2005 do plačila ter za 74,61 EUR stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2007 do plačila in se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne; b) v III. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 1.969,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2011 dalje; c) v IV. točki izreka tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka.

Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (glede plačila 2.620,70 EUR in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 467,37 EUR od 11. 5. 2004 do plačila in od zneska 2.153,33 EUR od 27. 5. 2005 do plačila) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene pritožbene stroške v znesku 736,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe, nato pa razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru 0407 I 4167/2007 z dne 15. 6. 2007, po katerem toženec dolguje tožnici 6.376,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški. Razsodilo je tudi, da mora toženec plačati tožnici še 1.969,52 EUR z zakonskimi zamudnimi od 31. 8. 2011 in ji povrniti 184,11 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče spregledalo njegov substancirani ugovor nepravilno likvidirane odškodnine, zaradi katerega se je dokazno breme prevalilo na tožnico. Ta bi morala svoj zahtevek določno opredeliti za vsako obliko nepremoženjske škode posebej, vendar tega ni storila. Sodišče je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je z izvedencem in zaslišanjem oškodovanca samo ugotavljalo dejstva, ki jih stranke niso navajale. Toženec vztraja, da se je tožnica v postopku II P 753/2007 slabo pravdala, ker ni vložila pritožbe. Toženca ni obvestila o tej pravdi in o dodatnih zahtevkih oškodovanca, čeprav je obstajal toženčev intervencijski interes. Nejasni so razlogi sodbe, v katerih sodišče navaja, da je nepremoženjsko škodo presojalo samostojno in da ni vezano na že izplačano višino odškodnine. Izvedensko mnenje o tem, ali je šlo za bodočo ali za novo škodo, ne more nadomestiti pomanjkljive tožničine trditvene podlage. Tudi škoda iz naslova izgube na osebnem dohodku v višini 2.154,33 EUR, ki jo je tožnica 27. 5. 2005 izplačala oškodovancu, ni dovolj verodostojno izkazana. Iz dopisa, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, niso razvidni urna postavka, število opravljenih ur in pretekli zaslužki oškodovanca. Tudi tej postavki izplačane odškodnine je toženec substancirano ugovarjal, tožnica pa svojih trditev ni dopolnila, niti ni predlagala dodatnih dokazov. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačen tudi izrek o stroških postopka.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev izbralo ustrezno materialnopravno podlago. Pravilno je izpostavilo, da mora v regresnem sporu po 7. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) zavarovalnica dokazati, da je njen zavarovanec kršil zavarovalno pogodbo in da je oškodovancu pravilno izplačala odškodnino. Pač pa pri obravnavanju tožničinega regresnega zahtevka ni dosledno upoštevalo pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Spregledalo je namreč, da tožnica kljub obsežni dokazni ponudbi ni podala zadostnih trditev o vseh relevantnih dejstvih.

6. Toženec v pritožbi ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je povzročil obravnavano prometno nezgodo z vožnjo pod vplivom alkohola, zaradi česar je izgubil svoje zavarovalne pravice. Še vedno pa vztraja pri ugovoru, da tožnica ni pravilno likvidirala nastale škode. Toženec je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine navajal, da je med voziloma obeh udeležencev nezgode prišlo le do blagega trka, zato oškodovanec ni mogel utrpeti zatrjevanih poškodb, sploh pa ne takšnih, ki bi lahko opravičile izplačano odškodnino za njegovo nepremoženjsko škodo. Predlagal je tudi izvedbo dokaza z izvedencem za raziskavo prometnih nezgod in z izvedencem medicinske stroke. Toženčev ugovor je bil torej v zadostni meri substanciran, da se je trditveno in dokazno breme glede načina likvidacije škode prevalilo na tožnico.(1) Ta se je odzvala s trditvijo, da znesek, ki ga je v poravnavi priznala oškodovancu za nepremoženjsko škodo, predstavlja pravično odškodnino. Ni pa pojasnila, za katere vrste nepremoženjske škode in v kakšni višini je oškodovancu izplačala odškodnino, dogovorjeno s poravnavo. Tudi ob spremembi tožbe ni navedla, kolikšna odškodnina in za katero novo škodo ji je bila naložena s pravnomočno sodbo v poznejši pravdi z oškodovancem.

7. Pritožba ima prav, da je lahko odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode zajeta v enem oziroma v skupnem znesku samo takrat, ko gre za katastrofalno škodo, obravnavani primer pa ni tak. Poleg tega se sme zavarovanec vedno upreti neutemeljenim ali pretiranim odškodninskim zahtevkom oškodovanca. Zavarovalnica mora namreč v skladu z zavarovalnimi pogoji(2) poskrbeti za obrambo zavarovanca pred takšnimi zahtevki. Obenem pa lahko z regresno tožbo uveljavlja samo tisto, kar je sama upravičeno plačala oškodovancu. Tožnica bi torej v zvezi z izplačano odškodnino za nepremoženjsko škodo smela terjati od toženca povračilo le za pravno priznano škodo in v višini, ki ustreza predpisanim kriterijem za odmero odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ter pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Ker svojega povračilnega zahtevka ni dovolj določno opredelila za vsako obliko nepremoženjske škode posebej, njenega zahtevka ni mogoče preizkusiti. Tožba v tem delu je ostala nesklepčna. Čeprav tožnica ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, se je sodišče prve stopnje v nasprotju z razpravnim načelom iz 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) samo lotilo ugotavljanja in dokazovanja odločilnih dejstev, ki bi jih sicer morala zatrjevati tožnica. S tem je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo toženčevi pritožbi in navedeno procesno kršitev odpravilo tako, da je ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode, spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo ter izdani sklep o izvršbi v tem delu razveljavilo (5. točka 358. člena ZPP).

8. Toženec pa se neutemeljeno upira tožničinemu regresnemu zahtevku v zvezi s premoženjsko škodo, ki je nastala oškodovancu. Zneska odškodnine za uničeno vozilo (467,37 EUR) pritožba obrazloženo ne izpodbija. Preostali znesek (2.153,33 EUR) predstavlja odškodnino za izgubljeni osebni dohodek oškodovanca. Tožnica mu je to škodo izplačala v skladu s prvim odstavkom 174. člena OZ, po katerem je oškodovanec upravičen do povrnitve zaslužka, izgubljenega zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Pri izplačilu se je oprla na dopis oškodovančevega takratnega delodajalca z dne 23. 8. 2004, iz katerega je razvidno, da je šlo za honorarno zaposlitev, da je bil oškodovanec napoten na delo preko študentskega servisa, nadalje, kakšno delo je opravljal, koliko časa je bil zaradi zdravljenja odsoten iz dela in za kolikšen honorar je bil zaradi tega prikrajšan. Takšno, podrobno obrazloženo potrdilo delodajalca po ustaljeni sodni praksi zadošča kot dokaz o škodi iz naslova izgubljenega dobička zaradi zdravljenja. Pritožbeni pomisleki v zvezi s tem so odveč. Toženec tehtnih razlogov za dvom o pristnosti navedenega dopisa in verodostojnosti njegove vsebine ni navedel, predvsem pa ni ponudil ustreznega nasprotnega dokaza (npr. o tem, da oškodovanec ob nezgodi sploh ni bil zaposlen ali da je bil njegov zaslužek v resnici nižji). Neutemeljen je torej toženčev očitek tožnici, da je oškodovancu povrnila škodo, do katere ni bil upravičen. Izpodbijana sodba o tem delu regresnega zahtevka temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in je brez materialnih ali procesnih napak. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

9. Delna sprememba sodbe je vplivala tudi na drugačno odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Glede na doseženi uspeh v pravdi in ob upoštevanju vseh okoliščin primera morata pravdni stranki na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP kriti vsaka svoje pravdne stroške. Tožnica je v pravdi uspela s približno 32% svojega zahtevka; njen uspeh glede podlage toženčeve obveznosti je bil sicer popoln, vendar je večina stroškov nastala zaradi ugotavljanja višine zahtevka v zvezi z nepremoženjsko škodo, s katerim pa je tožnica nazadnje propadla.

10. Ker je toženec s pritožbo delno uspel, mu tožnica dolguje sorazmeren del njegovih pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče jih je odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo, upoštevaje pravnomočno zavrnjeni del tožbenega zahtevka. Skupaj znašajo 736,88 EUR, obsegajo pa nagrado za postopek s pritožbo (350,40 EUR – tar. št. 3210), poštne storitve (20,00 EUR – tar. št. 6002), 22% DDV (tar. št. 6007) in sodno takso za pritožbo (285,00 EUR – tar. št. 1121). V primeru zamude s plačilom bo tožnica dolgovala še zakonske zamudne obresti od zneska pritožbenih stroškov (299. in 378. člen OZ v zvezi s 313. členom ZPP).

Op. št. (1): II Ips 1089/2008, II Ips 589/2009 Op. št. (2): Prvi odstavek 5. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO -03