Jedro

1. Načelo denarnega nominalizma ne more biti ovira za prisojo pravične denarne odškodnine. V okoliščinah, ki so od izgube dohodka pretekle štiri desetletja, ko je bila v vmesnem času inflacija in celo hiperinflacija, ki je denarne enote večkrat devalvirala in bila nekajkrat denominirana, bi bila uporaba načela denarnega nominalizma v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, zlasti z načelom vestnosti in poštenja.

2. Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 4.140.000.00 Sit in mu povrniti 152.607.00 Sit pravdnih stroškov, oboje z zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil tožnik v letu 1949 obsojen na 3 leta in 6 mesecev odvzema prostosti, hkrati mu je bila odvzeta volilna pravica, pravica opravljanja funkcij, pravica javnega nastopanja in pravica nositi častne naslove in odlikovanja.V tej zadevi je bila v letu 1990 dovoljena obnova postopka, ki se je končala z ustavitvijo kazenskega postopka zoper tožnika. Prisojeni znesek predstavlja premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožniku zaradi neopravičene obsodbe.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritžbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo iz vseh treh revizijskih razlogov in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeni znesek ustrezno zniža ali pa obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da prisojena odškodnina ni v skladu z merili, ki jih določa 200. čl. zakona o obligacijskih razmerjih in da niso navedeni razlogi, zakaj sodišči štejeta prav prisojeno odškodnino za pravično. Odškodnine za tovrstne škode bi morale biti primerljive z odškodninami za druge oblike nepremoženjske škode. Upoštevati bi bilo treba finančne možnosti države. V zvezi s prisojeno odškodnino za izgubljeni dohodek pa se tožena stranka sklicuje na 394. čl. ZOR in meni, da bi tožniku pripadala le odškodnina v nominalnem znesku izgubljenega dohodka z zamudnimi obrestmi, saj gre za čisti denarni zahtevek. Nasprotuje tudi uporabi prostega preudarka po 223. čl. ZPP. Tožnik na revizijo ni odgovoril in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožniku je bila odvzeta prostost tri leta in pet mesecev. Kazen je prestajal v raznih krajih daleč od doma. Razmere v zaporu so bile skrajno slabe. V preiskovalnem postopku je bil podvržen tudi fizičnemu nasilju. Prostost mu je bila odvzeta, ko je bil star komaj 20 let. Težave je imel tudi po prestani kazni, posebno med služenjem vojaščine. Trpel je torej dolgotrajne duševne bolečine. Odvzeta mu je bila svoboda, izpostavljen je bil fizičnemu in psihičnemu nasilju. Kazen je prestajal v težkih okoliščinah. Opravljati je moral težko fizično delo ob pomanjkljivi prehrani in deloma ob nastanitvi v barakah, kjer ni bil zavarovan niti pred vremenskimi neprilikami. Tožnika kot mladega človeka je hudo prizadelo tudi, da so mu bili onemogočeni vsi stiki s sorodniki. Upoštevati pa je treba tudi posledice obsodbe, ki so spremljale tožnika še po prestani kazni. V celoti je šlo za hud poseg v tožnikovo osebnost. Za to pripada tožniku pravična denarna odškodnina (1. odst. 200.čl. zakona o obligacijskih razmerjih). Eksaktnih meril za določanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ni. Da bi bilo mogoče prisojeni znesek šteti kot pravično denarno odškodnino v skladu z merili po 200.čl. ZOR, mora pomeniti za tožnika satisfakcijo. Biti mora torej v sorazmerju s trajanjem in težo prestanih duševnih bolečin. Prisojeni znesek 3.200.000.00 Sit tem merilom ustreza. Primerljiv je tudi z odškodninami, ki jih sodišča priznajo za druge hude in dolgotrajne duševne bolečine, čeprav je treba poudariti, da enostavne primerjave niso sprejemljive, ker mora pravična odškodnina pač ustrezati posebnim okoliščinam vsakega primera posebej. Nikakor pa ni mogoče soglašati z revizijskim stališčem, da je prisojena odškodnina pretirana, da bi šla torej na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je treba, da dolgotrajen neopravičen zapor v skrajno težkih okoliščinah za mladega človeka pomeni skrajno hud poseg v njegovo osebno integriteto, tako da prisojena odškodnina ne presega zneska, ki pomeni tožniku satisfakcijo v smislu 200.čl. ZOR. Prav tako ni mooče reči, da je prisojena odškodnina v nesorazmerju s finančnimi možnostmi tožene stranke. Tožena stranka pač mora zagotoviti sredstva za poravnavo svojih obveznosti, med katere spada tudi plačilo odškodnin neupravičeno obsojenim osebam.

Tožena stranka se v zvezi z odškodnino za izgubljeni zaslužek neupravičeno sklicuje na načelo denarnega nominalizma (394.čl. ZOR). To načelo ne more biti ovira za prisojo pravične odškodnine. V okoliščinah, kot so od prestajanja kazni pretekla štiri desetletja, ko je bila v vmesnem času inflacija in celo hiperinflacija, ko je denarna enota večkrat devalvirala in bila nekajkrat denominirana, bi bila uporaba predpisa o denarnem nominalizmu v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, zlasti z načelom vestnosti in poštenja (12.čl. ZOR). V takih okoliščinah je utemeljeno ugotoviti višino škode s pomočjo prostega preudarka (223.čl. ZPP) na podlagi podatkov o primerljivih sedanjih osebnih dohodkih. Samo na ta način je mogoče pravilno ugotoviti obseg tožnikove premoženjske škode.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).