Jedro

Tako v postopku izdaje oziroma podaljšanja enotnega dovoljenja po 37. členu ZTuj-2 kot v postopku njegove razveljavitve je pravno sredstvo tožba v upravnem sporu, ne pa pritožba v upravnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1744/2020-13 z dne 30. 6. 2021 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper odločbo Upravne enote Kranj (v nadaljevanju UE Kranj), št. 214-3068/2020-11 z dne 9. 10. 2020 (I. točka izreka sklepa), s katero je navedeni organ med drugim odločil, da se razveljavi tožnikovo enotno dovoljenje za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji, ki mu je bilo pred tem podaljšano za obdobje od 17. 10. 2019 do 11. 10. 2021. Sodišče je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 495,70 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je zoper navedeno prvostopenjsko upravno odločbo dovoljena pritožba, o kateri v skladu s prvim odstavkom 229. člena in prvim odstavkom 231. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), odloča stvarno pristojno ministrstvo, to je Ministrstvo za notranje zadeve. Ker v obravnavani zadevi tudi ne gre za primer, ko bi bila pritožba izključena na podlagi prvega in drugega odstavka 230. člena ZUP ali Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), je UE Kranj napačno poučila tožnika, da zoper odločbo ni pritožbe v upravnem postopku, dopusten pa je upravni spor. S tem ko je tožnik temu sledil in brez izčrpanja pritožbe sprožil upravni spor, je bilo treba tožbo kot preuranjeno zavreči. Zaradi napačnega pravnega pouka pa je toženka podlagi drugega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 156. člena in četrtim odstavkom 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo, v kateri po vsebini zatrjuje procesno kršitev določb ZUS-1 (glede zavrženja tožbe) in ZPP (glede porazdelitve stroškov upravnega spora pred sodiščem prve stopnje). Navaja, da je pravni pouk o dopustnosti upravnega spora zoper odločbo temeljil na sedmem odstavku 56. člena ZTuj-2, saj je upravni organ v obravnavnem primeru razveljavil enotno dovoljenje iz 37. člena ZTuj-2. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Navaja še, da odločitve o stroških ni mogoče ločiti od odločitve, ki se nanaša na zavrženje tožbe, zato izpodbija celoten sklep in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je v izpodbijani upravni odločbi 37. člen ZTuj-2 omenjen (le) kot podlaga za izdajo oziroma podaljšanje tožnikovega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, v nadaljevanju pa se odločba o razveljavitvi opira na določbe 1. alineje prvega odstavka 56. člena, 1. alineje prvega odstavka 55. člena, tretjega in četrtega odstavka 33. člena, 6. alineje prvega odstavka 55. člena, 2. alineje prvega odstavka 55. člena in tretjega odstavka 56. člena ZTuj-2. Pravni pouk toženke je bil zato napačen, odločitev sodišča pa pravilna.

5. Pritožnica in tožnik v nadaljnjih vlogah ponavljata svoje navedbe iz pritožbe in odgovora nanjo, pri čemer pritožnica opozarja na obstoj prakse prvostopenjskega sodišča, ki potrjuje njeno stališče o pravnih sredstvih v primerih, kot je obravnavani.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da je štelo, da ima pritožnica pravni interes za izpodbijanje prve točke izreka izpodbijanega sklepa, saj odločitev, da se tožba zavrže, temelji na sodni presoji njene pristojnosti za obravnavanje tožnikove pritožbe kot predpostavke za ta upravni spor.

8. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo tožniku z obravnavano upravno odločbo razveljavljeno podaljšano enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, ki je bilo izdano po določbah 37. člen ZTuj-2. Navedeno med strankama ni sporno in je razvidno tudi na podlagi njunih navedb v pritožbi in odgovora nanjo. Sporno pa je, ali je odločba o razveljavitvi navedenega enotnega dovoljenja odločba iz drugega stavka sedmega odstavka 56. člena ZTuj-2, zoper katero je kot pravno sredstvo dovoljen le upravni spor. V skladu z navedeno določbo namreč v primeru, ko pristojni organ odloča o razveljavitvi enotnega dovoljenja ali pisne odobritve _po_ 37., 37.a, 37.b, 39. in 41. členu tega zakona ter razveljavitvi enotnega dovoljenja po 44.d, 45., 45.a, 45.b, 45.c, 45.d, 46. in 48. členu tega zakona, pritožba zoper odločbo pristojnega organa ni dovoljena, je pa dovoljen upravni spor.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča že jezikovna razlaga navedene določbe daje podlago za razumevanje, da v upravnem postopku ni dovoljena pritožba zoper odločitev upravnega organa o razveljavitvi enotnega dovoljenja ali pisne odobritve, torej odločb, izdanih po 37. členu ZTuj-2. To potrjuje tudi okoliščina, da so v navedenem 37. členu določeni pogoji za izdajo oziroma podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji ter za izdajo pisne odobritve pristojnega organa (kadar imetnik enotnega dovoljenja v času veljavnosti dovoljenja zamenja delovno mesto pri istem delodajalcu, zamenja delodajalca ali se zaposli pri dveh ali več delodajalcih), ne pa razlogi za razveljavitev enotnega dovoljenja, saj se nanje nanaša 56. člen ZTuj-2. Besedne zveze iz drugega stavka sedmega odstavka 56. člena ZTuj-2, da organ "odloča /o razveljavitvi enotnega dovoljenja/ po 37. členu" zato ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema tožnik, in sicer da se izključitev pritožbe nanaša na odločbo, s katero je razveljavljeno enotno dovoljenje iz razlogov po 37. členu ZTtuj-2, saj razveljavitvenih razlogov v tem členu ni. Pač pa je pravilna razlaga, da ni pritožbe zoper razveljavitev enotnega dovoljenja, ki je bilo pred tem izdano oziroma podaljšano po določbah 37. člena ZTuj-2. 10. Stališče o izključitvi pritožbe v upravnem postopku v primeru razveljavitve obravnavanega enotnega dovoljenja je utemeljeno tudi v sistemu pravnih sredstev, kot ga ureja ZTuj-2 za postopke odločanja glede izdaje enotnih dovoljenj. Tako je v tretjem odstavku 87. člena določeno, da zoper odločbe in sklepe, ki jih je na prvi stopnji izdal organ iz drugega odstavka prejšnjega člena (to pa je upravna enota) glede izdaje enotnega dovoljenja po 37., 37.a, 37.b, 38.č, 39., 41., 44.b, 44.d, 45., 45.a, 45.b, 45.c, 45.d, 46. in 48. členu tega zakona in pisne odobritve po 37. in 39. členu tega zakona, ni dovoljena pritožba, je pa dovoljen upravni spor.

11. Obrazloženo kaže, da je v obeh primerih – tako v postopku izdaje oziroma podaljšanja enotnega dovoljenja po 37. členu ZTuj-2 kot v postopku njegove razveljavitve – pravno sredstvo tožba v upravnem sporu, ne pa pritožba v upravnem postopku. Uskladitev pravnih sredstev je bil tudi razlog za spremembo sedmega odstavka 56. člena ZTuj-2, kateremu je bil s 26. členom ZTuj-2E dodan drugi stavek. Iz obrazložitve k 26. členu izhaja, da se glede na sistematiko ureditve pravnih sredstev v 87. členu zakona tudi ob razveljavitvi /enotnega dovoljenja/ sledi tej ureditvi, medtem ko v primeru razveljavitve dovoljenj za prebivanje (torej dovoljenj, ki niso enotna dovoljenja) zakonodajalec ohranja pravno sredstvo pritožbe na ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.1

12. Po obrazloženem je napačno stališče izpodbijanega sklepa o pritožbi kot tožnikovem pravnem sredstvu zoper izdano odločbo in o preuranjenosti tožbe. Tako niti odločitev o stroških upravnega spora ne more biti pravilna, saj so bili stroški naloženi pritožnici v plačilo ob uporabi prvega odstavka 156. člena ZPP2 na podlagi zmotne presoje sodišča o nepravilnem pravnem pouku v odločbi. Vrhovno sodišče je zato zaradi kršitve 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 75. člena ZUS-1), pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1). V njem bo moralo opraviti preizkus (ostalih) procesnih predpostavk in če so te izpolnjene, tožbo obravnavati po vsebini.

13. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih (ZTuj-2E), redni postopek, EPA 2102-VII z dne 5. 7. 2017. 2 Ta določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo.