Jedro

Ker je toženka vozilo zaradi uničenja morala odjaviti iz prometa, ni mogla izpolniti pogodbene obveznosti, da vozilo v prometu uporablja najmanj tri leta in ga v tem času ne odtuji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da toženka tožniku plača 4.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2013 dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik toženki dolžan povrniti njene stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Opozarja na procesno kršitev zaradi neobrazloženosti stališča, da določil javnega razpisa in pogodbe ni mogoče uporabiti v primeru odjave uničenega vozila.

Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pogoj, da mora za zadržanje nepovratnih sredstev vozilo tri leta po izdaji sklepa o dodelitvi pomoči ostati v lasti prejemnika, če pa ga v tem času odjavi iz prometa, se čas odjave v to obdobje ne šteje, je sprejela uprava skladno z drugim odstavkom 146. c člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1). Določilo je jasno in razlog, zakaj je do odjave iz prometa prišlo, ni pomemben. Pogodba o dodelitvi nepovratne finančne vzpodbude ni vzajemna obligacijsko pravna pogodba, za katero bi veljali splošni instituti obligacijskega prava, temveč pogodba upravnega prava. Stranki nista enakopravni, saj tožnik nastopa tudi v oblastni vlogi. Vsebine ne moreta določiti avtonomno, ker je predpisana z zakoni, podzakonskimi predpisi in navodili ministrstev.

Sodišče se zmotno sklicuje na 240. člen Obligacijskega zakonika (OZ), saj ne gre za odškodninsko terjatev, temveč za vračilo neupravičeno prejetih koristi oziroma v pogodbi dogovorjeno posledico. Ker v pogodbi ni določena obveznost vračila sredstev le v primeru, kadar pride do odjave vozila po krivdi prejemnika subvencije, je bil obširen dokazni postopek nepotreben. Glede na nesporno ugotovljeno dejstvo, da je bilo predmetno vozilo, sicer po opravljeni rekonstrukciji, s strani novega lastnika ponovno registrirano, ne vzdrži presoja o njegovem uničenju.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta pogodbo o sofinanciranju sklenili na podlagi javnega razpisa za pridobitev nepovratne finančne pomoči za nakup okolju prijaznejših težkih tovornih vozil in avtobusov, katerega namen je bil v spodbujanju naložb s področja uporabe okoljskih tehnologij, ki preprečujejo, odpravljajo ali zmanjšujejo obremenjevanje okolja1. Po stališču sodne prakse je treba upravni postopek, ki teče na podlagi javnega razpisa in ki ob izpolnitvi razpisnih kriterijev lahko pripelje do sklepa o izbiri, ločiti od sklenitve pogodbe o sofinanciranju. Ta sicer vsebuje nekatere javnopravne elemente, vendar pa se zanjo ob odsotnosti posebne ureditve uporabljajo določbe splošnega pogodbenega prava, torej OZ2. Pritožbeno stališče, da zaradi specifičnosti pogodbenega razmerja zanj ne veljajo splošni instituti obligacijskega prava, zato ni utemeljeno.

6. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, da je bilo vozilo toženke, za nakup katerega je prejela nepovratno finančno pomoč, v prometni nezgodi 26. 1. 2016 popolnoma uničeno. Sodišče prve stopnje je tak dokazni zaključek sprejelo na podlagi fotografij, zapisnikov o stanju vozila, prodajne cene nevoznega in poškodovanega vozila ter prepričljive izjave in izpovedi zakonitega zastopnika kupca vozila, ki je potrdil, da so vozilo popolnoma obnovili z lastnimi rezervnimi deli, pri čemer so v celoti zamenjali kabino, motor in menjalnik. Zgolj ponovna registracija vozila, za katero je toženka izvedela šele v tem postopku, dokaznega zaključka sodišča o uničenju predmeta sofinanciranja ne ovrže. 7. Pravdni stranki sta se v pogodbi o sofinanciranju dogovorili, da tožnik toženki dodeli nepovratno finančno pomoč za nakup okolju prijaznejših težkih tovornih vozil, prejemnik pa ne sme odtujiti vozila prej kot po treh letih od izdaje sklepa o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči. V primeru odjave vozila iz prometa se tek triletnega roka pretrga in se nadaljuje z dnem ponovne prijave v promet s strani prejemnika sredstev. V obravnavani zadevi je glede na datum izdaje sklepa triletni rok pričel teči 25. 11. 2013. Toženka je zaradi uničenja vozilo odjavila iz prometa 31. 3. 20163, torej sedem mesecev pred iztekom triletnega obdobja, prodala pa ga je 22. 2. 2017, ko je triletni rok že iztekel. V pritožbenem postopku je sporno, ali je glede na odjavo vozila in njegovo kasnejšo odsvojitev toženka kršila pogodbo, zaradi česar je dolžna v skladu s pogodbo vrniti prejeta sredstva.

8. Po določilu prvega odstavka 329. člena OZ obveznost preneha, če postane njena izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja. Ker je toženka vozilo zaradi uničenja morala odjaviti iz prometa, ni mogla izpolniti pogodbene obveznosti, da vozilo v prometu uporablja najmanj tri leta in ga v tem času ne odtuji. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodbe, da pogodbenega določila o pretrganju teka roka pri odjavi vozila iz prometa ni mogoče uporabiti za primer njegovega uničenja in da takšnega primera ne pogodba ne javni razpis ne urejata. V nasprotnem primeru bi bil namreč triletni rok trajno pretrgan in prejemnica finančne pomoči postavljena v položaj, ko bi morala daljše obdobje skladiščiti preostanke vozila, kar nedvomno ni v skladu s ciljem zmanjševanja okoljske obremenitve. Pritožbeno stališče, da razlog odjave vozila iz prometa ni pomemben, ker pogodba izjem ne predvideva, je neživljenjsko in pretirano formalistično. Takšna razlaga je tudi v nasprotju z namenom pogodbe, da prejemnik denarne pomoči svoje poslovanje opravlja na okolju prijaznejši način ter pri tem ne zlorablja prejete ugodnosti z nadaljnjo preprodajo, prav tako tudi ne upošteva dejstva, da je bila obveznost v večjem delu izpolnjena. Ob tem ni nepomembno dejstvo, da je bil v nesreči uničen motor vozila, torej bistveni predmet, kateremu je bil javni razpis namenjen4, zato ponovna registracija obnovljenega vozila za toženko ne more predstavljati obremenilne okoliščine, ki bi kazala na njeno odgovornost za kršitev pogodbe.

9. Ker toženke ni dopustno postaviti v položaj, ko bi zgolj zaradi ohranjanja finančne pomoči morala zadrževati uničeno vozilo, ki ga je morala odjaviti iz prometa, o kršitvi pogodbene obveznosti ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje je razloge za presojo, da do kršitve pogodbe ni prišlo, navedlo v 20. točki sodbe, zato ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP, pri čemer se je v obrazložitvi opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so bile za presojo odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, in sicer 375 OT za odgovor na pritožbo, kar povečano za materialne stroške in DDV, ob vrednosti točke 0,60 EUR, znaša 279,99 EUR.

1 Po določilu 144. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) gre za eno od dejavnosti, za katero je bil Eko sklad ustanovljen. 2 Primerjaj odločbi VS RS II Ips 82/2019, II Ips 19/2013. 3 Obveznost odjave uničenega vozila izhaja iz 40. člena Zakona o motornih vozilih (ZMV), sedaj 39. člen ZMV-1. 4 Državna pomoč je bila namenjena nakupu novih vozil z EURO V EEV ali EURO VI motorjem kategorije N3 ali M3, ki so bila prvič po proizvodnji registrirana v RS na ime vlagatelja.