Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Odvzem otroka staršem ne vpliva na njihovo preživninsko obveznost.
Pritožbi tožene stranke se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje tako s p r e m e n i , da je toženec D. J. dolžan plačevati preživnino v višini 30.000,00 SIT mesečno; toženka A. J. pa je dolžna plačevati preživnino v višini 5.000,00 SIT mesečno. V ostalem delu se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih.
Z izpodbijano sodbo je sodišče v breme toženca dosodilo tožnici preživnino v višini 35.000,00 SIT, v breme toženke pa preživnino v višini 8.000,00 SIT mesečno. Proti takšni sodbi sta se pritožila toženca smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Otrok je pobegnil od doma in se odrekel vsem dobrinam. Na centru za socialno delo je dobil potuho in so nasedli lažem. Bila sta skrbna starša, vendar nista uspela, ker je tretja oseba spolno zlorabila otroka. Opisujeta šolske in vzgojne težave. Tudi nova družina verjame lažem. Center za socialno delo pristransko podpira otroka. Preživnina 43.000,00 SIT je občutno previsoka. Oba starša sta invalida in imata velike stroške. Pritožbeno sodišče naj preživnino prepolovi, sicer se bosta odpovedala starševstvu. Ob polni oskrbi, ki jo ima hčerka, bo previsoka preživnina otroka pokvarila. Upoštevati je treba minimalne plače. Poudarjata, da morata samo za položnice mesečno plačati okoli 86.000,00 SIT. Predlagata spremembo sodbe. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče ni pristojno za odločanje o tem, ali je bila mladoletna hčerka obema tožencema utemeljeno odvzeta. To vprašanje se je obravnavalo v upravnem postopku in toženca imata zakonske možnosti izpodbijati odločitev centra za socialno delo, v kolikor nista zamudila rokov. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo čl. 120 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ko je ugotovilo, da sta toženca preživninska zavezanca kljub temu, da jima je bila mladoletna hčerka odvzeta. Splošna dolžnost preživljanja je predpisana v čl. 123/1 ZZZDR. V čl. 103/2 ZZZDR pa je predpisano, da so starši po svojih močeh dolžni skrbeti za šolanje otrok. Po čl. 129 ZZZDR pa je treba pri višini preživnine upoševati potrebe otroka in zmožnosti staršev. Sodišče je vse navedene določbe pravilno uporabilo, je pa nekoliko previsoko odmerilo preživnino. Sodišče je ugotovilo, da potrebe hčerke, upoštevajoč otroški dodatek in brezplačno bivanje, ter pretežno brezplačno hrano, znašajo 43.000,00 SIT. Hčerka ima večje izdatke za potne stroške, ker se enkrat tedensko vozi iz L. v S.G.. Mladoletna tožnica ima izdatke le za malico, obleko, obutev in za druge drobne življenjske potrebe. Tožnica pa nima izdatkov za večino hrane in za bivanje v L.. Ob koncu tedna ima tožnica po podatkih spisa zagotovljeno hrano v rejniški družini, rejnino pa plačuje država. Ob takšni situaciji tožnica sicer lahko porabi tudi 43.000,00 SIT in še otroški dodatek cca 12.000,00 SIT. Vprašanje pa je, ali skupna preživnina 43.000,00 SIT presega zmožnosti staršev in ali je upravičena glede na to, da morajo nekateri drugi dijaki izhajati celo z manjšimi sredstvi. Pritožbeno sodišče meni, da je upravičena preživnina v breme očeta le 30.000,00 SIT in v breme matere le 5.000,00 SIT. Treba je upoštevati, da sta oba starša invalida in da mati s 45.000,00 SIT dohodkov ne more v celoti preživljati sebe, ampak ji mora pomagati mož, ki pa ima 173.000,00 SIT mesečnih dohodkov. Tožnica bo pač morala nekoliko omejiti izdatke, saj bo prejemala od staršev skupaj le 35.000,00 SIT (oče 30.000,00 SIT, mati 5.000,00 SIT), poleg tega pa bo imela tudi otroški dodatek cca 12.000,00 SIT mesečno. Tudi ob tako znižani preživnini bodo zagotovljene vse nujne potrebe tožnice, na drugi strani pa bosta starša nekoliko razbremenjena. Otroci morajo pač deliti usodo staršev glede življenjskega standarda in torej ni nujno, da so starši vedno dolžni, predvsem pa zmožni zadovoljiti ugotovljene potrebe otrok. To stališče velja predvsem za otroke, ki so že končali osnovno šolo in se šolajo na srednji šoli. Z nekoliko znižano preživnino ne bo ogroženo preživljanje staršev in tudi ne normalno šolanje tožnice.