Jedro

V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče spreminjati zahtevane oblike brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 13.1.2005, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu, ki ga vodi socialni oddelek Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani; s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo pravilni presoji tožene stranke, po kateri tožnik za dodelitev zahtevane brezplačne pravne pomoči ne izpolnjuje finančnega pogoja po 1. odstavku 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01 v nadaljevanju ZBPP). Da je tožnika šteti za samsko osebo v smislu 2. odstavka 23. člena omenjenega zakona je presodilo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v dveh pravnomočno končanih upravnih sporih, ki jih je sprožil tožnik (sodbi I Up 1112/03-3 z dne 29.10.2003 in I Up 1437/02 z dne 22.1.2003). Tožnikovega sina M. (roj. 20.11.1977) namreč v smislu 2. alineje 1. odstavka 23. člena ZBPP ni šteti za družinskega člana prosilca. Tožnik je v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (glede na podatke upravnega spisa) prejemal nadomestilo iz invalidskega zavarovanja v znesku 114.247,71 SIT neto oziroma 181.633,28 SIT bruto, kar presega višino minimalne plače, ki je v navedenem časovnem obdobju znašala 117.500,00 SIT bruto mesečno (Zakon o izvajanju dogovora o politiki plač v zasebnem sektorju - Ur.l. RS, št. 70/04). Dohodek in višino minimalne plače je primerjalo v neto znesku (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 112/03 z dne 29.10.2003) in v bruto znesku (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 1437/2002 z dne 22.1.2003). Zato je pritrdilo stališču tožene stranke, da ni izkazano, da bi bilo tožnikovo socialno stanje zaradi stroškov socialnega postopka ogroženo, kar pa je po 1. odstavku 13. člena ZBPP pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik v pritožbi vztraja pri tožbenih navedbah in dodatno navaja, da sodišče prve stopnje ni odločalo na glavni obravnavi, zaradi česar naj bi dejansko stanje ostalo nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno. S sinom M., ki je brez zaposlitve in dohodkov živita v skupnem gospodinjstvu, zato bi ga moralo sodišče šteti za vzdrževanega družinskega člana. Sodišču naj bi bilo znano tožnikovo slabo zdravstveno stanje, zato bi mu lahko bila odobrena tudi izjemna brezplačna pravna pomoč po 22. členu ZBPP. Ne strinja se s stališčem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zavzetem v sodbi I Up 1452/04 z dne 13.1.2005, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. alineje 1. odstavka 23. člena ZBPP štejejo za družinske člane prosilca po omenjenem zakonu otroci prosilca, dokler jih je ta dolžan preživljati - v primeru študija najdlje do zaključka podiplomskega študija oziroma do dopolnjenega 26. leta starosti ali otroci prosilca, ki zaradi daljše bolezni ali poškodbe ali služenja vojaškega roka, šolanja niso končali v predpisanem roku, in sicer še toliko časa, za kolikor se je šolanje zaradi teh razlogov podaljšalo. Tožnik zgolj z navajanjem, da naj bi bil njegov sin brezposeln, omenjenih okoliščin ni izkazal. Zato njegovega sina tudi po presoji pritožbenega sodišča ni šteti za družinskega člana prosilca v smislu navedene zakonske določbe. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo zato materialno pravo pravilno uporabljeno. Ker tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne izpolnjuje pogoja iz 1. odstavka 13. člena ZBPP, je bila njegova prošnja utemeljeno zavrnjena. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, pravilna.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati. Tožnik je prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči utemeljeval s svojim finančnim položajem v smislu 1. odstavka 13. člena ZBPP. Zato ne more šele v pritožbenem postopku v upravnem sporu z navajanjem zdravstvenih razlogov utemeljevati svojo upravičenost do druge oblike brezplačne pravne pomoči (izjemne brezplačne pravne pomoči po 22. členu ZBPP), ne da bi za svoje navedbe predložil dokaze in izkazal za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti od konca postopka na prvi stopnji (1. odstavek 71. člena ZUS).

Sodišče prve stopnje je odločilo brez glavne obravnave, ker je v pripravljalnem postopku ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, tožnik pa v tožbi glavne obravnave ni zahteval (50. člen ZUS).

Sodišče prve stopnje se v razlogih izpodbijane sodbe na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1452/04 z dne 13.1.2005 ne sklicuje. Zato je brezpredmeten ugovor, da se tožnik s stališči zavzetimi v omenjeni sodbi ne strinja.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.