Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da večletno sodelovanje SV pri varovanju državne meje kaže na to, da ni šlo za izredno nalogo. Za izredno nalogo v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C-742/19 gre v primeru, ko izredni dogodki zaradi resnosti in obsega, kot npr. pri naravnih in tehnoloških nesrečah, atentatih ali hudih nesrečah, zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala pravila o delovnem času. Takšne izredne okoliščine niso bile podane. Večletno sodelovanje vojske s policijo zaradi migracij, ki se je izvajalo v mirnodobnem času v obliki skupnih patrulj in opazovanj, se ne more šteti za izvajanje nalog v okviru izrednih dogodkov ne glede na mnenje prič. Prav tako okoliščina, da je policija prosila za pomoč SV pri varovanju državne meje, ne dokazuje, da gre za izredne razmere oziroma da ne gre za običajno delo pripadnikov SV, saj že četrti odstavek 37. člena ZObr predvideva možnost sodelovanja vojske pri varovanju državne meje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 21. alineji točke I izreka spremeni tako, da se prisojeni znesek zniža na 98,66 EUR, v 22. alineji točke I izreka pa na 161,81 EUR in se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zneska 47,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2021 in za pačilo zneska 43,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2021. II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici za pripravljenost plača razliko pri plači od po višini opredeljenih bruto zneskov, ki so za vsak posamezni mesec razvidni iz izreka sodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka) in stroške postopka v višini 923,89 EUR (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je sodišče iz predloženih listin napačno ugotovilo, da je tožnica v oktobru 2021 opravila 25 ur straže in 12 ur varovanja državne meje, saj je opravila 25 ur varovanja državne meje, 12 ur pa se nanaša na vaje in usposabljanja, zato je upravičena kvečjemu do plačila za 25 ur v višini 98,66 EUR. Podobno velja za november 2021, ko je opravila 41 in ne 52 ur varovanja državne meje, ter 11 ur vaj in usposabljanj, zato ji pripada plačilo za 41 ur v višini 161,81 EUR. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je dokazno breme prevalilo na toženko. Toženka je dokazala, da so straža, varovanje državne meje in usposabljanja izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES, ni pa bila dolžna dokazovati, kaj konkretno je delala tožnica, katere navedbe so bile zelo skope. Gre za sodbo presenečenja, prav tako ni bilo zagotovljeno načelo enakosti. Sodišče je zavrnilo navedbe, da straža predstavlja posebno dejavnost, za katero rotacije niso primerne zgolj s sklicevanjem na zadevo VIII Ips 196/2018, čeprav ni uporabljiva, saj v tej zadevi stranki nista uveljavljali izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče se tudi ni opredelilo do večine navedb pod 8. točko pripravljalne vloge z dne 15. 11. 2022 in glede varovanja objektov v ostalih vlogah ter ni opravilo dokazne ocene vseh odločilnih dejstev. Ocena učinkovitosti in kvalitete varovanja skozi prizmo primernosti rotacij je preveč pavšalna in se sodbe ne da preizkusiti. Ni opredelitve do navedb o interesu državne varnosti, da se stražarska služba izvaja neprekinjeno, da gre za službo sui generis in o nepopravljivih posledicah, ki jih imajo lahko rotacije. Napačen je zaključek, da ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, izjavo A. A. je izvzelo iz konteksta in jo napačno interpretiralo. Izpodbija zaključek, da ni dokazana neprimernost rotacij pri varovanju objektov. Iz izjave B. B. izhaja, da je za rotacijo potrebno več zaposlenih, povečujejo se dejavniki tveganja, prihodi in odhodi so pogostejši, organizacija dela je zahtevnejša. Sodišče se sklicuje na trenutno ureditev, vendar je toženka dokazala, da samo zato, ker je rotacija mogoča, to ne pomeni, da je tudi primernejša. Moralo bi se opredeliti, kako bi potekalo naraščanje sil in odziv na dogodek v povezavi s kakovostjo izvedbe varovanja. Izjemo od uporabe direktive je za varovanje državne meje uveljavljala po vseh štirih alinejah. Sodišče ni dokazno ocenilo, ali ta naloga predstavlja vojaško operacijo v pravem pomenu besede, ampak se je sklicevalo le na to, da je bila SV podpora, ostale navedbe je prezrlo. Ni se opredelilo do tega, da je suverena pravica vsake države članice, da se odziva na grožnje in izvede vojaške operacije, za katere meni, da so primerne. Sodišče ne more poseči v pravico države, da neko nalogo opredeli za vojaško operacijo. Sodbe se zato ne da preizkusiti. Ugotovitev, da večletna dejavnost ne more predstavljati izrednega stanja, je napačna. Razmere na terenu in obseg nalog se spreminjajo, zato je napačen zaključek, da bi bilo delo od 2019 do 2022 lahko organizirano enako. Priča C. C. je pojasnila v kakšnem obsegu in smislu so se naloge spremenile glede na organizacijo dela s pripravljenostjo oziroma rotacijami, sodišče pa neutemeljeno temu ni sledilo. Varovanje meje tudi ni redna naloga pripadnika SV. Sodišče se ni opredelilo in ni dokazno ovrednotilo Direktive št. 13-11: sodelovanje Slovenske vojske in policije pri širšem varovanju državne meje - Operacija Odboj z dne 7. 12. 2020 (Direktiva št. 13-11). Policija je prosila za pomoč SV, vlada je razglasila izredne razmere. Šlo je za izredno nalogo. Ne strinja se z definicijo vojaške operacije s strani sodišča, saj ni pogojena z bojnim delovanjem, prav tako ni pojasnilo, zakaj je sledilo naziranju tožnice in ne toženke. Napačen je tudi zaključek, da ker mejo varuje policija, ni šlo za vojaško operacijo. Poudarja, da se je večdnevna rotacija spremenila v času sprejetih ukrepov za obvladovanje epidemije SARS-CoV-2. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek in priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Opredelilo se je do vseh bistvenih navedb in dokazov strank, dokazna ocena pa ustreza tudi formalnim zahtevam iz ZPP, zato ni podana uveljavljana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo in ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o napačni uporabi pravil o dokaznem bremenu in posledično o neenaki obravnavi strank. Dokazno breme, da se Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES) v zvezi s posameznimi dejavnostmi ne uporablja, je na toženki. Toženka je bila dolžna dokazati, da sta dejavnosti straže in varovanja državne meje izvzeti od uporabe direktive, ni pa se zahtevalo, da dokazuje izjemo za vsako posamezno opravilo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da predstavlja izpodbijana sodba sodbo presenečenja zaradi napačne uporabe pravil o dokaznem bremenu. Za sodbo presenečenja gre lahko le v primeru, ko sodišče uporabi pravno podlago, uporabo katere nobena od strank ob zadostni skrbnosti ni mogla predvideti, do česar v tej zadevi ni prišlo.

7. Tožnica je bila v vtoževanem obdobju razporejena na dolžnost "vojak specialist računar voznik". Za čas stalne pripravljenosti, ki ji je bila odrejena v okviru straže in varovanja državne meje, je zahtevala plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače in 100 % urno postavko.1 Čas pripravljenosti se tožnici skladno s 97.e členom Zakona o obrambi (ZObr) ni všteval v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, zato je za ta čas prejela le dodatek za pripravljenost iz 46. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor. Tožnica je zatrjevala, da bi se čas pripravljenosti, ko se je morala nahajati na določenem kraju in biti na razpolago delodajalcu na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES, moral šteti kot delovni čas, zato je upravičena do polnega plačila za ta čas.

8. Kriterije, kdaj se posamezne vojaške dejavnosti lahko izvzamejo iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES, je Sodišče EU med drugim pojasnilo v sodbi C-742/19. Posamezna vojaška dejavnost se izključi iz uporabe Direktive 2003/88/ES: - kadar ta dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive; - kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena; - kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede.

9. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da sta straža in varovanje državne meje izključeni iz uporabe Direktive 2003/88/ES, ker je šlo za vojaško usposabljanje oziroma operativno urjenje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da se pripadniki med stražo in varovanjem državne meje niso usposabljali ali urili, ampak so izvajali le nalogo varovanja objektov oziroma državne meje.

10. Za presojo, ali je sistem rotacij primeren, je relevantno le, ali gre za tako posebno dejavnost, kjer je potreben posebej usposobljen kader, oziroma ali gre za tako občutljivo nalogo, da rotacija ni primerna. Tožnica je stražila vojaški objekt Kidričevo 7 dni skupaj, običajno s še dvema pripadnikoma. Varovanje se je izvajalo kot recepcijska, prijavna in varnostno nadzorna služba, torej ni šlo za posebej občutljivo nalogo oziroma za to nalogo bil potreben posebej usposobljen kader. Do decembra 2021 je delo potekalo po sistemu 6 ur straže, 6 ur počitka in 6 ur pripravljenosti, nato pa v 12 urnih izmenah. Dejstvo, da je toženka z decembrom 2021 spremenila sistem straže in uvedla 12 urne izmene, dokazuje, da je sistem rotacij primeren, sodišče pa posledično ni bilo dolžno oceniti kakovost varovanja različnih sistemov izvajanja straže. Tudi B. B. je potrdil, da se lahko straža opravlja ali po sistemu rotacije ali pripravljenosti, kar pomeni, da so rotacije primerne, nasprotne pritožbene navedbe o večji smotrnosti in primernosti režima varovanja s stalno prijavljenostjo, pa so neutemeljene.

11. Stražo vojaškega objekta na Kidričevem niso narekovale posebne varnostne potrebe oziroma izredne okoliščine, ampak je šlo za redno nalogo SV, ki jo toženka izvaja ves čas. Da straža ni bila odrejena zaradi napada, sta povedali tudi priči D. D. in E. E. Zgolj možnost, da bi potencialno kdaj lahko prišlo do naraščanja sil ali kakšnega dogodka, ne pomeni, da se je tožnici straža odredila zaradi izrednih dogodkov, zato ni podana izjema po tretji alineji.

12. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da straža ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede, čeprav so lahko vojaške operacije tudi nebojene. Vojaška operacija je pravni pojem, zato je nepomembno mnenje prič in tolmačenje vojaške doktrine, sodišče prve stopnje pa se ni bilo potrebno opredeljevati do vseh stališč priče A. A. s tem v zvezi. Skladno s sodno prakso gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede le, kadar gre za operacijo, kjer zaradi teže ali izrednosti ni mogoče načrtovati delovnega časa oziroma bi to pomenilo precejšne tveganje za uspeh operacije in katera izvedba bi bila ogrožena. Nanaša se predvsem na vojaško posredovanje, bojno delovanje, bitke oziroma delovanja, ki vključujejo takšne elemente.2 Varovanje vojaških objektov ne ustreza temu pravnemu standardu, zato ni podana niti izjema po drugi niti po četrti alineji.

13. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da toženka za dejavnost straže ni dokazala izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES, utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu, upoštevajoč navedbe in dokaze obeh strank, utemeljeno pa se je sklicevalo tudi na odločitev v zadevi VIII Ips 196/2018. V zadevi VIII Ips 196/2018 se je prav tako obravnavalo vprašanje plačila za čas stalne pripravljenosti v času straže, tudi sicer pa je sodna praksa v istovrstnih sporih zavzela stališče, da se Direktiva 2003/88/ES uporablja.3

14. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da varovanje državne meje ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede, prav tako se ta dejavnost ni izvajala v času izrednih dogodkov.

15. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica varovala državno mejo na način, da je na podlagi ukaza prišla v vojaški objekt na kraj, ki ga je določil nadrejeni, in od tam odhajala na določene točke na južni meji, kjer je opravljala patruljo s policistom oziroma izvajala opazovanje na opazovalnicah. Do leta 2017 je to nalogo opravljala 12 ur, po tem pa je bila prosta, od leta 2017 pa jo je izvajala v 5 dnevnih izmenah na način, da je po koncu naloge prišla v vojaški objekt, kjer je bila nato v 12 urni pripravljenosti.

16. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da pri varovanju državne meje glede na opisan način izvajanja te naloge ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Odločitev ne temelji le na okoliščini, da je za varovanje državne meje po zakonu odgovorna policija. Za sprejeto odločitev je bila bistvena ugotovitev, da je šlo za vnaprej načrtovano in usklajeno dejavnost z organi policije, kjer je SV nudila le podporo pri obvladovanju migracij. Pripadniki SV so imeli nalogo, da so skupaj s policisti patruljirali ob meji in izvajali opazovanje, kar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pomeni, da varovanja državne meje in operacije Odboj ni mogoče označiti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, ne glede na mnenje priče A. A. in pojmovanja vojaške doktrine.4 Pritožba sicer navaja, da je imela SV še večjo količino drugih nalog, vendar pa navedb ne konkretizira, ampak se zgolj sklicuje na Direktivo št. 13-11. 17. Pritožba neutemeljeno uveljavljala, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da gre za suvereno pravico države, katero operacijo opredeli kot vojaško in do vsebine Direktive št. 13-11. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre pri vprašanju, ali gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, za pravni pojem, katerega napolni sodišče, upoštevajoč kriterije, ki jih je določilo Sodišče EU. S tem se je posredno opredelilo do navedb toženke, ki neutemeljeno uveljavlja, da se je poseglo v njeno suvereno pravico, da določi določeno operacijo za vojaško. Toženka lahko posamezno operacijo označi za vojaško, vendar vsaka vojaška operacija, ki jo kot tako opredeli država, ne pomeni, da dosega pravni standard vojaške operacije v pravem pomenu besede, na podlagi katerega se lahko izključi uporaba Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je utemeljilo svojo ugotovitev, da pri varovanju državne meje ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, zato se ni bilo dolžno posebej opredeljevati še do vsebine Direktive št. 13-11. 18. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da zaradi sprememb po letu 2019 sistem rotacij ni bil več primeren. Toženka je od leta 2015 nudila podporo policiji pri varovanju državne meje, vsebina dela pripadnikov SV na državni meji se ves ta čas ni spreminjala, kar so potrdile priče C. C., D. D. in E. E. Spremenila se je le podlaga sodelovanja, poleg tega se je operacija preimenovala v Odboj. Ker so bile rotacije primerne na začetku sodelovanja, očitno ne gre za takšno posebno dejavnost, kjer bi lahko prišlo do težav v primeru rotacij zaradi zahteve po posebni usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti naloge.

19. Tudi razglašena epidemija v delu vtoževanega obdobja ni vplivala na to, ali so rotacije pri varovanju državne meje primerne, saj povod za pripravljenost ni bila razglašena epidemija. Kadrovske težave zaradi zagotavljanja rotacij in izpolnjevanja posebnih pogojev s strani zaposlenih, ki so veljali v obdobju razglašene epidemije, ne spremenijo narave sodelovanja SV pri varovanju državne meje v tako posebno dejavnost, kjer je potrebna posebna usposobljenost, zaradi tega ta naloga tudi ni postala posebno občutljiva. Posledično ni pravno relevantno, ali je toženka pojasnila, v kakšnem obsegu naj bi sprememba zaradi epidemije, vplivala na število ur pripravljenosti, ki so bile odrejene tožnici.

20. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da večletno sodelovanje SV pri varovanju državne meje kaže na to, da ni šlo za izredno nalogo. Za izredno nalogo v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C-742/19 gre v primeru, ko izredni dogodki zaradi resnosti in obsega, kot npr. pri naravnih in tehnoloških nesrečah, atentatih ali hudih nesrečah, zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala pravila o delovnem času. Takšne izredne okoliščine niso bile podane. Večletno sodelovanje vojske s policijo zaradi migracij, ki se je izvajalo v mirnodobnem času v obliki skupnih patrulj in opazovanj, se ne more šteti za izvajanje nalog v okviru izrednih dogodkov ne glede na mnenje prič. Prav tako okoliščina, da je policija prosila za pomoč SV pri varovanju državne meje, ne dokazuje, da gre za izredne razmere oziroma da ne gre za običajno delo pripadnikov SV, saj že četrti odstavek 37. člena ZObr predvideva možnost sodelovanja vojske pri varovanju državne meje.

21. Ker toženka ni dokazala obstoja izjem od uporabe Direktivo 2003/88/ES pri pripravljenosti tožnice v času straže in varovanja državne meje, je sodišče prve stopnje utemeljeno neposredno uporabilo direktivo in štelo, da predstavlja čas pripravljenosti delovni čas, zato je tožnica upravičena do plačila razlike med prejetim 50 % dodatkom za pripravljenost in 100 % urno postavko. Pritožba pa pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji, koliko ur pripravljenosti je tožnica opravila v oktobru 2021 in novembru 2021 iz naslova teh dveh dejavnosti, napačno presodilo predložene listine, in sicer mesečne urne liste ter seznam opravljenih ur, posledično pa tožnici nepravilno prisodilo plačilo za 12 ur v oktobru 2021 in 11 ur v novembru 2021, saj se te ure nanašajo na pripravljenost v zvezi z vajami in usposabljanji in ne iz naslova varovanja državne meje.

22. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je iz mesečnih urnih list (A3) izhaja, da je tožnica v oktobru 2021 opravila 25 ur pripravljenosti v zvezi s stražo in 12 ur pripravljenosti v zvezi z varovanjem državne meje. Iz mesečne urne liste za oktober 2021 izhaja, da je tožnica opravila 25 ur pripravljenosti zaradi varovanja državne meje, saj je imela stalno pripravljenost odrejeno neposredno po zaključku naloge varovanja državne meje (vrsta dela Migracije), in sicer 1. 10., 2. 10. in 3. 10. 2021. Ostalih 12 ur pripravljenosti se je nanašalo čas po zaključku dela na terenu, torej po zaključku dela na vajah in usposabljanjih (vrsta dela teren -M -V (017)). Sodišče prve stopnje je pri sklepu, da se 25 ur pripravljenosti nanaša na stražo, izhajalo tudi iz ukaza št. ..., zapisanega v opombah mesečne urne liste, za katerega je zmotno ugotovilo, da iz seznama opravljenih ur (B15) izhaja, da se nanaša na varovanje objektov - stražo. Iz seznama opravljenih ur namreč izhaja, da se ta ukaz nanaša na varovanje državne meje. To je skladno tudi z mesečnimi urnimi listami. V mesecu novembru 2021 je tožnica glede na mesečne urne liste in seznam opravljenih ur opravila 41 ur stalne pripravljenosti iz naslova varovanja državne meje, in sicer 4. 11., 5. 11., 6. 11. in 7. 11. 2021, ostalih 12 ur pa se nanaša na pripravljenost v zvezi z vajami in usposabljanji. Tožnici tako za oktober 2021 pripada plačilo v znesku 98,66 EUR in ne 146,02 EUR, za november 2021 v znesek 161,81 EUR in ne 205,22 EUR.

23. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. alineje 358. člena ZPP pritožbi toženke delno ugodilo in spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v 21. alineji točke I izreka tako, da se dolgovani znesek razlike v plači za mesec oktober 2021 zniža na 98,66 EUR, v 22. alineji pa na znesek 161,81 EUR, v preostalem, to je za plačilo zneska v višini 47,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2021 in za plačilo zneska v višini 43,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2021, pa se tožbeni zahtevek zavrne.

24. Čeprav je bil zahtevek tožnice po delnem umiku delno neutemeljen, uspela ni z 1,7 % svojega zahtevka, iz tega naslova niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP), zato to ne vplivala na pravilnost odločitve o stroških postopka. Pritožba je iz že pojasnjenih razlogov neutemeljena tudi v preostalem delu, tj. glede plačila razlike v plače za čas pripravljenosti zaradi straže in varovanja državne meje za ostale mesece, zato jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Toženka je s pritožbo uspela le v majhnem deležu (1,7 %), zato krije svoje stroške pritožbe, prav tako pa krije svoje stroške tožnica, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi v predmetni zadevi (drugi odstavek 154. in prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Zahtevala je tudi plačilo za pripravljenost v času vaj in usposabljanj, vendar je v tem delu tožbo umaknila, sodišče pa je postopek ustavilo. 2 Prim. C-742/19, VIII Ips 11/2024. 3 Prim. Pdp 382/2023, Pdp 411/2023, Pdp 412/2023, Pdp 169/2024, ... 4 Prim VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024.