Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo istih škodnih posledic, ki so nastale v istem časovnem obdobju, tako pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot pri odmeri odškodnine za pretrpljeni strah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. tč.).

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo odškodnine v znesku 15.447,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2016 dalje (I. tč.). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. tč.) in toženki naložilo, da tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 2788,57 EUR (III. tč.).

2. Zoper sodbo se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica, predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da znesek odškodnine zviša za 1500 EUR in posledično spremeni odločitev o stroških postopka, pri čemer naj upošteva tudi pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da je ugotovilo, da je tožnica trpela strah in zaskrbljenost za izid zdravljenja, zaključilo, da je šlo za kompleksno psihofizično zdravljenje in je to postavko upoštevalo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Meni, da v konkretnem primeru ne gre za prepletanje ali zlitje strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnost. Strah za izid zdravljenja je potrdil izvedenec medicinske stroke travmatologije, iz izvedenskega mnenja medicinske stroke psihiatrije pa izhaja, da je bilo tožnico strah, da se bo psihična motnja ponovila. Poleg tega je tožnica tudi sama izpovedala, da se je ustrašila, da se ne bo nikoli do konca pozdravila. Navaja še, da je izvedenka psihično stanje, ki je bilo podlaga za odmero odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pripisala spoznanju tožnice, da se je morala sprijazniti s stopnjo invalidnosti in občutkom, da ne zmore reševati težav, ni pa ga povezovala z zaskrbljenostjo za izid zdravljena. Po mnenju pritožbe je odločilno, ali dejanske okoliščine, ki so vzbujale pri tožnici strah, ustrezajo pojmu strahu iz 1. odst. 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ).

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih sta odvisni višina toženkine odškodninske obveznosti. Tožbeni zahtevek v temelju ni bil sporen, pritožba pa izpodbija sodbo sodišča prve stopnje le v delu, ki se nanaša na nedosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi strahu.

6. Pravilno je uporabilo 1. odst. 179. čl. OZ, po katerem sodišče prisodi pravično denarno odškodnino tudi za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo. Za presojo, ali je strah podlaga za prisojo denarne odškodnine, sta bistvena njegova intenzivnost in trajanje. Zgolj običajni, kratkotrajni strah, zaskrbljenost in negotovost za prihodnost, četudi kot posledice škodnega dogodka, pa ne upravičujejo prisoje odškodnine. Kadar strah pri oškodovancu pusti trajne posledice, se že uvršča med duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Časovno gledano je pretrpljeni strah pretekla škoda, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa bodoča. Škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je namreč praviloma trajne narave in predstavlja oškodovančevo trpljenje zaradi bodoče omejitve njegove življenjske aktivnosti. Le izjemoma se lahko prisodi odškodnina tudi za začasno zmanjšanja življenjske aktivnosti, in sicer v primerih posebej močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine primera. Duševne bolečine, ki so izraz začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti so, enako kot strah, pretekla škoda.

7. Tožnica je zahtevala povračilo nove škode, ki ji je nastala v obdobju med aprilom 2013 in marcem 2016. Uveljavljala je plačilo pretekle škode, sodišče prve stopnje pa je pravilno prisodilo (poleg odškodnine za materialno škodo in nematerialno škodo zaradi pretrpljenih telesnih bolečin) odškodnino zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti in ne še posebej za pretrpljeni strah za izid zdravljenja v tem obdobju. Na podlagi izvedenskih mnenj in izpovedi tožnice je sodišče pravilno ugotovilo, da jo je bilo strah za izid zdravljenja, in ali bo vzdržala na preizkusih za službo. Prav tako, da je bila v A. hospitalizirana na psihiatriji, kjer ji je bila postavljena diagnoza mešana anksiozna motnja in predpisana terapija Cipralex, in da je bila v B. najprej vključena v psihoterapevtsko pomoč, kasneje pa v zaposlitveno rehabilitacijo. Na temelju izvedenskega mnenja izvedenke medicinske stroke psihiatrije in prepričljive izpovedi tožnice je sodišče prve stopnje tudi utemeljilo ugotovitev o kompleksnih psihičnih težavah tožnice, ki jih je izvedenka strnila pod diagnozo prilagoditvene motnje, katere znaki so depresivno razpoloženje, anksioznost, zaskrbljenost in občutek, da človek ne zmore reševati vsakdanjih težav. Po oceni izvedenke je bila omenjena motnja zelo izražena do aprila 2014, srednje izražena skozi celo leto 2015 in manj izražena kasneje v letu 2017. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je imela tožnica strah, da zdravljenje psihične motnje ne bo uspešno, in da je bil razlog nastopu psihičnih težav tožnice njeno spoznanje, da se mora sprijazniti z določeno invalidnostjo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pretrpljeni strah tožnice, vendar le enkrat, ne pa dvakrat. 8. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo istih škodnih posledic, ki so nastale v istem časovnem obdobju, tako pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot pri odmeri odškodnine za pretrpljeni strah. Pri obeh postavkah gre torej za preteklo škodo iz istega časovnega obdobja. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da je bil zaradi kompleksnega psihofizičnega stanja tožnice v njeno celotno psihično stanje vključen tudi strah, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo v postavki za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, in ne posebej kot postavko zaradi strahu. Strah v primerjavi z duševnimi bolečinami kvalitativno ne predstavlja nekaj povsem drugega, zaradi kompleksnosti psihičnega stanja tožnice pa se samega strahu iz tega stanja ne more ločeno obravnavati v samostojni postavki. Pri tožnici se je pravno relevantni sekundarni strah odražal predvsem v anksiozni motnji in prilagoditveni motnji, ki sta trajali skozi celotno vtoževano obdobje, zaradi česar se ta strah uvršča v postavko duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti.

9. Pravična denarna odškodnina pomeni za oškodovanca zadoščenje, ki lahko omili njegove težave, ne predstavlja pa pridobivanja premoženjske korist. V primeru, da bi sodišče prve stopnje dosodilo odškodnino po postavki pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, in po postavki zaradi pretrpljenega strahu, bi bila tožnica dvakrat poplačana iz iste škodne posledice, kar ne bi bilo v skladu z načeli odškodninskega prava. Tožnica bi bila v tem primeru neupravičeno okoriščena. V skladu z navedenim je sodišče prve stopnje psihične težave tožnice, ki so vključevale tudi pravno relevantni pretrpljeni strah, pravilno upoštevalo le pri odločanju o višini odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Posledično pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, izpodbijana sodba pa v tem delu pravilna in zakonita.

10. Sodišče prve stopnje je o stroških pravdnega postopka določilo pravilno, v skladu z 2. odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede na doseženi uspeh pravdnih strank.

11. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) v izpodbijani sodbi ni našlo napak, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. čl. ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. v zvezi z 1. odst. 165. čl. ZPP).