Jedro

Objekt zaščite kaznivega dejanja prepovedanega prehajanj meje ali ozemlja države po 308. členu KZ-1 ni le javni red in mir, temveč tudi varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih poteka spravljanje ljudi čez mejo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom I Kpd 48477/2012 z dne 6. 12. 2012 zoper osumljenega B. M. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pripor je bil zoper osumljenca odrejen zaradi utemeljenega suma storitve nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo osumljenčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da osumljencu pripor odpravi, podrejeno pa, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da osumljencu namesto pripora odredi hišni pripor.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da je sodišče obrazložilo obstoj utemeljenega suma, da je sodišče zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti oprlo na objektivne in subjektivne okoliščine, prav tako je utemeljilo tudi neogibno potrebnost pripora za varnost ljudi.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Osumljenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izrecno ne po vsebini ne navaja, zaradi katerih kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo vložila. Po vložničinem stališču utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje, ni podan. Vložnica meni, da na podlagi posnetkov telefonskih pogovorov v tej fazi postopka ni mogoče napraviti nobenega sklepa, saj ni z ničemer dokazano, da gre za prisluhe telefonskim pogovorom osumljenega M. Tudi sicer vsebina pogovorov ne utemeljuje zaključka, da je bil M. član hudodelske združbe. V izpodbijanem sklepu ni navedeno, iz česa je razvidno M. dogovarjanje za prevoz ilegalnih prebežnikov dne 19. 11. 2012 in 23. 11. 2012. V zvezi z drugim navedenim datumom v spisu ni nobenih dokazov o M. sodelovanju, saj ne obstojijo nobeni prepisi pogovorov niti ni podatkov o tajnem opazovanju. Poleg tega vozilo, ki naj bi ga uporabljal osumljenec, ni njegovo, tega vozila pravzaprav sploh ni uporabljal, sklep, da je za nakazilo denarja poskrbel osumljenec, je preuranjen in ne vzdrži presoje. V obeh dogodkih 19. in 23. 11. 2012 je šlo za prevoz istih tujcev, vendar ni nobenega dokaza, da je osumljenec pri tem kakorkoli sodeloval. Vložnica tudi ne sprejema stališča zunajobravnavnega senata, da se ne more spuščati v razlago in vsebino prisluhov, ker bi s tem lahko prejudiciral kasnejšo odločitev v sodbi.

6. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu razloge o obstoju utemeljenega suma oprlo na prepise posnetkov telefonskih pogovorov ter poročila o tajnem opazovanju. Pri tem je sodišče konkretno navedlo vsebino osumljenčevih pogovorov, oznake prepisov telefonskih pogovorov ter datume, na katere so bili obdolženčevi pogovori posneti. Vrhovno sodišče zaključke okrožnega sodišča o obstoju utemeljenega suma glede na vsebino osumljenčevih pogovorov, navedeno v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, sprejema kot logično in razumno utemeljeno. S tem, ko vložnica podaja lastno oceno do sedaj zbranih dokazov oziroma oceno o vsebini osumljenčevih pogovorov ter zatrjuje, da ni nobenih dokazov o osumljenčevem nezakonitem ravnanju, vložnica uveljavlja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Nadalje vložnica meni, da pri osumljencu ni podana ponovitvena nevarnost, prav tako meni, da bi moralo biti kaznivo dejanje pravno opredeljeno kot poskus, saj ni nobenega dokaza o osumljenčevi aktivnosti po 19. 11. 2012. Okoliščini, da osumljenec ni redno zaposlen in nima premoženja, po vložničinem stališču sami po sebi ne kažeta na to, da si osumljenec sredstva za preživljanje zagotavlja z izvrševanjem kaznivih dejanj. Osumljenec izhaja iz številčne romske družine, za Rome pa je splošno znano, da si med seboj pomagajo, tudi finančno. Prav tako osumljenec ni bil še nikoli obsojen za istovrstno kaznivo dejanje. Očitek storitve sicer istovrstnega kaznivega dejanja pa se nanaša na leto 2006, dokazi so zelo vprašljive vrednosti. V spisu tudi ni podatkov, ki bi kazali na osumljenčevo koristoljubnost. 8. Z zgornjimi navedbami vložnica podaja lastno oceno subjektivnih okoliščin, s katerimi je sodišče utemeljilo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Na ta način vložnica ponovno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Treba je presojati skupni učinek navedenih subjektivnih okoliščin. Tudi s tega vidika je po oceni Vrhovnega sodišča zaključek pravnomočnega sklepa o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti razumno utemeljen.

9. Končno vložnica še meni, da pripor ni neogibno potreben ukrep, saj gre pri očitanem kaznivem dejanju za varnost javnega reda in miru, ker je objekt varovanja državna meja, ne pa za varnost ljudi. Pri očitanem kaznivem dejanju gre za inkriminacijo v korist državljanov Slovenije in Evropske unije (v nadaljevanju EU), ne pa tudi v korist državljanov tretjih držav. S tem kaznivim dejanjem se varujeta javni red in mir Slovenije in EU pred preštevilnimi tujci, medtem ko se slednjih ne ščiti. V obravnavanem primeru bi zato moralo biti osumljenčevo ravnanje tako, da bi ogrozilo varnost državljanov Slovenije in EU, česar pa za očitek poskusa kaznivega dejanja, ko so bili prijeti le štirje tujci, ni mogoče reči. Prijeta kosovska družina po vložničinem mnenju gotovo ni ogrožala varnosti Slovenije in EU. Vložnica še navaja, da za odreditev pripora ne zadoščajo posplošeni očitki, da gre za prevoze večinoma ekonomsko obubožanih oseb. Nobenega dokaza ni, da je bila varnost tujcev v konkretnem primeru dejansko ogrožena ter da je bila osumljenčeva skrb, ali imajo dovolj hrane, upravičena. Odpravo ponovitvene nevarnosti pa bi bilo mogoče doseči tudi z odreditvijo hišnega pripora.

10. Preiskovalna sodnica je v izpodbijanem sklepu v zvezi z neogibnostjo pripora logično obrazložila, da je bila varnost ljudi, varovanih z očitanim kaznivim dejanjem, močno ogrožena. Na ogroženost ilegalnih prebežnikov v obravnavanem primeru kaže skrb osumljenega M., ali imajo tujci dovolj hrane. Na tak, že v pritožbi uveljavljan očitek, je razumno odgovoril tudi zunajobravnavni senat, po stališču katerega je pravica človeka do varnosti elementarni postulat ter da način izvršitve kaznivih dejanj v obravnavni zadevi kaže, da ilegalni prebežniki tega s strani osumljencev niso bili deležni. Vrhovno sodišče tako stališče nižjega sodišča sprejema kot logično. Strinjati se je sicer treba s stališčem vložnice, da se z očitanim kaznivim dejanjem ne ščiti želja tujcev po boljšem življenju. Objekt zaščite kaznivega dejanja prepovedanega prehajanj meje ali ozemlja države po 308. členu KZ-1 ni le javni red in mir, temveč tudi varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih poteka spravljanje ljudi čez mejo (tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbi I Ips 238/2001 z dne 29. 8. 2001). Z zatrjevanjem, da v obravnavanem primeru varnost tujcev ni bila ogrožena, vložnica podaja lasten pogled na obravnavano zadevo, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Dodati je še treba, da že v sami presoji sodišča, da se zoper osumljenca odredi pripor, vsebovana tudi ocena, da kateri od drugih ukrepov za zagotovitev osumljenčeve navzočnosti oziroma odpravo ponovitvene nevarnosti iz XVII. poglavja ZKP ne pride v poštev. Tudi sicer je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu presodilo, da hišni pripor ne pride v poštev, vložnica pa to presojo v zahtevi izpodbija le s posplošeno navedbo lastne ocene, da bi bilo mogoče odrediti tudi hišni pripor.

11. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčeve zagovornice na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Če bo za osumljenega B. M. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.